Modrost, ki je sicer gibka, kot pravi Knjiga modrosti, a je kot grška zaprta sama vase, nas pušča pred zidom minljivosti.

Šele v zadnjih letih sem si začel postavljati vprašanje, zakaj spada Knjiga modrosti, iz katere smo danes brali, med devterokanonične knjige, ki jih v svoj svetopisemski kanon niso vključili ne Judje ne protestanti. Za lažje razumevanje bom pred nadaljevanjem podal nekaj osnovnih dejstev. Katoliška cerkev je na Tridentinskem koncilu (1543–1563) potrdila kanon, ki velja še danes. Pri tem je sledila Septuaginti, ki vsebujejo tudi devterokanonične knjige. To so: Esterina, Juditina in Tobijeva knjiga, Prva in Druga knjiga Makabejcev, Knjiga modrosti, Sirahova knjiga, knjiga preroka Baruha in del Danielove knjige.

Septuaginta, lat. sedemdeset, je grški prevod Stare zaveze, ki je od 3. do 1. stol. pr. Kr. nastajal v Aleksandriji, med Judi, ki niso več znali hebrejsko. Kanon, ki se je oblikoval v egiptovski judovski diaspori v Aleksandriji, se torej razlikuje od uradnega hebrejskega kanona, ki je bil potrjen v Jamniji (mesto ob Sredozemskem morju na pol poti med Tel Avivom in Gazo) leta 90 po Kr. Devterokanoničen, gr. devteros, pomeni drugi, naslednji po vrsti. Judje in protestanti te knjige imenujejo apokrifi, gr. apokryphos, skrit, nepristen spis.

Knjigo modrosti imamo katoličani za svetopisemsko, ker ni v nasprotju z bibličnim odrešenjskim kontekstom, marveč odrešenjsko vizijo, dopolnjeno v Kristusu, na izviren način potrjuje in ji daje novo razsežnost. Pisec Knjige modrosti ni znan, po izrazu pa je bil pesnik. Knjiga je verjetno nastala nekaj desetletij pred Kristusom. Avtor starozaveznih besedil sicer ne navaja, vendar pa kaže globoko poznavanje Stare zaveze. Delo zrcali tudi helenistično literaturo in kulturo. Pisec se sproščeno sprehaja po helenističnem pesništvu, govorništvu, znanosti, prav posebno pa po dotedanji grški filozofiji. Po spominu navaja Homerja in Platona.

Zakaj Judje Knjige modrosti niso uvrsti v svoj kanon? Domnevam, da so Judje videli v modrosti, kakršno predstavi Knjiga modrosti, preveč podobnosti z grško modrostjo, temelječo na grški filozofiji. Do Grkov so bili namreč Judje zelo rezervirani, saj so v treh stoletjih njihove nadvlade, vse od Aleksandra Velikega pa do prihoda Rimljanov pod poveljstvom konzula Pompeja (333–63 pr. Kr.), zaradi njihove nasilne helenizacije veliko pretrpeli, o čemer največ izvemo iz obeh knjig Makabejcev. Nastanek Knjige modrosti sovpada z obdobjem delovanja Filona Aleksandrijskega (ok. 15 pr. Kr.–ok. 50 po Kr.). Čeprav on ni avtor Knjige modrosti, pa je knjiga napisana v njegovem duhu. Filon je bil rabin, a ker je živel v grškem kulturnem okolju v Aleksandriji, si je prizadeval za čim tesnejše povezovanje grške filozofije in Stare zaveze. Zaradi prizadevanj, da bi ublažil prepad med grško kulturo, ki je dominirala v tedanjemu svetu, in judovstvom, ki je bilo v manjšini, se je verjetno pravovernim Judom zdel nekoliko sumljiv.

Prazni so vsi, ki ne poznajo Boga in iz vidnih dobrin ne morejo spoznati njega, ki je; ne prepoznajo mojstra, čeprav opazujejo njegova dela, ampak imajo za bogove ali ogenj ali vetrič ali hitri zrak ali kroženje zvezd ali deročo vodo. Naj iz tega doumejo, koliko močnejši je njihov Stvarnik.

Današnji odlomek iz Knjige modrosti daje vtis, da ima mogoče res bolj grško noto kot svetopisemsko. Poslušajmo še enkrat nekaj vrstic iz prvega berila: »Blesteča in neugasljiva je modrost, z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo, najti tistim, ki jo iščejo; če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost.« Te vrstice namigujejo, da je modrost nekakšna vsepričujoča neosebna umska sila, s katero naj bi bil prežet ves univerzum. K tej trditvi nas navaja tudi opis modrosti v sedmem poglavju Knjige modrosti, kjer piše, da je v modrosti duh, ki je mnogoter, pretanjen, gibek, razločen, neomadeževan, neranljiv dobrohoten, stanoviten, vseviden, ki pronica skozi vse duhove, umne, čiste in najbolj pretanjene. Modrost se giblje hitreje kakor katero koli gibanje in pronica skozi vse. Ta opis modrosti je bolj podoben razmišljanju grških Predsokratikov, kot temeljnemu svetopisemskemu razodetju, da je začetek vsega Bog, Oče in Stvarnik.

