Lahko mediji, ki od države prejemajo denar, delujejo objektivno?

»Tukaj gre za financiranje neke politične klientele, vladajoča garnitura preko raznih kanalov z javnimi sredstvi financira svoje medije, svoje nevladnike ali kakšne druge organizacije in s tem na nek način kupuje njihovo podporo,« trdi sociolog in univerzitetni predavatelj Matevž Tomšič in ocenjuje, da gre v primeru medijev, ki so na javnem razpisu MJU med prejemniki sredstev, za prikrito financiranje s strani države.

Ministrstvo za javno upravo (MJU) je junija objavilo Javni razpis za razvoj in profesionalizacijo nevladnih organizacij (NVO) in prostovoljstva 2024. »Z javnim razpisom bomo v naslednjih letih sofinancirali predvidoma 180 delovnih mest v prostovoljskih in nevladnih organizacijah,« so pojasnili. Financirali bodo organizacije, ki prispevajo k naslavljanju potreb v okolju z zagotavljanjem kakovostnih storitev. V obdobju treh proračunskih let bo v okviru javnega razpisa za delovna mesta na voljo skupaj 12,6 milijona evrov. »Javni razpis bo spodbujal zaposlovanje mentorjev in koordinatorjev ter tako prispeval k razvoju in profesionalizaciji prostovoljstva ter kreiranju novih programov v okolju oz. skupnosti,« so še zapisali in pojasnili, da želijo s sofinanciranjem delovnih mest v NVO doseči ustrezno izboljšanje organizacijske učinkovitosti NVO, s tem pa posledično dobro razvit, učinkovit in inovativen sektor NVO, ki je sposoben ustrezno identificirati in nasloviti potrebe svojega okolja ter se nanje uspešno odzivati.

Spomnimo: enega od prejšnjih javnih razpisov za nevladnike, bolj točno za krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij, je minister za javno upravo Franc Props v začetku tega leta razveljavil. Prejšnja ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik je s funkcije odstopila – med drugim ravno zaradi očitkov glede dotičnega razpisa. Med največjimi prejemniki je bil namreč Inštitut za preučevanje enakosti spolov (IPES), ki ga vodi Kaja Primorac, ki pa je bila hkrati direktorica in solastnica podjetja Smart center. Solastnica in direktorica tega podjetja je bila do sredine junija 2022 Sanja Ajanović Hovnik, dokler ni svojega deleža prepisala na mamo. Nevladne organizacije – med njimi tudi PIC s projektom Pravna mreža za varstvo demokracije – so zaradi sklepa o razveljavitvi javnega razpisa zoper MJU vložile tožbo, ki jo je februarja letos na upravno sodišče vložila Odvetniška pisarna Senica. Po pričakovanjih nevladnih organizacij bi moralo upravno sodišče sklep ministrstva prepoznati kot nezakonit in ga v celoti odpraviti. Kriminalisti so maja letos izvedli pet preiskav stanovanjskih in poslovnih prostorov ter prostorov državnega organa, in sicer zaradi suma, da so tri fizične osebe in ena pravna oseba izvedle kaznivo dejanje, ker so med objavo in izvedbo javnega razpisa dosegle, da so se na razpis med prejemnike uvrstile organizacije, ki niso izpolnjevale meril in kriterijev za dodelitev denarja.

Jasno je torej, da pri javnih razpisih lahko pride do raznovrstnih malverzacij. Na spletni strani krovne mreže slovenskih nevladnih organizacij CNVOS najdemo podatek, da so nevladne organizacije leta 2022 prejele 539,3 milijona evrov, od tega so 513,22 milijona evrov prejele od neposrednih in posrednih proračunskih uporabnikov. Od vseh nakazil s strani proračunskih uporabnikov so 60,63 odstotka sredstev prejele nevladne organizacije, ki jim država priznava delovanje v javnem interesu. Ministrstva so v letu 2022 nevladnim organizacijam namenila 285,04 milijona evrov, kar je 16,11 odstotka več kot leto poprej, ko so jim namenila 245,49 milijona evrov.

»Razvoj in profesionalizacija nevladnih organizacij«

Če se vrnemo na zgoraj omenjeni razpis – sredi novembra letos so objavili »Predlog prejemnikov sredstev Javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo nevladnih organizacij in prostovoljstva 2024«. Na seznamu med drugim zasledimo društvo Legebitra, društvo Parada ponosa, PIC in Danes je nov dan. Med prijavitelji pa je tudi Oštro, Center za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji.

