Kaotičen pogled na preteklost (2. del)

Pogled na zgodovino lahko bistveno vpliva na ravnanje v sedanjosti in prihodnosti. Če na zgodovinska dejstva gledamo drugače kot so se v resnici zgodila, če so časovni okviri in vloge akterjev pomešani in če mladim predstavljamo izkrivljeno zgodovino, ne moremo pričakovati, da bo civilizacija napredovala. O današnjem poučevanju zgodovine razmišljamo v štirih delih, tokrat se posvečamo italijanskemu marksistu Antoniu Gramsciju, dekonstruktivizmu Jacquesa Derridaja in postmodernizmu, ki ga je v novodobnem kontekstu prvi definiral Jean-François Lyotard. 

Antonio Gramsci  

Med tiste, ki je prispeval svoj delež pri spodjedanju zgodovine, kakršno so poznali še zgodovinarji v prvi polovici 20. stoletja, sodi tudi italijanski filolog, publicist in marksistični aktivist Antonio Gramsci (1891–1937), ki je bil dejaven v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Njegova dela so nastala v letih 1926–1938, večji vpliv – predvsem v marksističnih in levičarskih intelektualnih krogih – pa so v Evropi in ZDA pridobila v petdesetih in šestdesetih letih. 

Tudi Gramsci je prenesel revolucionarne težnje na kulturno področje, torej stran od ekonomskih zakonitosti, ki naj bi po prvotni Marxovi misli samodejno privedle do proletarske revolucije. Zdaj naj bi bilo treba najprej spremeniti kulturo, torej tudi vso humanistiko (in s tem zgodovino) od znotraj, prek alternativnih institucij, medijev, izobraževanja in kulturne produkcije. Začetki kulturnega marksizma, ki jih je postavila frankfurtska šola, ne da bi ga tako tudi izrecno imenovala, so dobili nov zagon. 

Zgodovino naj bi odslej zanimali kultura in zavest, ki oblikujeta razredno identiteto, oprezala naj bi za načinom življenja vladajočega razreda, a tudi drugih slojev, ki so prav tako gibalo zgodovine, in v njih iskala znake razrednega boja na vseh ravneh vsakdanjega življenja. Zgodovinar naj ne bi bil več kar se da nepristranski opazovalec, pač pa politični in etični interpret javnega življenja. Zgodovino naj bi torej opazoval glede na cilje, ki mu jih zastavlja ideologija. 

Tudi Gramsci je prenesel revolucionarne težnje na kulturno področje, torej stran od ekonomskih zakonitosti, ki naj bi po prvotni Marxovi misli samodejno privedle do proletarske revolucije. 

Dekonstruktivizem: Jacques Derrida 

Jacques Derrida (1930–2004), francosko-alžirski filozof, je osrednja osebnost dekonstruktivizma, kritičnega pristopa k interpretaciji besedil. Derrida je ne samo poudarjal nestabilnost njihovega pomena, pač pa je jezik razumel kot nezadostno sredstvo za predstavitev preteklosti. 

Derridajev odnos tako do jezika kakor do vsakršnega besedila je radikalni relativizem, ki lahko privede do dveh stanj, do katatoničnega krča, v katerem se – naj tu uporabim psihiatrično primero – zaradi notranje razdvojenosti bolnik ne more premakniti z mesta, ali do izvzetja dekonstruktivističnih besedil iz njihovega lastnega konteksta. Po prvi predpostavki torej noben govor ni več mogoč, tudi dekonstruktivistični ne, drugi primer pa naj poimenujem kar »Münchhausnova zanka«, v spomin na barona Münchhausna, znanega v slovenskem prevodu tudi kot Lažnivi Kljukec. Ta je v eni od svojih širokoustnih pripovedi samega sebe s svojim konjem vred za lase potegnil iz močvirja. 

Derridajev odnos tako do jezika kakor do vsakršnega besedila je radikalni relativizem. 

Pot do poljubnega zgodovinopisja 

Dekonstruktivizem se nam tako v najboljšem primeru kaže kot do neplodnosti prignano brezmejno analiziranje vsakršne izjave, ki nas postopoma oddalji od vsakršne trditve in od vsakršnega očitnega dejstva, v najslabšem pa kot samozadostna samovolja, ki ne odgovarja nikomur razen sama sebi – torej kot do skrajnih meja prignani nesmisel ali kot stališče z jasnimi avtokratskimi in totalitarnimi težnjami. 

Ko v tem kontekstu skušamo opredeliti mesto zgodovinopisja, se v luči Derridajevih naukov razumljivo tudi to izkaže ne kot stvarnost sama, pač pa kot poljubna predstavitev, na katero vplivajo sama struktura in nedoločenost jezika, razne ideologije in moč institucij. Na zgodovinopisje naj bi bistveno vplivale predpostavke zgodovinskega procesa, kot je iskanje vzrokov in posledic, pomemben vpliv naj bi imel tudi vsakokratni pisec zgodovinskega besedila, zgodovina naj se ne bi odvijala linearno ipd. Taka stališča majejo zgodovinopisje kot celoto, torej kot enega od načinov razmišljanja živečih o preteklih generacijah, kar skrbi tudi Nialla  Fergusona. 

