Kdo so politični botri, ki stojijo za predsedniškimi kandidati. In kje sta DeSUS ter Levica

Letošnja kampanja za predsednika republike je specifična, ker je hkrati uvertura v parlamentarne volitve naslednje leto. 

Prav zato so interesi političnih strank v njej močno zastopani, bodisi preko uradnih, bodisi neuradnih kandidatov - tistih, ki jih stranke podpirajo po tihem.     

Pogledali smo, interese katere politične opcije zastopajo posamezni kandidati, kakšna je simbioza med njimi, oziroma kaj si od podpore lahko obeta kandidat ter kaj daje v zameno. 

V današnjem članku začenjamo s prvimi štirimi po podpori v javnomnenjskih raziskavah.

Borut Pahor 54 % (izgublja), Marjan Šarec 21 % (izgublja), Ljudmila Novak 8 % (pridobiva), Romana Tomc 6 % (pridobiva), Boris Popovič 3 % (pridobiva) Angelca Likovič 1 % (pridobiva), Maja Makovec Brenčič 1 % (pridobiva).

Takšni so zadnji rezultati ankete Mediane o podpori predsedniškim kandidatom. Dveh, ki sta še vložila uradno kandidaturo, Suzani Lari Krause (SLS) in Andreju Šišku (Stranka slovenskega naroda), anketa ni namerila vsaj 1 % podpore.

Poglejmo kakšna je povezava med posameznimi kandidati in političnimi strankami, ki delujejo v slovenskem prostoru.

Borut Pahor (neodvisni z uradno podporo Socialnih demokratov, Karla Erjavca in (neuradno) dela DeSUS) 54 %
Aktualni predsednik republike tokrat kandidira samostojno s podpisi volivcev, drugače kot pred petimi leti, ko  je bil uraden kandidat SD, stranke, ki ji je dolga leta predsedoval. SD ga podpira tudi tokrat, kar ni nenavadno, saj bi, glede na rezultate naše nedavne ankete, zanj glasovalo kar 85 % volivcev te stranke.

Če je za prvo izvolitev morda Pahor potreboval strankino infrastrukturo, finančna in druga sredstva, po petih letih markantnega mandata SD bolj potrebuje njega kot on njo. Stranka je namreč v političnem vzponu z ambicijo, da na naslednjih volitvah celo zmaga, a do tega cilja je še vedno zelo oddaljena.

Pahorjeva zelo verjetna predsedniška zmaga bi nedvomno naraščajoči podpori Socialnim demokratom prilila olja na ogenj. Volivci pač radi sledijo ter svoj glas namenjajo zmagovalcem in v stranki bodo že poskrbeli, da bodo volivci Pahorjev triumf razumeli tudi kot triumf Socialnih demokratov.

Malo je manjkalo, da bi Pahor dobil tudi uradno podporo stranke DeSUS, ki bi zmagovitemu pohodu spretno pristavila svoj piskrček, a je načrte vodstvu prekrižala baza, saj izvršni odpor podpore Pahorju ni izglasoval. Erjavec in vodja poslanske skupine Jurša sta Pahorja vseeno javno podprla ter za njegovo kandidaturo tudi oddala svoj podpis.

Marjan Šarec (neodvisni brez uradne podpore, a z neuradno podporo Levice, trde levice in dela DeSus) 21 % 

Kakšen tuj politični analitik, ki ne pozna slovenskih zakulisij, bi se nedvomno začudil nad tem, da ima nizko profilirani kandidat brez uradnega zaledja katerekoli resne politične skupine v državi drugo najvišjo javnomnenjsko podporo.

Nekdo s kariernim pedigrejem nekdanjega komika in župana povprečne slovenske občine sam po sebi pač ne more biti med favoriti za predsednika države, sploh ne še preden se predvolilna kampanja resno začne.

A Marjan Šarec na to pot vsekakor ne podaja sam. Gaz mu utira ekipa prekaljenih političnih mačkov stare levice, ki jih ženejo globoke zamere do Boruta Pahorja. Ta je s svojo SD najprej iz politične igre izločil njihovega "zlatega dečka" Gregorja Golobiča, potem pa jim na predsedniških volitvah še boleče porazil Danila Türka.

