Matjaževa jama v Pevnem pri Škofji Loki: resnica o sveti zemlji, napojeni z mučeniško krvjo

Številne rane, povezane s kruto povojno zgodovino, do danes še niso bile zaceljene. Eno takih predstavlja Matjaževa jama v Pevnem pri Škofji Loki, kjer so maja 1945 umorili več sto hrvaških otrok. V spomin na te krute dogodke, ki jih je za naš medij osvetlil Janez Pintar, in ob prazniku nedolžnih betlehemskih otrok je v organizaciji župnije Stara Loka ter somaševanju duhovnikov škofjeloške dekanije tam potekala spominska sveta maša.

Sveto mašo je v soboto daroval Marjan Lampret, župnik župnije Trata - Gorenja vas. V svojem nagovoru je poudaril, da pot do Matjaževe jame ni označena ter da mnogi, tudi domačini, ne vedo, kje ta je, pogovori o krutih povojnih dogodkih pa so še vedno tabu. »Molk je tisti, ki zelo odgovarja ponosnim naslednikom storilcev z rdečo zvezdo. Žal moramo to reči. Čeprav je resnica še tako boleča, jo je treba poudarjati.« Po njegovem prepričanju je pomembno, da se priporočamo tem mučencem, da bodo narodu izprosili večje razumevanje, in molimo tudi za storilce, ki so se soočali s hudimi stiskami.

»Kamorkoli stopiš, je naša zemlja polna trohnobe in polna mučeniške krvi. Zato so to sveti kraji. Slovenija je sveta in ne bo propadla, četudi jo vodijo še tako veliki pokvarjenci, kakor jo vodijo danes. Pohvalno je, da ste danes tukaj ljudje, ki vam je mar za našo zemljico, otroke in vnuke,« je povedal Lampret.

Preveč je bilo molka

V nadaljevanju je citiral rimskega govornika Cicerona in se vprašal, kaj najbolj zastrupi resnico. »Laž in molk. Kristjani ne smemo molčati. Včasih mi je kot duhovniku nerodno, da smo, ko pridemo na takšna bogoslužja, samo štirje duhovniki, čeprav nas je v dekaniji 20; da ni pristojnih politikov, čeprav se kitijo z resnico in imajo 'rdečkarje' za hudičeve. Morda se ne motijo veliko, a s svojimi dejanji niso daleč od njih. Tudi sebi moramo nekaj pepela posuti po glavah.«

Marjan Lampret: »Ljudje se sprašujejo, kako se nismo ničesar naučili. Ne moremo se, če ne priznamo, da se je sploh kaj zgodilo.«

V teh desetletjih smo preveč molčali, je bil jasen, zato še zdaj ne poznamo resnice. »To, kar so pri nas delali tukaj, kjer stojimo, se je v Kambodži ponovilo 30 let kasneje. Ljudje se sprašujejo, kako se nismo ničesar naučili. Ne moremo se, če ne priznamo, da se je sploh kaj zgodilo.«

Da si podamo roke in zaživimo skupaj

Bogoslužja se je udeležil tudi poslanec NSi Janez Žakelj, ki je ob tem za Domovino dejal: »V narodu čutim razdeljenost, kar zavira razvoj in čisto sodelovanje med levimi in desnimi, velikimi in malimi – to me žalosti. Mislim, da je Pahor nekoč rekel, da je žalostno, da smo odpustili Nemcem – napadalcem, svojim bratom pa še ne. Resnica mora priti na dan. Za to imamo zgodovinarje, ki žal še niso objektivno napisali, kaj se je dogajalo. Potem bi bilo nujno, da si podamo roke in začnemo živeti skupaj. Ne želim, da hujskamo drug proti drugemu, ampak da skušamo povedati, kaj je bilo narobe, potem pa gremo naprej ob zavedanju, da nismo vsi nezmotljivi.«

Janez Žakelj: »Resnica mora priti na dan. Za to imamo zgodovinarje, ki žal še niso objektivno napisali, kaj se je dogajalo. Potem bi bilo nujno, da si podamo roke in začnemo živeti skupaj.«

Dejstva slonijo na pričevanjih in zapiskih

Dogodke na Škofjeloškem po drugi svetovni vojni nam je osvetlil Janez Pintar, ki je bil v letih 2002–2006 predsednik Komisije za evidentiranje in urejanje prikritih grobišč v Občini Škofja Loka. Dejstva, ki nam jih je predstavil, slonijo na številnih pričevanjih in zapiskih. Prepričan je, da so povojni poboji še vedno v veliki meri tabu tema, mnogi pa so vpleteni v njihovo prikrivanje.

