Kaos in naivnost

Tino Mamić

Notranjepolitični pretresi v Sloveniji, prestopanja in spreminjanja ustaljenih stališč so stalnica slovenske demokracije. Vzrok je preprost: imamo dva politična bloka, v katerih ni jasnih ločnic med posameznimi političnimi smermi. Na desni sredini je tako včasih težko določiti, kdo je bolj narodnjaški, kdo liberalen, kdo demokrščanski. Na levici pa ne obstaja niti osnovna ločnica med skrajno levico, levico in levo sredino ali, preprosto povedano, med neokomunisti in socialisti. 

Konec simpatije

Logarjeve Platforme v SDS v začetku niso pričakali na nož. To zavrača kritike, ki sicer Janezu Janši dnevno očitajo samopašnost in samozadostnost. Ko pa so ankete pokazale, da Logar jemlje tretjino volilnega telesa SDS in NSi, je vsa simpatija vodstev omenjenih strank do nove pobude izpuhtela v zrak. To je logično. Ne samo zaradi izgube volivcev, ampak tudi zaradi strahu, da se pomladnemu taboru ponovi levi eksperiment, ko volilno telo že od 1990 naprej na vsakih volitvah brezglavo sledi novemu imenu, določenemu od političnega podzemlja. Verige Drnovšek–Pahor–Janković–Cerar–Šarec–Golob zdaj ne znajo več dopolnjevati, saj je na levi kaos, ki se bo naslednji dve leti le še širil. 

Levica je vedno skušala kaos vnesti tudi na desno sredino. To ji je tradicionalno odlično uspevalo, saj se je s konspirativnostjo, lažjo in umori povzpela na oblast na širni zemeljski obli od Jadrana vse do Tihega oceana. Slovenski nasledniki boljševističnega izročila to dobro znajo in uporabljajo. 

Krščanska naivnost

Celo mnogi kristjani so padli na leve limanice. Naivnež se hitro ulovi v leporečno past. Posebej človek, ki ga njegovi kritizirajo. Kako dobro dene, da ga nekdo začne hvaliti! Najbolj značilen primer je Edvard Kocbek, ki je v svoji naivni drži legitimiral državljansko vojno in mnogim kristjanom dal napačen zgled. Tragičen. Kocbeku v dejanju sledijo mnogi državljani, politiki in novinarji še dandanes. Danes je namreč ta drža za politika ali novinarja še toliko bolj vabljiva, ker preideš iz tabora »stalnih poražencev« v tabor »večnih zmagovalcev«. Prej te mediji sploh niso opazili ali pa so te podlo kritizirali, v parlamentu nikoli nisi imel udobne večine, denarja za projekte ni bilo. To je odgovor, zakaj je recimo Luka Mesec iz rodbine, ki je bila tepena pod komunizmom, pristal v Levici. 

Stališče demokrščanske poslanke Novakove, da ne podpiše peticije, ki obuja spomin na več kot 100.000 ljudi, ki so jih med 1941 in 1946 umorili partizani, je precej nenavadno. V nasprotju z vrednotami stranke in same slovenske krščanske demokracije, ki je vedno podpirala malega človeka in nasprotovala zatiranju brezpravnih in šibkih. Kaj se zgodi v politiku, da krščanski socialni čut tako zatre?  

Eno je gotovo njena zamera do Janeza Janše, ki ga je v času njegove druge vlade podpirala do konca in v zameno ni dobila nič. Obnašanje Janše in SDS do sebe in NSi je doživela celo kot nož v hrbet.  

To je razumljivo. A ne za političarko. Prvo pravilo politike je, da je treba vsako zamero čimprej pozabiti in delati naprej. Kdor tega ne zmore, naj politiko pusti pri miru. Zamerljiv politik vedno konča kariero razočaran. Zamerljivcu lahko uspe le v diktaturi. 

V tem trenutku je precej jasno, da Novakova svoji stranki dela veliko škodo. Vodstvo je zaradi različnih vzrokov ne zmore ustaviti. Morda pa bo sama spoznala, tako kot že enkrat, da se je njen čas iztekel in bo v dobro stranke sama odstopila od kandidature za evroparlamentarko? 

Post scriptum

Uredništvu Domovine se je pridružil dolgoletni preiskovalni novinar Nenad Glücks (51), ki je razkrival mnoga ozadja gospodarskega kriminala, povezanega s političnim podzemljem. Njegovega prihoda smo veseli, saj bomo lahko poslej še več pozornosti posvečali svobodnemu gospodarstvu. Svobodni podjetniški duh je bil namreč v zgodovini vedno temelj največjih slovenskih uspehov. 

Domovina 136 v digitalni obliki

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike