»Kontroverzen primer v Sloveniji«: So v Krškem pozabili na potres z magnitudo 6,2?

Ocene potresne nevarnosti na območju jedrske elektrarne v Krškem in njenega potencialnega drugega bloka morda niso dovolj konservativne, v priznani mednarodni znanstveni reviji opozarjata avtorja Livio Sirovich in Kurt Decker. Pišeta celo o »kontroverznem primeru v Sloveniji«, pri tem pa se sklicujeta na dokumentirani potres na tem območju leta 1917, katerega magnitudo so po različnih rekonstrukcijah ocenili na med 5,7 in 6,2. In če drži zadnja številka, bi bilo treba po njunem mnenj ponovno preveriti projektne osnove za jedrske objekte v Krškem.

Pomanjkljivosti v presoji potresne varnosti

V majski številki priznane revije Pisma o seizmoloških raziskav (Seismological Research Letters) je objavljen tudi članek o Sloveniji. Avtorja Sirovich in Decker v članku »Predpisi o potresni nevarnosti lokacij jedrskih elektrarn po Evropi: Kontroverzen primer v Sloveniji« izpostavljata, da v Evropski uniji ne obstaja enoten, pravno zavezujoč sistem za presojo potresne varnosti lokacij jedrskih elektrarn, ki bi bil primerljiv z nadzorom, ki ga v ZDA izvaja ameriške jedrska regulatorna komisija. Zaradi tega je presoja varnosti v veliki meri prepuščena posameznim državam in investitorjem.

V članku posebej izpostavita podcenjevanje magnitude zgodovinskega potresa iz leta 1917 na območju Krškega. Zaskrbljujoče so tudi navedbe o možnosti poškodb reaktorske sredice pri močnejših potresih, potencialne likvefakcije tal pod elektrarno ter neustrezne obravnave aktivnih oziroma potencialno aktivnih prelomov v neposredni bližini lokacije.

Primer Krškega posebej občutljiv

Avtorja poudarjata, da je primer Krškega posebej občutljiv, saj leži na območju z dokazano aktivno tektoniko in zgodovinsko dokumentiranimi močnimi potresi, vendar naj bi uradne ocene potresne nevarnosti to tveganje podcenjevale.

Osrednje izhodišče članka je razprava o dveh metodah ocenjevanja potresne nevarnosti. Prva je verjetnostna analiza potresne nevarnosti, ki jo danes uporabljajo skoraj vsi regulatorji. Ta pristop izračuna verjetnost, da bo določena raven potresne dejavnosti v določenem časovnem obdobju presežena. Prednost tega pristopa je standardiziranost in možnost primerjave, slabost pa, da lahko pri redkih, a ekstremnih dogodkih tveganje podceni.

Drugi pristop je deterministična analiza, ki temelji na scenariju največjega verjetnega potresa na določenem prelomu. Avtorja poudarjata, da bi morala biti pri jedrskih objektih, kjer so posledice morebitne napake lahko dramatične, teža bistveno bolj na determinističnem pristopu.

Območje z dokazano tektonsko aktivnostjo

Območje Krškega je geološko umeščeno v zapleten prehod med Alpami, Dinaridi in Panonskim bazenom, kjer delujejo številni aktivni prelomi, ugotavljata avtorja. Ne gre za stabilno geološko platformo, pač pa za območje z dokazano tektonsko aktivnostjo. Širša regija jugovzhodne Slovenije in severozahodne Hrvaške je v zgodovini doživela več pomembnih potresov, med njimi zagrebški potres leta 1880 (z magnitudo 6,3) in potres v Brežicah leta 1917. To po pisanju avtorjev pomeni, da nevarnost ni hipotetična, ampak empirično potrjena.

Članek največ prostora nameni potresu pri Brežicah 29. januarja 1917, ki ga avtorja razumeta kot ključen dokaz za lokalno potresno nevarnost neposredno na lokaciji današnje jedrske elektrarne Krško. Epicenter tega potresa je bil po rekonstrukcijah od elektrarne oddaljen približno pet kilometrov jugovzhodno od elektrarne.

5,7 ali 6,2? Razlika je ogromna

Ocena magnitude tega dogodka je sicer predmet strokovnih nesoglasij. V starejši slovenski seizmološki literaturi, predvsem pri Vladimirju Ribariču (1982), je bila magnituda ocenjena na 5,7, kar je desetletja veljalo za referenčno vrednost in jo je prevzel tudi uradni slovenski seizmološki katalog. Kasneje, leta 2012, pa sta raziskovalca Gottfried Grünthal in Rutger Wahlström ob ponovni analizi zgodovinskih podatkov magnitudo zvišala na 6,2.