V trinajstem poglavju Knjige modrosti pa vidimo, da pisec te knjige, čeprav se želi približati Grkom in Judom, ki so simpatizirali z grško kulturo, ne zaide v grški panteizem, v kozmološko predstavo o svetu, marveč izrecno govori o osebnem Bogu. Tako pravi: Prazni so vsi, ki ne poznajo Boga in iz vidnih dobrin ne morejo spoznati njega, ki je; ne prepoznajo mojstra, čeprav opazujejo njegova dela, ampak imajo za bogove ali ogenj ali vetrič ali hitri zrak ali kroženje zvezd ali deročo vodo. Naj iz tega doumejo, koliko močnejši je njihov Stvarnik.

Kako podobni so ti stavki tistim, ki jih je Sv. Pavel zapisal v pismu Rimljanom: Od stvarjenja sveta je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Namesto, da bi Boga slavili in se mu zahvaljevali, so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Po Pavlu so pogani imeli modrost, visoko razvito mišljenje, cvetočo filozofijo, a so ostali pri sebi, pri svoji modrosti, in ne tisti, ki bi jo v ponižnosti srca sprejeli od Stvarnika. Zato se Pavel distancira od Grkov in v pismu Korinčanom pravi: Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost.  In prav tam, kjer so obtičali Grki, ki v modrosti niso prepoznali Stvarnika in Kristusa, ki ga je razodel, tiči sodobni človek. Izgublja se v idejah in konceptih, jih izumlja, vanje kmalu podvomi, zato jih zavrže, nato pa se poda na novo pot iskanja, in spet pristane na isti ravni, kjer je že bil, le pod drugim teoretskim obrazcem, za katerega mu podelijo celo doktorat.

Obračanje na mestu, ko upaš, da se boš prebil do rešitve, do smiselnega odgovora na temeljna eksistencialna vprašanja, je sijano opisala novinarka in esejistka Zorana Baković. Sprejela je povabilo prijateljic in se z ladjo odpeljala na Mali Brion, ki je sicer zaprt za javnost, da bi si tam ogledala predstavo Tramvaj Poželenja. V opuščeni avstro-ogrski trdnjavi, ki jo obdajajo bunkerji, se je namreč naselilo gledališče Ulysses. Veselila se je predstave pod milim nebom, z Rade Šerbedžijo v glavni vlogi, da bi vsi skupaj, tisti na odru in tisti pod njim, izstopili iz časa in vsaj za čas predstave ubežali minljivosti. Nekje sredi predstave se je gospa zbala, da se bo zjokala ob sliki lastnega življenja in izgubljenosti zaradi potrpežljivega prenašanja laži, s katero je napolnjena vsa javna sfera. Piše, da ji je bilo hudo, ker so se po odru valjale tako imenovane večne teme: denimo ta o brezpravni in podcenjevani ženski, katere svoboda se s tramvajem poželenja premika v propad, nato pa – kam drugam kot – v institucijo za duševno bolne. Ženska na odru, preden ugasnejo luči, pod roko prime psihiatra, natanko tako, kot bi jo zaprosil za zadnji ples.

Modrost, ki je sicer gibka, kot pravi Knjiga modrosti, a je kot grška zaprta sama vase, nas pušča pred zidom minljivosti.

Po predstavi so gospe mimo nekoč Titovega Velikega Briona odplule proti Fažani. Videti so bile ponosne, ker so bile v nenavadnem teatru, a tesnobne, ker so tisto, kar so čutile v sebi, videle na odru, le da bolj nazorno in razdelano; in že znano jim je z odra zopet padalo nazaj v razbolele duše. Ko se je gospa ponoči vrnila domov, je še nekaj ur sedela na vrtu in se spraševala, zakaj od vsega videnega ne more zaspati. V dušo se ji je prikradla žalost in v njej vprašanje: kdo je tukaj nor, kdo je tukaj koga igral. Edina stvarnost, ki na koncu ostane, je zdravnik, ki odpelje žensko tja, kamor sodijo nesrečne ženske. Ob koncu se je vprašala: kdo je koga razumel oziroma ni razumel. Nad vsemi dilemami o idealih in identitetah je obvisela sivina, nakopičena v bunkerjih okoli teatra na Malem Brionu. Dobila je odgovor, da odgovor ne obstaja. Vse je odprto, vse je možno, kar je isto, kot bi rekla: vse je zaprto, nič ni možno.

Nespametne device iz današnjega evangelija so v tisti noči, polni pričakovanj, da jih bo svatba prerodila, doživele mrak brezizhodnosti, podobno kot gospe, ki so šle na Mali Brion. Modrost, ki je sicer gibka, kot pravi Knjiga modrosti, a je kot grška zaprta sama vase, nas pušča pred zidom minljivosti. Sledi  samo še srečanje s psom Kerberjem, čuvarjem podzemlja, ki pripada Hadu, Zevsovemu bratu. Ne dosti drugačen je danes duhovni svet, v katerega se pogreza Zahod.

Pametne device, odprte za polno presenečenje, ki ni od tod, pa so s prižganimi svetilkami pričakale ženina, Kristusa, ki jih je iz sveta senc odpeljal na svatbo, o kateri je prerok Izaija zapisal: Gospod bo na tej gori pripravil gostijo s sočnimi jedmi in z žlahtnimi vini. Ne vemo, kako bo nekoč vse to videti, a z vsako molitvijo in pobožnim obhajanjem evharistije smo bolj in bolj združeni z Njim, ki je življenje in vstajenje.