Sklop A obsega sofinanciranje trajnostno naravnanih delovnih mest v nevladnih organizacijah, prijavitelj pa se je na razpis lahko prijavil le skupaj s partnerji. Partnerji v dotičnem primeru so Časoris, zavod za informiranje in izobraževanje, Društvo novinarjev Slovenije, Zavod za osebe širokih pogledov in aktivnega duha Metina lista ter Pod črto, zavod za ustvarjanje kakovostnega novinarstva. Oštro, ki ga vodi Anuška Delić Zavrl, je prejem statusa nevladne organizacije v javnem interesu oznanilo konec lanskega leta. Center Oštro bo prejel 140.000 evrov, ostali partnerji pa bodo prejeli po 70.000 evrov. »Status lahko pridobijo nevladne organizacije, ki izkažejo pomembne dosežke na področju kulture in imajo izdelan najmanj dvoletni program prihodnjega delovanja v javnem interesu. Oštro je dosežke dokazal z objavami v medijih, recenzijami in nominacijami za nagrade ter priporočili domačih in tujih strokovnjakov,« so zapisali lani, ob petletnici obstoja in prejemu statusa. Oštro se opisuje kot center za preiskovalno novinarstvo, Pod črto pa se na svoji spletni strani predstavlja kot medij za neodvisno novinarstvo. Časoris je medij za otroke, Metina lista pa medijska mreža, ki »izpostavlja ljudi, ideje in projekte, ki predstavljajo motor sprememb v našem času in prostoru«. Naziv Društvo novinarjev Slovenije že sam po sebi pove dovolj.

Politično-ideološki kriteriji

»Zelo očitno pri tem financiranju je to, da so kriteriji precej ideološki ali pa politični – financira se tiste medije, ki so blizu aktualni vladi,« je dejal sociolog Matevž Tomšič in opozoril, da so na javnih razpisih ocenjevalci tisti, ki denar delijo – torej vlada oziroma ministrstva. Tomšič je povedal, da je zelo zadržan do takšnih načinov financiranja – sploh če gre za medije – ker se je nekemu klientelizmu in političnemu favoriziranju v slovenskem okolju težko izogniti. »Samo po sebi ni slabo, da se spodbuja medije, če ne bi šlo za nagrajevanje politične klientele – a v končni fazi vselej pridemo do tega,« meni Tomšič in poudarja, da bi bilo bolje vzpostaviti neke druge mehanizme financiranja, morda podobno kot pri nevladnih organizacijah, ki jim ljudje lahko namenijo del dohodnine. V danem primeru imamo sicer nek hibrid med nevladno organizacijo in medijem; mejo je tako še veliko težje začrtati.

Tomšič: »Zelo očitno pri tem financiranju je to, da so kriteriji precej ideološki ali pa politični – financira se tiste medije, ki so blizu aktualni vladi.«

Z vprašanji smo se obrnili tudi na Oštro, kjer so nam pojasnili, da razpis MJU ni bil namenjen financiranju produkcije medijskih vsebin, ampak za organizacijski razvoj NVO. »Razpis torej ne financira dela novinarjev ali urednikov niti priprave zgodb, novinarskih člankov … in v tem smislu tudi ne more vplivati na njihovo vsebino,« so zatrdili. V splošnem pa po njihovem mnenju neprofitni mediji, ki na razpisih prejemajo denar, načeloma brez težav ohranijo svojo neodvisnost. »Oštro ima tudi svoj kodeks, ki temelji na načelih neodvisnosti in integritete delovanja, zavezani pa so mu vsi sodelavci uredništva oziroma zavoda kot takega,« so pojasnili in dodali, da medij, ki se pri financiranju zanaša zgolj na aktualno vladajočo nacionalno politiko, ne bo dolgo obstal, še manj pa bo ostal neodvisen. Razpis MJU se po njihovih besedah osredotoča na »krepitev in povezovanje medijskih NVO za zaščito demokratične javne razprave« in je odgovor na situacijo v medijih: porast dezinformacij in sovražnega govora, slabo dostopnost informacij v javnem interesu, polarizacijo v družbi, preplavljenost z informacijami in zmanjševanje zaupanja v medije – izzive, s katerimi se po oceni Oštra in partnerjev v Sloveniji premalo ukvarjamo.

