Ljudem bi zaračunali ogljični odtis za hišo in avtomobil? Okej, ampak najprej se odpovejte svojim jahtam in zasebnim letalom

Medtem ko se netrajnostno zelena Urška Klakočar Zupančič doma še vedno na vse pretege trudi upravičiti svoj prestižni let na Dunaj, ki je baje stal manj kot bi plačala za pot z avtomobilom (!?), bruseljski birokrati vneto pripravljajo nove ukrepe za »trajnostno prihodnost planeta«. Po uvedbi emisijskih kuponov za industrijo s CO2 izpusti, ki so v nerentabilnost potisnili naš TEŠ6, bi zdaj trgovanje z emisijskimi kuponi razširili še na cestni promet in ogrevanje stavb.

To po domače pomeni, da boste predvidoma od leta 2027 dodatno plačevali za ogljični odtis, ki ga izpuščata vaš dom in avtomobil. Seveda toliko več, če hiše nimate dovolj izolirane in se ogrevate na »okolju neprijazen vir«, vaš avtomobil pa vozi na bencin ali dizel.

Politični dogovor, ki so ga v senci veselega decembra ob koordinaciji Evropske komisije po tihem sprejeli Evropski parlament in države članice EU, ob zgornjem vključuje še ustanovitev socialnega sklada za podnebje, da bi nekako ublažili jezo raje, ki ji evropska politična elita v imenu varovanja planeta nalaga vse večja bremena. Od državljanov Evropske unije se tako pričakuje, da bodo svoj 6-odstotni svetovni delež toplogrednih plinov s prilagoditvijo življenja in odpovedovanjem "netrajnostnim dobrinam" še zmanjšali. V kontekst tega gre tudi zahteva po koncu prodaje avtomobilov z motorjem na notranje izgorevanje v EU do leta 2035 ter sprememba direktive za energetsko učinkovitost stavb, ki jo prav zdaj forsira švedsko predsedstvo Svetu EU in določa precej kratke roke, v katerih bi v EU morali energetsko neučinkovite javne, poslovne in tudi stanovanjske stavbe narediti zelene.

Vse lepo in prav. Evropejci, obremenjeni s kolonialno krivdo, ki je tretji svet potegnila iz kamene dobe v industrijski razvoj in splošen napredek, želimo biti zgled, ko gre za opuščanje fosilnih goriv ter prehod v novo, trajnostno dobo tuzemeljskega bivanja. Morda se nam nekoliko pragmatično mudi tudi zato, ker ne sedimo na neskončnih zalogah nafte in zemeljskega plina in raje, kot da smo pri tem odvisni od Arabcev, Rusov, Kitajcev in Američanov, želimo biti nosilci oziroma inovatorji na področju energetskih virov prihodnosti. Obenem upamo, da bomo tako vsaj malo zajezili usihanje vpliva med svetovnimi velesilami, oziroma vsaj delno prikrili našo vse bolj očitno geopolitično nepomembnost in izključenost pri krojenju usode sveta.

A nekaj je utopični ideal o naši trajnostni prihodnosti. Podobe iz realnega sveta, kjer "trajnostna" zeleno-rdeča nemška vlada ponovno zaganja termoelektrarne na fosilna goriva in odstranjuje okoljske aktiviste z območja zapuščene vasi zaradi širjenja rudnika premoga, pa nas vedno znova opominjajo, da smo prej kot desetletje, stoletje daleč od naših predstav ogljično nevtralne zelene Evrope.

Če Evropa pri tem želi biti zgled svetu, bosta zahodnoevropski višji ter srednji višji sloj najprej morala biti zgled običajnim ljudem, ki ne zaslužijo dovolj denarja za drage energetsko nevtralne hiše, električne avtomobile, sončne elektrarne ter baterijske hranilnike.

Trajnostnega razvoja ne more biti na račun blaginje srednjega razreda, brez zgleda elit

Slednje sicer še ne pomeni, da se v smeri trajnostnega razvoja ni vredno prizadevati in truditi. A če Evropa pri tem želi biti zgled svetu, bosta zahodnoevropski višji ter srednji višji sloj najprej morala biti zgled množicam, običajnim ljudem, ki ne zaslužijo dovolj denarja za drage energetsko nevtralne hiše, električne avtomobile, sončne elektrarne ter baterijske hranilnike.

Če sta bila industrijska revolucija in pakt med kapital(izm)om in znanostjo v razvijajoči se demokratični družbi glavno gonilo splošnega družbenega napredka in blaginje za množice srednjega sloja, trajnostna revolucija v tem smislu ne more in ne sme biti korak nazaj. Povedano drugače; poti nazaj v čas, ko bo življenje v blaginji spet zgolj ekskluziva bogatih družbenih elit, brez ljudskega revolta ne bo.

Poti nazaj v čas, ko bo življenje v blaginji spet zgolj ekskluziva bogatih družbenih elit, brez ljudskega revolta ne bo

Brezglavo drvenje v »trajnostno prihodnost«, kot si jo slikajo evropske elite, pa je ravno to: njihovega standarda in načina življenja pač ne načenjajo podražitve bivanja, avtomobilov, letalskih prevozov in drugih vrst mobilnosti; še vedno si bodo lahko privoščili razkošne »ogljično nevtralne« vile in luksuzna križarjenja, z letali potovali po vsem svetu in bosih nog pametovali na podnebnih konferencah, poleti pa v zavetju svojih jaht iz varne razdalje opazovali rajo, ki se svaljka na prenatrpanih jadranskih plažah tisti teden dni dopusta, ki si ga še lahko privošči.

In če vse te odpovedi zahtevajo od ljudi ter jih bodo izsilili od zgoraj navzdol (iz bruseljskih pisarn namreč), morajo začeti pri sebi – recimo pri odpovedi jahtam ter letenju z zasebnimi letali. Ker, kot je nedavno na TV Slovenija povedal podjetnik, znanstvenik in inovator, dr. Aleš Štrancar, ljudje svoje avtomobile potrebujejo za pot od točke A do točke B, elita pa svoje jahte izključno za luksuziranje. Zato so, če se iskreno gremo trajnostno mobilnost, kot nepotrebni veliki onesnaževalci prvi in najbolj očiten pogrešljiv material. Argument, da je zaradi manjšega števila jaht, zasebnih avionov in drugih luksuznih dobrin, njihov ogljični delež zanemarljiv, ne obstoji, če z obligacijami in podnebnimi davki klestijo življenjski standard evropskega človeka, ki ustvari zgolj 6 odstotkov svetovnih izpustov.

Zato je na mestu svarilo evropskim elitam: Če s trajnostnim prehodom mislite resno, in ga z vedno novimi obdavčitvami izsiljujete od ljudi, začnite pri sebi – pri vaši jahti in zasebnemu letalu.