Kaj nas lahko sv. Tomaž Akvinski nauči o ljubezni do domovine?

Skrivnosten, zanimiv lahko bi rekli tudi čuden občutek je, ko smo nekomu nekaj dolžni. Pa ne mislim dolga, kot kredita ali zamujene položnice. Mislim na občutek, ki te preveva, ko se spomniš na skupne trenutke z očetom, ko te je prišel iskati z letališča, ali po celonočni zabavi. Občutek ob spominih, kot je skupno kuhanje z mamo ali babico. Tega "dolga" ne občutiš takoj, toda enkrat ga, verjetno desetletja kasneje po samem dogodku. Prikrade se v misel, kot tih spomin in morda se zaveš celotne globine takega dolga. Drugo človeško bitje, ti je dalo nekaj - tvoje življenje, tvoje korenine in vrednost ter v določeni meri tudi pogled na svet. In kar naenkrat imaš občutek dolga. Kaj dolgujemo? Kaj je ta dolg?

Sv. Tomaž Akvinski pravi, da smo lahko dolžniki drugim ljudem na različne načine glede na darove oz. koristi, ki smo jih od njih prejeli. V naravi pravičnosti je, da povračamo tisto, kar smo drug drugemu dolžni - Bogu kar je Božjega in človeku, kar je človekovega.

Bogu dolgujemo vse, saj je avtor našega bitja in vlada nad našim obstojem. Tako Bogu dolgujemo najvišjo in najbolj popolno možno slavljenje, hvalo, služenje (pravi religio).

Takega odnosa nismo dolžni našim staršem, dolžni pa smo jim določeno spoštovanje, hvaležnost. To izražamo na različne načine, velikokrat se tega niti ne zavedamo. Denimo en od takih načinov je tudi to, da je običaj, da damo našim otrokom ime po katerem izmed prednikov. Odnos do staršev bi lahko rekli, da je izraz najglobljega spoštovanja, ki je skrit vsem na očem.

Če pokažemo spoštovanje do enega izmed stricev, čeprav je občasno težak in naporen, mu dajemo to, kar mu pripada zaradi povezave z našimi starši. Tomaž Akvinski pravi, da je dolg, ki ga imamo do naših staršev nastal zaradi tega, ker so nam dali življenje in nas preživljali ter vzgajali. Ter, da ta dolg, ta hvaležnost seva od nas, preko naših staršev tudi na druge člane širše družine. Vendar ne samo do članov družine ampak tudi do domovine naših staršev.

Patria (dežela očeta) je ravno tako upravičena do določene vrst spoštovanja, ki je osebno vendar gre preko družinskih meja. Spoštovanje, ki ga imamo do svoje domovine, do dežele naših staršev, vključuje tudi poklon sodržavljanom in prijateljem naše domovine, piše Tomaž Akvinski. To seveda ni enako kot pri Bogu in nam tudi ne prinaša takih nesporednih osebnih in eksistencialnih koristi kot jih naši starši. Toda vseeno je domovina nekje med skupnim dobrim naše družine in najvišjim dobrim prijateljstva z Bogom. Naša domovina tako je oziroma bi morala biti objekt naše naklonjenosti nekje v sredini vsega, zaradi dobrega, ki nam ga prinaša in zaradi vsega skupnega, ki ga v tej domovini delimo s soljudmi.

Vsak izmed teh dolgov, Bogu, družini in domovini, je dober dolg, saj dobro nikoli ne more biti v tekmovanju drug z drugim. Tako sv. Tomaž Akvinski zaključi svoje razmišljanje:

"Človek je, po Bogu, dolžnik predvsem svojim staršem in svoji domovini. Ravno tako, kot pripada bogoslužju, da slavi Boga, ravno tako, na drugem mestu, pripada globoko spoštovanje, človekovim staršem in domovini."

Toda moderna družba in države izgledajo zmedene glede teh dolgov, lahko bi rekli, da ima moderna družba težavo sploh z razumevanjem narave pravičnosti - kaj komu pripada. Tako je še vedno čudaško ironično, ko se uporablja pojem "borcev za socialno pravičnost", ko pride do početja raznih levičarskih aktivistov. Istih aktivistov, ki so nepravično nespoštljivi do svoje domovine in mislijo, da bodo s tem dosegli pravičnost na nekem drugem področju. To je tako, kot da bi preko nepravičnega dejanja rad vpeljali pravično situacijo. Je recept za utrjevanje težav, ki jih poskušaš rešiti. Držati ljubezen do domovine, domoljubje za talca strankarskih interesov je malo tako, kot izsiljevanje svojih staršev za nov avto.

Tako kot je najboljša garancija za izročanje Bogu, kar je Božjega to, da se ne obrnemo stran od Njega; tako je najboljša garancija za izročanje sočloveku, kar je njegovega, da ne pozabimo na ljubezen do svoje domovine in da ji izkažemo spoštovanje, ki si ga zasluži.