Razlika na prvi pogled ni velika, a kot pišeta avtorja, v seizmologiji to pomeni več kot petkrat več sproščene energije, kar bistveno spremeni projektne zahteve za objekte z visokim tveganjem, kot so jedrske elektrarne.

Geološke raziskave niso dovolj podrobne

Poleg magnitude je pomembna tudi intenziteta dogodka. V Brežicah je bila ocenjena na VIII. po EMS/MSK 12-stopenjski lestvici, kar pomeni hude poškodbe objektov: razpoke v zidovih, porušene dimnike, poškodovane cerkve in javne stavbe ter splošno močno tresenje tal. Avtorja poudarjata, da je to najmočnejši dokumentirani lokalni potres v neposredni okolici Krškega v zadnjih približno 500 letih.

Članek opozarja tudi na problem aktivnih prelomov v neposredni bližini elektrarne. Avtorja menita, da obstoječe geološke in paleoseizmološke raziskave niso dovolj podrobne, da bi z gotovostjo izključile možnost preloma neposredno pod lokacijo JEK ali JEK2. To je pomembno, ker standardne verjetnostne metode pogosto predpostavljajo, da je lokacija dovolj oddaljena od glavnih seizmogenih struktur. Če ta predpostavka ne drži, so lahko uradne ocene podcenjene.

Načelo maksimalne previdnosti

Kot še opozarjata Sirovich in Decker, se po nesreči v Fukušimi leta 2011 sicer veliko govori o »najslabših scenarijih«, vendar se v praksi številne države še vedno opirajo predvsem na statistične modele. Po njunem mnenju je to problematično, saj jedrska varnost ne bi smela temeljiti le na verjetnosti, ampak na načelu maksimalne previdnosti. Tudi dogodek z zelo majhno verjetnostjo mora biti upoštevan, če bi njegove posledice lahko bile katastrofalne.

V primeru Krškega zato menita, da bi bilo treba ponovno oceniti največjo možno magnitudo na lokalnih prelomih, največje možne pospeške tal, možnost površinskega preloma neposredno na lokaciji in dolgoročno odpornost načrtovanega JEK2 na takšne dogodke.

Je izvorni prelom blizu elektrarne?

Avtorja ne trdita, da je obstoječa jedrska elektrarna nevarna ali da njenega drugega bloka ne bi bilo mogoče graditi. Sporočata pa, da sedanje ocene potresne nevarnosti morda niso dovolj konservativne. Če je potres leta 1917 res dosegel magnitudo 6,2 in če je njegov izvorni prelom v neposredni bližini elektrarne, potem bi morali projektne osnove za jedrske objekte v Krškem ponovno preveriti. Magnituda potresa leta 1917 je bila po izračunih Geološkega zavoda in družbe Paul C. Rizzo Associates v katalogu iz leta 2013 znižana na 4,9.

Pri jedrskih objektih bi moral po njunem mnenju veljati princip, da se varnost gradi na najslabšem verjetnem scenariju, ne na povprečni statistični verjetnosti. Primer Krškega kaže, da lahko zgodovinski potresi – zlasti potres iz leta 1917 – bistveno spremenijo razumevanje lokalne nevarnosti in s tem vplivajo na politične, tehnične in investicijske odločitve glede prihodnosti slovenske jedrske energetike.

AAG za revizijo potresne nevarnosti

V okoljevarstveni organizaciji Alpe Adria Green (AGG) ob tem opominjajo, da gre pri vprašanju lokacije drugega bloka za strokovno in znanstveno razpravo, ki zahteva popolno transparentnost vseh študij in podatkov. Jedrska varnost mora biti nad vsakimi političnimi ali ekonomskimi interesi, javnosti pa mora biti omogočen dostop do neodvisnih mednarodnih strokovnih presoj.

Pristojne institucije zato pozivajo, naj objavijo vse relevantne seizmološke, geološke in varnostne študije. Izvedejo naj celovito in javno dostopno revizijo potresne nevarnosti na območju Krškega. V presojo projekta Krško II naj vključijo mednarodne strokovnjake, doma pa naj vzpostavijo odprto javno razpravo o dolgoročni energetski in varnostni strategiji Slovenije. »Vprašanje jedrske varnosti ni ideološko vprašanje, temveč vprašanje odgovornosti do ljudi, okolja in prihodnjih generacij,« so še poudarili pri AAG.