Ob rob odločitvi ustavnega sodišča

Vzroki za odločitev ustavnega sodišča glede pravice do oploditve samskih žensk in žensk v istospolni zvezi so večplastni in odgovorov ne bi smeli iskati samo v pravni, sociološki in psihološki stroki, temveč širše. Da bi razumeli duh današnjega časa, je treba poseči po razmišljanjih filozofov, antropologov in drugih modrih ljudi.

Znašli smo se v diktaturi postmodernega časa. Vsaka diktatura najprej poskuša uničiti družino. Kajti le v družini posameznik pridobiva moč, ki ga usposablja za odgovorno življenje, da se lahko odloča avtonomno, sam, s svojo pametjo in prepričanji in kot tak ni lahka tarča politične ali kakšne druge manipulacije.

Čas postmoderne

Današnji čas, ki ga preživlja zahodni svet, je svet negotovosti in zmede. Je čas, ki ga imenujemo čas postmoderne. Kaj pomeni ta čas, so odlično opisali francoska filozofinja Chantal Delsol, ameriški pisatelj Rod Dreher ter španska filozofa Francisco Jose Contreras in Diego Poole. Vsi avtorji ugotavljajo, da je levica družbeno-ekonomsko revolucijo danes nadomestila z moralno-kulturno revolucijo, ki se kaže na vseh ravneh družbenega življenja.

Postmoderni čas teži k oblikovanju novega človeka, ki ga ne bodo skrbela bivanjska vprašanja in bo odklanjal vsakršno predhodno antropologijo in tradicijo. Pred nami se rojeva nov človek, ki mu je dovoljeno praktično vse, njegovo mišljenje ne dopušča nikakršnih notranjih omejitev. Govorimo namreč o neskončni svobodi, neskončni enakosti in neskončni sreči.

Postmoderni čas teži k oblikovanju novega človeka, ki ga ne bodo skrbela bivanjska vprašanja in bo odklanjal vsakršno predhodno antropologijo in tradicijo.

A tudi prejšnje stoletje je že gradilo »novega človeka« – tako fašizem kot nacizem in zlasti komunizem. Postmoderna sledi enakim ciljem, le da za dosego teh ciljev ne uporablja metode revolucije z vsem posledičnim nasiljem. Poslužuje se novih metod, npr. za dosego popolne emancipacije. Ta je bila cilj komunizma, ki je z nasiljem ni uresničil, ker je pač utopija in posledica utopije je navadno ideologija. Zdaj je to diktat emancipacije, ki ga skušajo doseči z odstranitvijo vseh korenin. Tradicija je zastarela, preživela in sodi v preteklost. Zdaj je čas »novega človeka«, ki ga nič ne omejuje in je popoln gospodar samega sebe ter ni odgovoren nikomur. Postmoderna nasilne revolucionarne metode zamenjuje z norčevanjem, posmehom, omalovaževanjem, diskvalifikacijo itd.

Človek je postal bog. Vse je možno in posledično ni nič resnično. Vse je relativno. Vsak posameznik je zavezan samo svoji »resnici«, moralne in etične norme bledijo, o kakšni osebni odgovornosti že težko govorimo.

Današnji čas je zrel, da vse nove teorije padejo na plodna tla, čeprav so še tako protirazumne in nekatere tudi protinaravne, npr. teorija spola. Postmoderni pogled na človeka razkriva globoko odtujenost od lastnega bistva.

Človek je postal bog. Vse je možno in posledično ni nič resnično. Vse je relativno.

LBGTQ+ in feministična gibanja temeljijo na novih družbenih teorijah, kot je npr. teorija spola (ki je, mimogrede, v svojem jedru zgrešena in kot taka nerazumna in protinaravna). Biološki spol niti ne obstaja več, govorimo samo še o spolu, ki je družbeni konstrukt. Danes sem lahko moški, jutri ženska ali kaj drugega. Očitno gre tu za hudo identitetno (tudi spolno) zmedenost. Drugačno razmišljanje je postalo družbeno nesprejemljivo, politično nekorektno in mnogi znanstveniki ter drugi strokovnjaki so zaradi takšnega vzdušja umaknjeni s fakultet, iz raziskovalnega dela ali kako drugače šikanirani.

Dejstvo je, kot ugotavlja evolucijski biolog Colin Wright, da je spol v 99,98 odstotka biološko določen kot moški in ženski.

Teorije spola (gender teorije) to zanikajo in zahtevajo opustitev klasifikacije človeškega spola na osnovi anatomije in genetike. Če priznavamo biološko dejstvo moškega in ženskega spola, potem seveda spodkopljemo prizadevanja transspolnih oseb, da je spol stvar počutja oziroma posameznikove izbire. Dejstvo je, da je spol pri človeku funkcionalno binaren (moški – ženska, ki lahko porajata otroke); obstajajo zelo redki primeri, ko je nejasen. Rojstvo otroka je tako lahko le danost, milost, če se drugače izrazim.

Postmoderni pogled na človeka razkriva globoko odtujenost od lastnega bistva.

Otrok kot »pravica«

Vsa vprašanja in tudi sodna odločanja glede vprašanj oploditve samskih žensk in žensk v istospolnih skupnostih so z gledišča biološke zakonitosti zelo vprašljiva, kajti rojstvo otroka ne more biti »pravica«. Vse raziskave, na katere se sklicujejo homoseksualni pari – in jim pri nas, razen redkih izjem, pritrjuje tudi psihološka stroka na Filozofski fakulteti, Fakulteti za socialno delo ter FDV-ju – so v nekem smislu ideološko zlorabljene. Na žalost so temu ideološkemu in nestrokovnemu stališču podvrženi tudi nekateri profesorji omenjenih fakultet, ki pišejo mnenja sodiščem in drugim ustanovam.

