Kakšna je moja – naša hoja za Kristusom?

V stari zavezi se Bog razodeva kot tisti, ki posameznike in ljudstva pošilja, vabi, jim naroča, da naj sprejmejo in izvršujejo njegovo voljo. Temeljna struktura razodetja je podana kot dogajanje v času in prostoru, ki pa vodi k Bogu.

Tako Bog pokliče Abrahama naj zapusti svojo deželo in se poda na pot, ki mu jo bo Gospod pokazal. Izraelce z mogočno roko po Mojzesu pelje iz Egipta, dežele suženjstva, v obljubljeno deželo, v svobodo, kjer bodo Izraelci živeli kot izvoljeno ljudstvo, ki ima posebno poslanstvo v zgodovini odrešenja človeštva. Jahve dopusti, da jih kralj Nebukadnezar odpelje v babilonsko suženjstvo, kjer bodo ostali, dokler bo to Božja volja. Ko se Izraelci vračajo iz babilonske sužnosti, ne razmišljajo le o tem, kako bodo vzpostavili obrede in medsebojne odnose, kot so jih imeli pred odhodom v suženjstvo, ampak svoje temeljno poslanstvo zastavijo na novo.

Razen tega vse tekoče izzive, težave pa tudi možnosti rešujejo vedno na izviren način, kot izraz Božje volje. Njihova hoja skozi zgodovino je zaznamovana s padci in porazi, kadar ne izpolnjujejo zaveze in pozabijo na Boga; je pa tudi polna zmag in novih rešitev, ki so delo Božje prisotnosti v njihovi zgodovini.

Zmage v bojih in rešitve težav so vedno tudi dokaz, kako je zvestoba Bogu Jahveju vir svobode in življenja, ki osrečuje. O vsem tem po božjem navdihu govori prerok Jeremija svojim sodobnikom, ko pravi: »Vriskajte od veselja Jakobu, vzklikajte poglavarju narodov! Oznanjújte, hvalíte in govoríte: ›Gospod, reši svoje ljudstvo, Izraelov ostanek!‹ Glejte, pripeljem jih iz severne dežele in jih zberem od koncev zemlje. Med njimi tudi slepe in hrome, noseče in porodnice hkrati, velik zbor se jih vrne sèm. Z jokom bodo prišli, s tolažbami jih pospremim nazaj; k potokom vodá jih popeljem, po ravni poti, kjer se ne spotaknejo.«

Iz starozavezne izkušnje zgodovine odrešenja je ostala le kronološka oblika zvrst poročanja. Vsebina poročil o Mesijevem, Jezusovem nauku, tj. načinu podajanja nauka z močjo besede in s čudeži, pa je čisto nova.

V novi zavezi se zgodovina odrešenja prav tako dogaja v času, v katerega je vstopil Božji Sin s svojim učlovečenjem. Evangelisti, zlasti Luka, svoje poročilo o Jezusovem delovanju podajo kot popis dogajanja na poti od Galileje do Jeruzalema, kjer je Jezus dopolnil svoje delo odrešenja.

Iz starozavezne izkušnje zgodovine odrešenja je ostala le kronološka oblika zvrst poročanja. Vsebina poročil o Mesijevem, Jezusovem nauku, tj. načinu podajanja nauka z močjo besede in s čudeži, pa je čisto nova; od poročila o prvem čudežu v Kani Galilejski pa do Gospodovega vnebohoda. Ta celostna novost je prisotna tudi v današnjem odlomku iz evangelija po Marku, v katerem evangelist poroča, kako je Jezus na poti iz Jerihe v Jeruzalem ozdravil slepega berača Bartimeja, Timajevega sina. Ko je ta slišal, da prihaja Jezus, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Ko ga je Jezus vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!«

To se je dogodilo pri vratih iz Jerihe na poti v Jeruzalem, kjer se bo dopolnila Velika noč, njegova velikonočna žrtev, kateri gre Mesija za nas naproti. Zaslužni papež Bendikt XVI. v eni svojih pridig ta odlomek takole razlaga:

Ta pot je njegov in tudi naš izhod, saj je edina pot, ki vodi v obljubljeno deželo sprave, pravičnosti in miru. Na tej poti je torej Gospod srečal Bartimaja, ki je oslepel. Njuni poti se srečata, postaneta ena sama pot. Bartimaj se je namreč obrnil proti Njemu in močno vpil: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«.

S to molitvijo se je dotaknil Jezusovega srca, ki se je ustavil, ga dal poklicati ter ga ozdravil. Odločilen trenutek pri tem je bilo osebno, neposredno srečanje med Gospodom in tem trpečim človekom. Tako sta se znašla drug pred drugim; Bog s svojo voljo ozdraviti ga in človek s svojo željo biti ozdravljen. Dve svobodi, dve volji, ki sta prišli skupaj. »Kaj hočeš, da ti storim?« ga je Gospod vprašal. »Da bi spregledal!« mu je slepi odgovoril. »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« S temi besedami se je zgodil čudež.

Veselje Boga je veselje človeka. In Bartimaj je spregledal, pripoveduje evangelij, »in šel po poti za njim«, torej je postal njegov učenec ter se je skupaj z Učiteljem povzpel v Jeruzalem, da bi bil skupaj z Njim udeležen pri veliki zveličavni skrivnosti. Ta pripoved je v svojih bistvenih prehodih podobna poti katehumena do zakramenta svetega krsta, ki so ga v prvotni Cerkvi imenovali tudi ‘razsvetljenje’.

Vera je pot razsvetljenja. Začne se s ponižnim priznanjem potrebe po zveličanju in pride do osebnega srečanja s Kristusom, ki kliče k hoji za Njim po poti ljubezni. Po tem vzoru so v Cerkvi pripravljene poti uvajanja v krščanstvo, ki pripravljajo na zakramente krsta, birme in svete evharistije.

V krajih starodavne evangelizacije, kjer je razširjen krst otrok, pa so za že krščene mlade in tudi odrasle pripravljene kateheze in duhovne izkušnje, ki omogočajo na zrel in zavesten način prehoditi pot ponovnega odkritja vere. Ponovno odkritje vrednosti lastnega krsta je osnova za misijonsko prizadevanje vsakega kristjana, saj v evangeliju vidimo, da ko se je nekdo pustil navdušiti Kristusu, ne more, da ne bi pričeval za veselje, da hodi za Njim.

V tem mesecu oktobru, ki je še posebej posvečen poslanstvu, še bolj razumemo, da imamo v moči krsta prirojeno misijonarsko poklicanost.