Dekonstruktivizem se nam v najboljšem primeru kaže kot do neplodnosti prignano brezmejno analiziranje vsakršne izjave, ki nas postopoma oddalji od vsakršne trditve in od vsakršnega očitnega dejstva, v najslabšem pa kot samozadostna samovolja, ki ne odgovarja nikomur razen sama sebi. 

Postmodernizem 

Postmodernizem v novodobnem kontekstu je prvi definiral francoski mislec Jean-François Lyotard (1924–1998), in sicer kot kritičen, skeptičen odnos do velikih zgodb in ideologij, prav tako do vodilnih idej Zahoda, kot so napredek, razum, znanost in emancipacija. Zgodovina naj ne bi bila objektivna, temveč stvar moči in kontekstov. Pri tem je Lyotard enako nejeveren do univerzalnih resnic, ki povezujejo razsvetljensko dobo z znanjem, razumom in napredkom, marksizem z brezrazredno družbo ali krščanstvo z odrešenjem. 

Lyotard je skeptičen tudi do suverenega, razumnega posameznika kot temeljnega gradnika zahodne civilizacije, do znanja, ker naj bi bilo nujno razdrobljeno, kontekstualno in družbeno pogojeno, ter do suverene nacionalne države kot politične ureditve. Hkrati je dvomil, da bi znanost in tehnologija imeli glavno vlogo pri napredku človeštva ter da bi lahko prispevali k družbenemu in moralnemu razcvetu družb. V kapitalistično-tehnokratskem sistemu naj bi bili podrejeni učinkovitosti in uporabnosti. Družbe v pozni moderni dobi naj bi vse bolj dvomile o univerzalnih vrednotah in jih zavračale, namesto teh pa naj bi bil poudarek na raznolikosti in nesoglasjih. 

Lyotardov vpliv na zgodovinopisje je bil znaten, a posreden, predvsem prek zavračanja t. i. velikih zgodb, kot so razsvetljenski model, razvoj, civilizacijski napredek ipd., kar naj bi zastiralo obrobne in nasprotne modele. Opozarjal je na raznovrstnost, razdrobljenost in nepovezanost zgodovinskega dogajanja. Zgodovinarji po njegovem mnenju niso nevtralni zapisovalci, ampak so osebno vključeni v pričevanje, zgodovina pa naj bi bila le predstava, ne pa objektivna pripoved o pretekli stvarnosti. V to smer kažejo tudi misli piscev, kot so bili Gilles Deleuze (1925–1995), Michel Foucault (1926–1984), Jean Baudrillard (1929–2007), Richard Rorty (1931–2007) in drugi. 

Kritično o postmodernističnem pogledu na družbo 

Nekateri Lyotardovi postopki so absurdni že na prvi pogled. Njegovo primerjanje miselnih sistemov, kot so razsvetljenstvo s poudarkom na razumu, znanosti in napredku, marksizem kot tendenciozna in potencialno nasilna zgodovinska špekulacija in krščanstvo kot vera, je nevzdržno in nesmiselno že v izhodišču. Kritiki so postmodernistom upravičeno očitali relativizem, onemogočenje vsakršne razumne razprave in znanstvenega razmisleka. 

Lyotard in tovariši so povsem zrelativizirali tudi vsakršno oblikovanje meril za verodostojnost, stvarno preverljivost, etično in moralno presojo ter za socialno kritiko in zgodovinsko pravičnost. Potemtakem menijo, da nihče razen njih nima prav, ker ne more biti drugače, kot menijo sami, ki so (iz neznanih razlogov) izvzeti iz zgodovinskih danosti. V tem smislu so se tudi oni ujeli v prej predstavljeno Münchhausnovo zanko. 

Predvsem ne ponujajo nobenih alternativnih rešitev. Zato je sodobna zahodna civilizacija kljub nespornim zastranitvam sama najboljša kritika postmodernizma. Znanstveni in tehnični dosežki v zadnjih dveh stoletjih v fiziki, astronomiji, medicini, kmetijstvu, oskrbi z vodo, energetiki, transportu, komunikacijah, računalništvu in na mnogih drugih področjih dokazujejo izjemno vitalnost človekove racionalne presoje. Uporaba teh dosežkov vsak dan podaljšuje in izboljšuje življenje ljudem na mnogih področjih bivanja na vseh celinah sveta. 

V tretjem delu tega eseja bomo zapustili področje teorije zgodovinopisja in osvetlili del manj znane zgodovine vplivanja komunističnega tabora na zahodne družbe. 

(D227, 48-49)