Da na razpisih sredstva pogosto dobivajo le določeni mediji, se je ponovno pokazalo na letošnjem Rednem letnem javnem projektnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2024. Odlazkov medijski imperij je od 2,9 milijona predvidenih sredstev dobil več kot 700.000 evrov. Med tiskanimi mediji je največ prejel Večer, in sicer 40.000 evrov. Nepovratna sredstva so dodelili tudi Mladini, Dnevniku in Delu ter portalu Pod črto, ki je po Požarjevih navedbah neposredno povezan z Lenartom J. Kučićem, uradnikom kulturnega ministrstva in medijskim svetovalcem iz kabineta ministrice Aste Vrečko. Sredstva je dobila tudi Maja Čakarić, samostojna podjetnica, ki dela za portal Oštro. Medijev, ki so do levosredinskih vlad bolj kritični, na seznamu prejemnikov ni opaziti. Slednji so imeli nekaj več sreče v času vlade Janeza Janše – v tistem času je radio Študent, ki je ostal brez sredstev, celo napovedal tožbo proti kulturnemu ministrstvu. Letos razpis za sofinanciranje medijskih vsebin še ni bil objavljen, naj bi pa zanj namenili 1,1 milijona evrov več.

»Roka roko umije«

»Državno subvencioniranje medijev je vedno občutljivo, saj obstaja bojazen, da bo oblast nagrajevala medije, ki so ji naklonjeni, kaznovala pa tiste, ki jo kritizirajo,« je komentiral dolgoletni urednik Dejan Steinbuch, ki meni, da je pri financiranju novinarskih društev to sicer manj sporno, vendar pa bi bilo po njegovi oceni pravično, da vlada nameni približno enako finančno podporo vsem registriranim in relevantnim novinarskim združenjem, ne pa zgolj enemu. »Bilo bi tudi bolj okusno, če bi novinarska društva svoj proračun zaslužila sama, s članarinami, prostovoljnimi prispevki, donacijami ali storitvami na trgu,« je dejal in poudaril, da gre za njegovo osebno mnenje, ki je za slovenske razmere bogokletno, saj se ima precej novinarjev in urednikov še vedno za nekakšne »družbenopolitične delavce«.

Pri financiranju medijev pa je po njegovih besedah zgodba še bolj sporna. »V državah brez omembe vredne demokratične tradicije in politične kulture obstaja velika verjetnost, da bo vsakokratna oblast prvenstveno pomagala 'svojim' medijem oziroma tistim, ki se jim čuti dolžna pomagati,« je opozoril in pojasnil, da gre velikokrat za vračanje uslug: potem ko je določena medijska hiša v predvolilnem času odkrito podpirala določeno politično stranko ali skupino strank, so se te zavezale, da ji bodo, če prevzamejo oblast, to na nek način »vrnile«. »Roka roko umije, kot pravijo. No, ironija je, da glede na medijsko lastništvo državni denar na koncu praviloma dobijo medijski lastniki, ne pa novinarji,« je še povedal in poudaril, da je po njegovem mnenju ideja o vladni finančni pomoči medijem v nasprotju z njihovo neodvisnostjo – ne moreš vzeti denarja od nekoga, ki ga moraš nadzirati. »Temu bi na vseh drugih področjih mirno rekli konflikt interesov, samo v novinarstvu temu rečejo pluralizacija medijev,« je pripomnil.

Po njegovi oceni bi morali Sklad za pluralizacijo medijev ukiniti ali pa vsaj sprejeti zelo natančna pravila igre: medij, ki bi od države (vlade) dobil denar, bi moral imeti na vidnem mestu objavljeno, da je prejemnik državnega denarja. Naj si potem bralci, gledalci, poslušalci temu primerno ustvarijo svoje mnenje. »Kajti dilema je zelo načelna: ali lahko zaupamo mediju, ki dobiva denar od vlade, da bo korektno poročal o njej, da ne bo pristranski ali vsaj nezavedno bolj naklonjen vladi kot denimo opoziciji? Jaz mislim, da ne,« je poudaril. Povedal je tudi, da v svoji karieri nikoli ni vzel centa pomoči, za takšno pomoč pa ni zaprosil niti medij, katerega urednik je bil.