Zdaj bodo naredili vse, da se Pahorju maščujejo. V Marjanu Šarcu so prepoznali človeka, ki bi se ga dalo zgraditi do te mere, da bi lahko ogrozil politika, ki se je otresel "stricev iz ozadja" in mimo njihove volje naredil zavidljivo politično kariero.

Preko svojih resursov, politično-gospodarske mreže in vzvodov v osrednjih medijih so uspeli Šarca še pred uradnim začetkom politične igre javno umestiti kot najresnejšega Pahorjevega tekmeca.

Skozi to se da razumeti tudi umik kandidature Milana Jazbeca in dejstvo, da Levica na teh volitvah nima svojega kandidata. Po naši raziskavi bi namreč Jazbec in morebitni kandidat Levice najmočneje zarezala v Šarčevo jedrno volilno bazo.

Levici, katero je svoj čas servisiral Golobičev tajnik Bogdan Biščak, je bila najbrž v zameno ponujena ustrezna podpora omrežja pri parlamentarnih volitvah. Uradne podpore Levice Šarcu ni za pričakovati, saj skušajo z njim poseči tudi med manj osveščene desne volivce, ki bi jih javna podpora radikalnih levičarjev odgnala.

Je pa Šarčevim strategom uspelo zminirati uradno podporo DeSUSa Pahorju, saj imajo v tej stranki še vedno močan vpliv. Ampak to na volitvah ne bo odločilno.

Ljudmila Novak: (uradna kandidatka NSi) 8 %

Za razliko od zgornjih tekmecev Novakova v tekmo odkrito vstopa kot kandidatka stranke, kateri predseduje. Verjetno malo zaradi tega, kjer je to enostavneje (zbrati je treba manj podpisov), obenem pa niti ne skriva, da gre na predsedniške volitve podpirati vrednote in program, ki ga sicer NSi zastopa v slovenskem političnem prostoru.

Slednje je, podobno kot pri kandidatih, ki jih bomo obravnavali od sedaj naprej, celo njena primarna misija, saj v zmago najbrž v NSi še sami intimno ne verjamejo. Sploh ne zato, ker analize javnomnenjskih rezultatov kažejo, da četudi bi s Pahorjem prišla v drugi krog (kar se lahko zgodi), tam ne bi dobila podpore volivcev SDS.

Zamere med nekdanjima partnericama so namreč tako hude, da bi ti raje podprli bivšega predsednika stranke naslednice komunistične partije, kot pa kolegico iz sorodne krščansko-demokratske opcije.

Četudi konec leta ne bo dočakala v fotelju predsednika države, pa se vsaj ta trenutek zdi, da bo iz te bitke v vsakem primeru izšla kot zmagovalka.

Romana Tomc (uradna kandidatka SDS) 6 %

Najbrž je Romana Tomc med vsemi kandidati letošnjih predsedniških volitev v najtežjem položaju. Nerada, a kot zvesta lojalistka je v dobro stranke sprejela nehvaležno nalogo, čeprav je še pred letom dni prostodušno priznavala, da nima predsedniških ambicij.

Njen osebni problem je, da gre v predsedniško bitko s pedigrejem (in uradno podporo) največje opozicijske stranke, ki je v javnomnenjskih anketah ob tem še na prvem mestu, s podporo okrog 20 odstotkov.

A ta se za Tomčevo ta trenutek zdi praktično nedosegljiva. Najprej zato, ker raziskave pričajo, da je velik del volivcev njene stranke za svojega kandidata vzel Pahorja - seveda kot nekoga, ki ima realne možnosti za zmago in je obenem manjše zlo od drugih favoritov z zmagovalnim dometom.

In drugič, ker jih bo s svojim političnim imidžem zelo težko pridobila na svojo stran celo za prvi krog. Res je, da Tomčeva deluje umirjeno, zmerno in spoštljivo. A prav to je ovira, saj se nekako ne prilega v okvir, ki ga s svojo politiko količi njena stranka. Obenem pa njen nastop, čeprav pristno zmeren, volivce izven tega okvirja težko prepriča, da ji z noge ne visi svinčena krogla z napisom SDS.

To je lose-lose situacija, iz katere se bo Romana Tomc težko izvlekla drugače kot kolateralna žrtev dejstva, da največja opozicijska stranka pač mora imeti lastnega predsedniškega kandidata. Čeprav bi si zaslužila več.

Njeno poraz bo popoln (in v stranki nespregledan), če slučajno zaostane za Ljudmilo Novak.