Kako ohraniti vero v Boga, ko ti odnese hišo, ki si jo z muko zgradil, domači župnik pa jo je ničkolikokrat blagoslovil?

Foto: Ales Beno / Anadolu Agency/ABACAPRESS.COM Profimedia.si


V katastrofi, ki se je v delih Slovenije zgodila pred dobrima dvema tednoma, je na tnalu marsikaj. Nekateri ljudje so izgubili marsikaj, drugi vse. Pomoč je začela prihajati od vsepovsod, tako materialna kot fizična, se je pa kmalu pokazala tudi potreba po bližini in spremljanju ljudi.

Na potrebo po psihosocialni pomoči so se odzvali tudi pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje ter vzpostavili sedem mobilnih timov strokovnjakov za izvajanje pomoči prebivalcem na terenu.

Globoke stiske, ki jih nekateri ne zdržijo


Že leta različni strokovnjaki opozarjajo, da postajamo družba, ki potrebuje vse več psihosocialne pomoči. To navsezadnje vidimo vsi: med mladostniki je vse več težav s sprejemanjem samih sebe in lastno identiteto, v sredini je vse manj poročenih, pesti nas majhna rodnost, na starost pa je vse več osamljenih. Tudi samomorilni količnik našega naroda je sicer manjši kot včasih, a ostaja visok, najbolj izpostavljeni so prav starejši. Ko trende premislimo po vrsti od mlajših do starejših, si ni težko predstavljati, da se v prihodnosti ta situacija ne bo mogla izboljševati.

Sedaj so se nekateri znašli v še večji stiski, saj so morda izgubili vse, kar so gradili leta, desetletja. Sicer brez uradnih informacij, s pomočjo družbenih omrežij pa se vendarle da zaznati, da je nedavna narodna katastrofa povzročila tudi nekaj samomorov, pri čemer je jasno, da je med glavnimi razlogi za samomor pogosto prav finančno stanje ter posledična občutka brezizhodnosti situacije in velike osamljenosti.

Preizkušnja vere, pa nič manj tudi ateističnega pogleda na svet


Ko pride do takšnih katastrof, je občutek brezizhodnosti in ujetosti povsem človeški pojav. Ko človek vidi človeško trpljenje, kaj šele, če ga doživi, je to vedno tudi preizkušnja pogleda na svet. Preizkušnja smisla življenja.

Ob takšnih dogodkih sta na preizkusu oba: vernik in ateist. Ateist, na eni strani, je kakor čolniček na viharnem morju, ki ga neusmiljena narava premetava sem ter tja. Če Boga ni v tem svetu, potem smo samo »smetke« zgodovine, ki smo se razvili do te mere, da smo se sicer povzpeli na vrh prehranjevalne verige, vendar smo obsojeni na propad, ki lahko pride vsak trenutek, za enega prej, za drugega pozneje. Takšen pogled bi bil povsem črn in brezizhoden, če bi človek ne bil po naravi religiozno bitje, ki hrani v sebi vero in upanje ne glede na svojo religiozno pripadnost.

Vernik pa ima po svoje še težjo nalogo, saj se mora soočiti z možnostjo, da je Bog nesposoben ali pa hudoben. Težke stvari se na svetu sicer dogajajo vsak dan, vendar pa se nas običajno resnično globoko dotaknejo šele, ko sami nekaj težkega doživimo. Ni prav enostavno ohraniti vero v dobrega Boga, ko ti odplavi hišo, ki si jo z muko zgradil, domači župnik pa jo je ničkolikokrat blagoslovil.
Ne gre iskati Božje kazni v raznih neurjih, vsekakor pa gre iskati bližino Boga, ki je sam živel trpljenje človeka in to trpljenje razume.

Takšen Bog mora biti torej nesposoben, ker ga premaga moč narave, ki naj bi jo sam ustvaril; ali pa hudoben, ker nekaj ustvari, pa potem sadistično uničuje oziroma prepusti uničenju. Pri vsaki življenjski preizkušnji, posebej večjih razsežnosti, je vera na preizkušnji in tega bi se morali vsi verniki posebej zavedati, še toliko bolj to velja za katoličane.

Priložnost, ki je Katoliška cerkev ne bi smela zamuditi


Zato pa se dogodkom, ki v večjem številu ljudi povzročajo hude travme, v tem primeru pa neredko še hude finančne težave, pridružujejo tudi težave na področju duha, četudi si marsikdo tega ne prizna. Je pa tudi res, da verni dobro prenašajo pritisk, saj vera človeku vendarle obarva življenje, vendar konkretne stiske še kako ostajajo.

Vendarle pa nas take stiske opozarjajo, da je katoliška vera zgrajena na žrtvi Boga za ljudi. Gospoda Boga, kakor smo slišali v prvem berilu prejšnjo nedeljo, ni v viharju in potresu, ampak v rahlem šumljanju. Nadalje Gospod Jezus ni avtor viharja, ki ga doživi skupaj z učenci v evangeliju prejšnje nedelje, ampak se izkaže za gospodarja nad neurjem, ki ogroža življenja učencev.

To pomeni, da ne gre iskati Božje kazni v raznih neurjih, vsekakor pa gre iskati bližino Boga, ki je sam živel trpljenje človeka in to trpljenje razume. Zakaj živimo v tem paradoksu, nam bo verjetno jasno šele na sodni dan, vsekakor pa imamo katoličani podarjeno vero v Boga, ki ni samo čustvena meglica, ampak Bog, ki se priliči in pridruži človeku, ko ta trpi.

Pomembnost duhovne oskrbe


Prihaja normalnost, ki bo pustila ljudi tam, kjer jih je travma doletela, ter s seboj odnesla tudi prostovoljce in vse službe, ki sedaj rešujejo nastalo situacijo. Ljudje in travme pa vedno ostanejo.

Država, kolikor mi je znano, ni predvidela, da bi bil v ekipah psihosocialne pomoči ljudem na voljo tudi duhovnik ali nekdo, ki bi ljudem pomagal na duhovnem nivoju. Ta je neredko skrit, a tako zelo temeljen.

Cerkev bi se morala zavedati, da je vedno znova, tokrat pa tudi zelo očitno, na preizkušnji tudi vera v dobrega Boga, vpričo katerega se dogajajo naravne katastrofe. Duhovna oskrba, ki se začne z obiskom, klicem, bližino, bi morala biti prva skrb kristjanov. Pa nič manj materialna podpora ter nad vsem skupaj molitev za prizadete.

Cerkev ima zaradi temeljnosti duhovnega področja v mesecih po katastrofi priložnost in dolžnost: dolžnost, da se izkaže dobrodelna in materialno blizu prizadetim; ter priložnost, da se pokaže kredibilna v času stiske, ko se marsikdaj ni pokazala kredibilna v času blaginje.

Da le ne pozabimo, da težave niso samo na materialnem nivoju ter da psihosocialna pomoč tudi ne zajame vse polnosti človeka. Duhovna plat je prav tako temeljna, pa če si ljudje to priznamo ali ne. Katoliška teologija ima za to odlična orodja, ki pa smo jih v času, ko se vera gradi na čustvih, manj na žrtvovanju, nekoliko pomaknili v ozadje.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

vzgoja, otroci, mobilni telefoni, digitalna tehnologija
Digitalni vrstniki
21. 7. 2024 ob 13:11
Film, Marija Magdalena
Marija Magdalena
21. 7. 2024 ob 9:30