Vedeti moramo, da zaenkrat še ni nobene relevantne, longitudinalne raziskave, ki bi res lahko odgovorila na vprašanje posledic življenja otrok v homoseksualnih zvezah. Počakati bo treba generacijo ali dve, da bomo dobili odgovore na vprašanja, kakšne so posledice oziroma kako se otroci razvijajo v istospolnih zvezah v primerjavi z otroki, ki živijo v tradicionalnih heteroseksualnih družinah.

Glede otrok mater samohranilk pa nam odgovor da že samo pogled na mnoge razveze v naši deželi in vse posledice, ki temu sledijo. Razveze, ki so kvalitetne ter mati in oče, bivša zakonca, ne gojita zamer ali celo sovraštva, otrokom ne puščajo hujših posledic. Otroci se hitro prilagodijo novim razmeram in prehajajo od matere k očetu in nazaj brez strahu, da »izdajajo« enega od staršev.

Povsem drugače pa je, ko so razveze posledica hudih zamer in se te zamere lomijo na hrbtih otrok. Otroci praviloma ostajajo pri materah, ki lahko ustvarijo novo družino. Otrok v tej novi družini ne najde očeta, in kot pravi psihoanalitik Luigi Zoja, se otrok brez vertikalne avtoritete (ki jo predstavlja oče) ne more zdravo razvijati. Druga, še hujša posledica mater samohranilk pa je v mnogih primerih t. i. »psihološki incest«, kar je nazorno opisano v knjigi avtorja K. M. Adamsa Po tihem zapeljani. Matere se patološko navežejo na otroka, zlasti sina, z njim rešujejo probleme, ki bi jih morale z možmi, in sinovi jim ostanejo dolžniki vse življenje. Občutki dolžnosti do matere in občutki krivde, če ji ne ustrežejo, se vlečejo skozi vse njihovo življenje in posledica so zopet nove razveze, kajti zrele žene materinih sinčkov ne prenašajo dolgo. Lahko si predstavljamo, kakšne pogoje osebnostnega razvoja bodo imeli otroci, ki bodo sad umetno oplojenih samskih mater (ki bodo morda še pogosto menjavale partnerje). Navsezadnje se je treba vprašati, kje so pravice nemočnih otrok. Ali ni naravno, da je njihova najbolj pomembna pravica, da odraščajo ob materi in očetu?

Protimoška naravnanost

Tu pa trčimo še na dodaten problem. Opozoril bi rad na »protimoško« naravnanost, ki je danes vseprisotna v zahodnem svetu. O tej težavi je pred leti pronicljivo pisala Vesna V. Godina v eni od kolumn v reviji Ona. Meni, da današnji čas potrebuje svoje Jude. In ti so danes moški. Protimoška naravnanost je kulminirala z gibanjem Me too. Nihče ne opravičuje spolnih zlorab žensk, nasprotno, vendar je posledica tega gibanja tudi kriminalizacija moških, zlasti njihove seksualnosti. Moški so postali vsesplošni seksualni predatorji, posiljevalci, ki jih vodi samo še spolni gon. Tako postaja moški zaradi svoje seksualnosti vsesplošno kriminaliziran in problematičen že sam po sebi. Aktiviral se je bazični odpor do moških nasploh in krivi so že zaradi tega, ker so člani določene skupine. Kot v času nacizma Judje. Družbo je treba očistiti zla, Judov, in kot pravi Godina, so danes ta skupina moški. Če si moški, si že po definiciji slab. Si kriv ali vsaj sumljiv. Seveda moških ne trpamo v geto, taborišča. Danes za njihovo izginjanje uporabljamo druge tehnike. Fantki naj razvijajo ženske lastnosti. Igrajo naj se z igračami za deklice oziroma igrač za različna spola ni več. Imamo namreč enospolno družbo. Moški niso več sprejemljivi. Ženske so sveti spol, edino sprejemljive, moški pa so odveč. Moške je treba funkcionalno spremeniti v ženske. V resnici gre za kulturno iztrebljanje moških. Dve materi sta povsem sprejemljivi, očetje so nezaželeni. V resnici so nepotrebni, saj lahko ženske rojevajo tudi brez njih.

Oče in mati imata pri vzgoji otrok različne in seveda dopolnjujoče se vloge in naloge.

Tej norosti, ki bo imela katastrofalne posledice za zahodno, torej tudi našo družbo, je pritrdilo sedaj ustavno sodišče. Brez premisleka, kaj takšna odločitev prinaša družbi (ne glede na t. i. »pravico« samskih in lezbičnih žensk do otrok), in kljub dejstvu, da po spoznanjih psihološke stroke (in tudi klinične prakse) razvoj otroka v zrelo in odgovorno osebo brez očeta skorajda ni mogoč.

Vsa razvojna psihologija, predvsem pa klinična praksa, govori o pomenu očeta in matere za otrokov zdrav in optimalen osebni razvoj. Pri tem govorimo o očetu in materi, ki imata pri vzgoji otrok različne in seveda dopolnjujoče se vloge in naloge. Mati ne more nadomestiti očeta in obratno. Le v takšnem vzdušju se lahko v mladostništvu, ko otrok rahlja tesne vezi z družino, oblikuje zdrava in zrela posameznikova identiteta – tudi spolna. Neizpodbitno dejstvo je, da je za dobro otrok najprimernejša tradicionalna družina z očetom in materjo, ki sta biološko različnih spolov.

Mati ne more nadomestiti očeta in obratno. Le v takšnem vzdušju se lahko v mladostništvu, ko otrok rahlja tesne vezi z družino, oblikuje zdrava in zrela posameznikova identiteta – tudi spolna.

(D177: 14-15)