Mnogi v Sloveniji umirajo osamljeni in v neprimernem okolju

Slovenska karitas, Slovensko združenje za paliativno oskrbo, Slovensko društvo Hospic in Zveza Paraplegikov Slovenije so objavile javno pismo, s katerim izražajo zaskrbljenost nad izjavami predstavnikov vlade, da bo že do konca leta sprejet zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Od države pričakujejo takojšnjo ureditev zastoja pri izvajanju dolgotrajne oskrbe ter predhodno zakonsko in sistemsko ureditev paliativne in hospic oskrbe.

Nekateri naši bralci so nas opozorili na primere, ko posamezniki umirajo po dolgi bolezni osamljeni in v popolnoma neprimernih prostorih. Enako kot zdravniška stroka opozarjajo, da bi bilo pred zakonom o evtanaziji najprej treba izboljšati druge dejavnosti. 

Slovenska karitas, Slovensko združenje za paliativno oskrbo, Slovensko društvo Hospic in Zveza Paraplegikov Slovenije trdijo, da »dokaj izenačen rezultat posvetovalnega referenduma, ki je pokazal razdeljenost družbe že samo okrog načelnega vprašanja o pomoči pri samomoru, ne more biti argument za naglo sprejemanje zakona«. Opozarjajo, da se vlada Roberta Goloba izogiba resni in nujni strokovni razpravi zdravstvene, socialne in pravne stroke o zakonu o prostovoljnem končanju življenja. Zato od države pričakujejo takojšnjo ureditev zastoja pri izvajanju dolgotrajne oskrbe ter predhodno zakonsko in sistemsko ureditev paliativne in hospic oskrbe.

V nadaljevanju objavljamo njihovo pismo:

»Obstoječi v javnosti predstavljen predlog zakona, ki legalizira pomoč države pri samomoru, pogojno evtanazijo in izvajanje po pohitrenem postopku nalaga javni zdravstveni in socialni mreži, je neprimeren, strokovno neutemeljen in vodi v degradacijo družbene solidarnosti. Na žalost neposredno predvideva tudi evtanazijo (5.čl) iz 'verskih, moralnih in drugih' razlogov.

Njegov sprejem bi bil lahko zelo škodljiv za starejše, umirajoče in dolgotrajno bolne ter bi v nadaljevanju njegovo izvajanje, ki predvideva široko dostopnost v številnih ustanovah (29.čl.), predstavljajo pasivno družbeno spodbudo k samomoru in nazorski pritisk (20.čl.) za sostanovalce, zaposlene in druge oskrbovance. Zaradi neurejene oskrbe starejših in bolnih je predlog zakona še posebej nevaren (7. čl. (7).).

S hkratno ohlapnostjo vstopnih kriterijev (6.čl) v predlogu zakona in po izkušnji drugih držav s podobno ureditvijo bi se pomoči pri samomoru posluževalo vse več oseb s težavami v duševnem zdravju, mlajših in socialno ogroženih ali socialno izključenih starejših.

Predlagani zakon zanika in razvrednoti delo zdravstvenih in socialnih delavcev ter tudi duhovne oskrbe, saj za življenje ranljivih osebe uveljavlja alternativo, ki je ekonomsko in kratkoročno 'cenejša' (3.2), ne upošteva pa neprecenljive in neizmerljive vrednosti vsakega človeka ne glede na njegove lastnosti, stopnjo zavedanja, ekonomsko koristnost, premoženje in sposobnosti.

Prav tako ne upošteva hudih posledic vsakega samomora na bližnje in okolico, kar jasno opredeljuje psihiatrična stroka, ter družbenih in ekonomskih posledic spreminjanja vrednostnega sistema solidarnosti v gospodinjstvih.

Ko vsi sistemi – zdravstvo, asistenca, dolgotrajna ter paliativna in hospic oskrba, pa tudi podprta solidarnost v gospodinjstvih in medgeneracijska solidarnost – dobro delujejo in ko človeka v stiski jemljemo in oskrbujemo kot telesno, duševno, socialno in duhovno bitje, je nagibov po prekinitvi življenja zelo malo. Podpisane organizacije si prizadevamo, da bi se še v večji meri ustvarjalo prijazno okolje s celostno pomočjo za starejše, kronično neozdravljivo bolne, invalide in druge ranljive skupine.

Pozivamo k takojšnjemu oblikovanju in podpori zakonom, ki gredo zlasti v smer razvoja in krepitve dolgotrajne in paliativne oskrbe, asistence za starejše invalide, spremljanja umirajočih, podpore svojcem in razvoja hospicev v vseh regijah.«

Pod pismo so se podpisali Slovensko društvo Hospic, Slovenska karitas, Slovensko združenje za paliativno in hospic oskrbo, Zveza paraplegikov Slovenije