Miganje z možgani izumira

Marica Lihtenvalner je zapisala: »Ljudje vedno bolj iščemo udobje, delamo samo tisto, kar je fajn, in ne tistega, kar je prav!«

Sploh se ne zavedamo, kako prav ima! Ker nisem več rosno mlada, se še spomnim časov, ko smo življenje živeli in ne tako kot danes dopuščali, da nam le-to zgolj »drsi« skozi prste. Raziskava ameriškega analitskega podjetja Asurion je namreč pokazala, da na zaslon pametnega telefona v povprečju pogledamo enkrat na vsakih 10 minut. Še bolj skrb vzbujajoč pa je podatek, da kar 45 odstotkov anketirancev svoje mobilne telefone uporablja celo na javnih straniščih, 60 odstotkov pa ne more brez njih niti pri kavi, med uživanjem hrane in pijače, med vožnjo ali v spalnici. Vedno več je tudi mamic, ki brskajo po telefonu med dojenjem.

Na milijone podatkov, ki nam dnevno »zdrsijo« pod prsti, se nas niti ne dotakne, kaj šele, da bi si jih zapomnili. In ker možgani ne dobivajo več hrane, da bi jo »mleli« – dremajo. Posledično, ker so vedno manj aktivni, se, tako pravijo, tudi hitreje starajo.

O butalcih in pameti, miganju z možgani, kuhanju Tine Gaber, podjetju Jureta Leskovca in še čem v nadaljevanju.

Kaj nam pade v oči

Naj dvigne roko tisti, ki je članek o podjetju Kumo AI, kjer je eden od ustanoviteljev Slovenec Jure Leskovec, in jih je Forbes uvrstil med 50 najboljših na področju umetne inteligence, prebral do konca.

Koliko nas je, ki smo se razveselili novice, da se je v času mračnjaškega kovida za Tjašo Jarc in Tilyen Mucik poslovna pot šele začela s spletno prodajo rastlin?

Komaj kdo, kajne?

Jih je pa zato toliko več, ki stresejo iz rokava, kakšno zelenjavno juho je skuhala Tina Gaber, kakšne ljubosumne izpade ima Meghan, vojvodinja Susseška, oziroma kaj vse se je dogajalo okoli Cristiana Ronalda v Ljubljani pred in po tekmi med Slovenijo in Portugalsko.

Soseda Mica, ki nima interneta, vsak dan stopi na prag in preveri vreme. Če le ima priložnost, pove, da nikoli ne bo razumela tistih, ki raje brskajo po telefonu, namesto da bi jo posnemali.

Veščine, kako napovedati vreme glede na obliko in lego oblakov, so v naši zavesti na splošno že povsem izginile.

Butalci in pamet

Nekoč je bilo količine pameti približno enako kot danes, le da so jo predniki, ker niso imeli možnosti, da bi študirali, nenehno »nadgrajevali« na drugačne načine.

Zelo veliko so se tudi družili. Hlepeli so po izmenjavi mnenj, obiskovali so predavanja, se učili. Ali mislite, da je bilo v Žireh pred vojno kar 26 gostiln zgolj zato, da so v njih preganjali dolgčas? Nikakor! Možje so se srečevali tudi ali predvsem zato, da so sklepali posle in modrovali o tem in onem, tudi o politiki. To, da več znaš kot drugi, je imelo takrat precej žlahten pomen.

Kinodvorana ni bila namenjena le filmskim predstavam, tam so vsaj dvakrat tedensko potekala predavanja. Vsaka kočura, po možnosti na pol podrta, je imela na polici vsaj štiri knjige: Sv. pismo, kuharico, priročnik za zdravje in poljedelski priročnik. Marija pravi, da je bil pri njih v vsakodnevni uporabi tudi priročnik za računanje različnih mer pri lesu in živalih. Danes? Še pohištvena industrija je knjižnim policam obrnila hrbet!

Tudi učenje na pamet je, pa naj se sliši še tako nazadnjaško, rojevalo sadove, saj so tudi otroci znali po več deset ali celo več 100 pesmi. Kako pa mislite, so se te pesmi ohranile vse do danes? Mnoge tudi preko ustnega izročila!

Miganje z možgani izumira

V času pred internetom so ljudje živeli kot skupnost, večja ali manjša. V takšnih skupnostih se, četudi si »zabit kot štanga v tla«, marsičesa naučiš – ne le neumnosti.

Potem je prišel internet in občutka, želje ali potrebe po druženju je bilo počasi konec.

Zakaj bi hodili na predavanja, ko pa internet nudi tolikoooooooooooo informacij?

Ne da bi vedeli, kdaj se je tudi pri internetu zgodilo tisto, kar se je že ob pojavu televizije: »Že mora biti res, če so na TV povedali!«

Počasi, a nezadržno so naši možgani začeli drseti v zgodnji »srednji vek«, ko večino Slovencev lahko naplahta vsaka kolikor toliko iznajdljiva »Vodiška Johanca«.

Bolj kot se utapljamo v virtualnem svetu, manj uporabljamo lastno pamet. Mantra, »če tam piše, že mora biti res!«, se je že stopila z DNK.

Kakšna napaka! Ob tem pa nas ni nihče naučil ločevati med zrnom in plevelom!

Možgani teh informacij ne sortirajo na resnične in na lažne, ampak na bolj ali manj všečne človekovi potrebi po komodnosti in lenobi.

In kaj sledi? Bolj kot možgani samo »sprejemajo« in ne »delajo«, bolj postajajo zakrneli in leni.

Pa še slabše bo.

Ker je teh, ki bi razmišljali po svoje, vedno manj, mase (ljubkovalno jih imenujemo ovce), ki uboga in kima pa vedno več.

Naročniška vsebina