Dejan Steinbuch: »Ideja o vladni finančni pomoči medijem je v nasprotju z njihovo neodvisnostjo – ne moreš vzeti denarja od nekoga, ki ga moraš nadzirati.«

»Treba je preprečevati skušnjave«

»V zadnjih petih letih se je situacija – v večini evropskih držav, tudi tam, kjer so imeli pretežno laissez-fairovski odnos, torej v smislu, da naj se država ne vmešava v delovanje medijev s finančnega vidika in da naj ne pomaga medijem – precej spremenila,« je dejal profesor novinarstva in medijskih regulacij Marko Milosavljević in pojasnil, da je do spremembe prišlo predvsem zaradi kovida, ko so mediji potrebovali državne intervencije oziroma državno pomoč, tako kot mnoge druge panoge. Temu pa je dodal še en ekonomski razlog – prevlada platform in globalnih akterjev, ki uničujejo manjše nacionalne akterje, kot so množični mediji. Tako je velika večina evropskih držav okrepila svojo javno pomoč medijem z različnimi ukrepi, ki so pogosto nediskriminatorni.

»Lahko pa je pomoč tudi v obliki, ki smo je v Sloveniji bolj navajeni, to so javni razpisi,« je izpostavil. S slednjimi je marsikje po Evropi lahko težava, ravno zato je sam vedno zagovarjal nediskriminatorne ukrepe. »V Sloveniji imamo pogosto prisotno slabo razvito politično kulturo, tudi gospodarsko kulturo, veliko je klientelizma, veliko je korupcije in včasih tudi nepotizma, sorodstvenih povezav, konfliktov interesov, zato se mi je od nekdaj zdelo, da je bolje imeti ukrepe, ki so nediskriminatorni: če se država odloči, da nekomu pomaga, naj pomaga v obliki celotnega sklopa,« je pojasnil. To pomeni, da se ne pomaga le določenim medijem, ampak na primer vsem tiskanim medijem ali pa vsem radijskim postajam, ki imajo informativni program v ustreznem obsegu.

Zaradi tega je Milosavljević tudi nasprotoval skladu za medije, kot ga je oblikoval zakon o medijih iz leta 2005. Menil je namreč, da predstavlja možnost zlorab za financiranje medijev, ki so tako ali drugače nekomu bližje. »To v Sloveniji sploh ni nujno politično ozadje, lahko je tudi osebno ozadje,« je spomnil. Slovenija je relativno majhen prostor – pogosto je prihajalo tudi do raznih lokalnih navezav, ki so presegale klasične slovenske oziroma ideološke delitve. »Ko gre v Sloveniji za denar, se znajo mnogi zelo učinkovito povezati, tudi če so domnevno politični ali ideološki nasprotniki,« je poudaril Milosavljević.

Tudi on je torej proti Skladu za pluralizacijo medijev – po oceni profesorja bi bilo bolj pomembno vzpostaviti sistem davčnih olajšav, sistem olajšav financiranja zaposlovanja mladih novinarjev, fotografov in drugih medijskih ustvarjalcev za določen tip medija. »Treba je preprečevati skušnjave – če se bomo zanašali zgolj na poštenje politikov in tistih, ki se prijavljajo na razpise, v tem trenutku marsikje še ne bomo prišli dovolj daleč,« je opozoril. Ob tem je pojasnil, da je treba vzpostaviti sistem državnih pomoči, ki bo natančno definiran, kjer bodo o vsakršnih dodelitvah odločali neodvisni organi oziroma kjer bo vzpostavljen sistem »checks and balances« – torej sistem nekih varovalnih mehanizmov, ki bi preprečevali strankarsko ali koruptivno uzurpacijo.

»Pri trenutni medijski situaciji, ne samo v Sloveniji, je gotovo potrebno, da država ponudi dodatne mehanizme za finančno pomoč medijem,« je dodal in opomnil, da je razpis Sklada za pluralizacijo medijev finančno zelo šibek in po svoji strukturi sporen od samega začetka. Zato je dobro, da imamo tudi druge razpise. Je pa potem vprašanje, za katere tematike jih imamo, na kakšen način se sredstva podeljujejo in ali ne bi moral obstajati – ko gre za medije – nek dodaten varovalni mehanizem. »To bi preprečevalo možnost kakršnekoli politične intervencije v sistem odločanja in potem delno preprečevalo prazno prilagajanje razpisom,« je prepričan Milosavljević.

Milosavljević: »Ko gre v Sloveniji za denar, se znajo mnogi zelo učinkovito povezati, tudi če so domnevno politični ali ideološki nasprotniki.«

(D177: 24-27)