Poboji in mučenja so posledica petih taboriščnih obdobij na gradu, ki so si sledila eden za drugim. Najhujši sta bili prvo in drugo obdobje. Prvo je segalo v čas po koncu druge svetovne vojne. 12. maja 1945 se je ustanovila nova občina z značilno revolucionarno upravo. Prvi župan Fedja Vraničar je po pričevanju Minke Bevk nove uslužbence sprejemal s pištolo na mizi. Toda glavni v občini je bil poveljnik Stane Bernik - Arti, ki je bil nadrejen županu. Ko je bil sprejet za poveljnika – odlok o tem je bil izdan v Ljubljani – je bil Arti star 19 let.

Agonija beguncev, ujetih v Škofji Loki

Prvi zaporniki so bili v taborišče na škofjeloškem gradu poslani 12. maja 1945. To so bili prebežniki, ki jih je takratna partizanska vojska zajela na Koroškem. Največja skupina je prišla proti koncu maja – šlo je za domobrance z družinami, vrnjene iz Vetrinja, ki so ob koncu vojne bežali pred komunizmom. V istem času se je odvijala drama s hrvaškimi begunci, ki jim ni uspelo pravočasno prebežati čez mejo na avstrijsko stran. Potovali so z vlaki, železnica pa je bila prenatrpana z vagoni, zato so bili ujeti v Škofji Loki na železniških postajah v Žabnici in na Trati. Ujetih je bilo več kot 1.000; to so bile celotne družine z otroki in starši, pa tudi z vsem premoženjem, ki so ga nosili s seboj v begunstvo, kot so zlato, zlati izdelki oz. nakit, ure, razne zbirke itn.

Po 12. maju 1945 je imela Škofja Loka že revolucionarno občinsko upravo in na novo sprejete uslužbenke, ki so se morale izkazovati v svojih krutostih na različne načine, predvsem z izživljanjem nad taboriščniki in nad v vagonih ujetimi hrvaškimi begunci na Trati. Agonija ujetih Hrvatov se je iz dneva v dan stopnjevala; vedno bolj so bili prepričani, da jih čaka neizogibna smrt. Mnoge ženske so svoje dojenčke, da bi se rešili vsaj oni, ponujale mimoidočim. Konec maja je sledil poboj v Crngrobu (vir: številni zapisniki in pričevanja).

Ujetih je bilo več kot 1.000; to so bile celotne družine z otroki in starši, pa tudi z vsem premoženjem, ki so ga nosili s seboj v begunstvo.

Otroke umorili brez streljanja

Pred tem so otroke, ki jih je bilo med 250 in 300, ločili od preostalega dela družin ter jih za Kamnitnikom zaprli v lesene barake (vir: zapisnik in pričevanje Vladimirja Frkoviča in Celine Blažekovič, ki sta bila otroka hrvaških ustaških ministrov, ki so jim sodili na takrat že mednarodnem sodišču v Zagrebu, zato sta kalvarijo preživela). Otroke so z avtobusom vozili iz barak v smeri proti Crngrobu, vozil pa jih je gospod, ki je kasneje storil samomor.

Do Matjaževe jame v Pevnem so pot nato nadaljevali peš, nekatere pa so vozili z vozom lojtrnikom. Tam so jih umorili brez streljanja in metali v omenjeno brezno. Dejanja so opravljali izključno Škofjeločani – tako moški kot tudi ženske. Voda v potoku Planica je po nekaj dneh postala zelo onesnažena, tako da so ljudje zbolevali za tifusom, kajti v vaseh Moškrin in Virlog še niso imeli vodovoda. Eden od otrok je zaradi tifusa celo umrl. Takih onesnaženj je bilo v Škofji Loki veliko, zato je takratna oblast odreagirala in morišča začela sanirati.

Morišče nazadnje zasipavali v tem tisočletju

Morišče Matjaževa jama so očitno sanirali tako, da so ga izpraznili. Voda je že po 14 dneh tekla čista in je bila znova uporabna. Morišče se je vseskozi prikrivalo in je bilo tabu tema, toda udeleženci poboja so sčasoma spregovorili. Nekateri so zaradi bremena storili samomore, drugi so se vdajali alkoholu, vsi pa so v določenih krogih povedali, kaj so počeli, in tako so informacije prihajale na dan.

Narava Matjaževe jame je takšna, da voda zelo hitro izpira notranjost, zato se je brezno po večkratnih zasipavanjih vedno izpralo in odprlo. Zadnje zasipavanje se je z namenom prikrivanja izvedlo v času po letu 2007. Brezno je danes zopet odprto, opravljenih pa je bilo več njegovih pregledov – tudi s strani strokovnjakov, ki so ugotavljali intenzivnost izpiranja posledic zadnjega zasipavanja.

Morišče se je vseskozi prikrivalo in je bilo tabu tema, toda udeleženci poboja so sčasoma spregovorili.