»Motivi so jasno kriminalni, enako je kot pri komunistih in nacistih. To je nova vrsta Auschwitza in gulaga, ampak za mlade,« je o LGBT ideologiji dejal kardinal Müller

Urban Šifrar
Foto: IKA
POSLUŠAJ ČLANEK

»Postavljajo nas na levo ali desno, kakor da bi šlo za neko orientacijo v prostoru. A mi se orientiramo le po Kristusu,« je kardinal Gerhard Ludwig Müller, nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere, v soboto dejal na mednarodni teološki konferenci z naslovom »Stojte trdno v veri«, ki jo je Apologetsko društvo bl. Ivana Merza priredilo v Zagrebu. Sodelujoči so razmišljali, kako ob vseh viharjih, ki jih spremljamo tako znotraj Cerkve kot v družbi nasploh, ostati zvesti resnici.

Kardinal Müller je v svojem predavanju govoril o tem, zakaj nas Božja resnica osvobaja. Identificiral je filozofske in družbene dejavnike, ki so pripeljali do prepričanja, da je resnica relativna, in uspeli prodreti tudi v Cerkev. Pred vojno je maksima »nauk razdvaja, življenje spaja« povzemala prepričanje, da so razlike v nauku med posameznimi religijami tiste, ki povzročajo spore, vojne, nasilje, zato pot do svetovnega miru vodi preko izbrisa vseh religij, najprej pa moramo vstran potisniti nauke, ki se imajo za edine pravilne. A kljub temu je ostalo dejstvo, da je resnica le ena in je hkrati prav ona sama neločljiva od ljubezni.

Bog Sinaja se je razodel kot »jaz sem, ki sem«, ni diktator, ampak odrešenik, njegovi apostoli pa niso neki propagatorji, ampak služabniki Besede, svobode, pravice, ljubezni. »V Davidovem mestu pojejo angeli: mir ljudem na zemlji ...« Človek ljubi svojega Stvarnika, on sam pa je ljubezen, in kdor ga ljubi, ostane v njem, nasilje pa z njegovo ljubeznijo ni združljivo. Kdor le nekaj govori, ne izpolnjuje pa zapovedi, je lažnivec, je poudaril kardinal.

Spomnil je na evangeljski primer Pilata, ki je bil že tedaj eden izmed prepričanih, da je resnica relativna: »Kaj je resnica?« je ironično vprašal Kristusa. »Da, jaz sem kralj, prišel sem zato, da se razodene resnica. Kdor je od resnice, posluša moj glas,« je bil odgovor, ki ga je dajal Kristus. Sam pa je bil žrtev, ne storilec nasilja, in učencem je naročil, naj gredo do konca sveta in naučijo ljudi »držati se vsega, kar sem vam zapovedal«. Misijon tako ni imperializem ali kolonizacija, ampak je v znamenju božje volje za odrešenje vseh, je dejal kardinal in navajal sv. Avguština, ko pravi, da človek, ki živi po Bogu, more biti samo prijatelj dobrega ter da je treba sovražiti greh, ljubiti pa človeka.

Težava je, če neki svetovni nazor postane merilo znotraj Cerkve

Nadaljeval je, da relativizem odrešenje omejuje na zemeljske radosti, užitke, duhovno zadovoljstvo, vero se skuša danes definirati le kot osebni odnos, ne pa tudi kot priznavanje vseh resnic. »A vera v Kristusa vsebuje vse resnice. To je vera v Njegovo osebo in spoznavamo jo v 'verbum incarnatum', učlovečeni Besedi. Ta je edina božja beseda, ki je postala meso. /.../ Osebnega odnosa, vere v osebo, torej ne more biti, če osebe ne poznam. Njeno resnico moram želeti spoznati, zato je vsebina vere pomembna.« Bog se odkriva nam, ne mi njemu, je poudaril Müller in opozoril na razliko med liberalnim in dogmatskim načinom tolmačenja vere, kot ga je definiral že sv. J. H. Newman. Dogmatski je povsem osredotočen na Jezusove besede, liberalni pa le toliko, kolikor se te strinjajo z našimi potrebami in razmerami. 

V odgovorih na vprašanja se je kardinal dotaknil tudi trenutnega stanja Cerkve. »Težava je, če neki svetovni nazor postane merilo znotraj Cerkve,« je dejal in opozoril na psihične pritiske, represijo, kakršno smo v zgodovini znotraj Cerkve videli že večkrat, npr. pri pelagijanstvu, arijanstvu, donatizmu, danes pa so ji podlegli denimo nemški škofje, ki so začeli s »psevdo-blagoslovom« istospolnih parov.

Katoliško vero se danes razume kot le eno izmed alternativ, »a Cerkev počiva na resnici, razodetju Boga. To je edini kriterij, ne pa množica skupno-dinamičnih metod, trikov, s katerimi se manipulira, da gredo vsi v isto smer.« Glede že omenjenega blagoslova homoseksualnih parov je dodal, da cilj medijev in posameznikov, ki to propagirajo, v resnici ni pastoralna pomoč ljudem, ampak da ljudi s težavami eksploatirajo in zlorabijo za destruktivno ideologijo.

Dejal je, da se danes v Cerkvi nekateri označujejo za konzervativce, progresivce itd., a »prava resnica nima veze s progresivci, konzervativci, levico, desnico. Gre samo za zablodo ali pa za pravo resnico. To sta edini dve kategoriji. Ideologije, nazori se menjajo, a govorimo o veri, Kristusovi besedi. /.../ Postavljajo nas na levo ali desno, kakor da bi šlo za neko orientacijo v prostoru, a mi se orientiramo le po Kristusu.«

Papež ni diktator

Dodal je, da tudi papež ni diktator, ki bi danes rekel tako, jutri drugače, mi pa bi slepo sledili njegovim besedam. Ne podaja programa stranke, saj resnica ne prihaja od njega, ampak od Boga. Skupaj s škofi ničesar ne more menjati v Svetem pismu in Svetem izročilu, pravi Müller, ki spomni, kako so morali popravljati že prvega papeža, ko je apostol Pavel kritiziral Petra zaradi prepričanja, da je obreza obvezna tudi za nejudovske kristjane, kar so učenci ovrgli na prvem koncilu. 

Prelat se je dotaknil tudi ideologije LGBT, znova je poudaril, da njenim zastopnikom ne gre za dobrobit ljudi, ampak le za denar, ki prihaja od operacij za »spreminjanje spola«, hormonskih terapij, blokatorjev pubertete. »Motivi so jasno kriminalni, enako je kot pri komunistih in nacistih. To je nova vrsta Auschwitza in gulaga, ampak za mlade. In zaradi njihove dobrobiti moramo jasno povedati resnico.« Dejal je, da so denimo vprašanja zakonske zveze temeljno teološka vprašanja in jih moramo tudi odgovoriti na teološki osnovi, žal pa se pod pritiskom medijev v Cerkvi pogosto nejasno govori. Kritičen je bil Müller prav do teh krivih znamenj, ki jih danes pošilja Cerkev, ko se denimo predstavniki v Vatikanu fotografirajo z glavnimi propagatorji LGBT. »Jasno je, da je pošiljanje krivih znamenj privedlo do krize v Cerkvi,« meni kardinal, ki pravi še, da moramo poleg tega, da jasno govorimo resnico, mladim tudi ponuditi odgovor, ki bo dal pravo identifikacijo, identiteto – možnost identifikacije s konkretno stvarnostjo, narodom, skupnostjo ... Bog nas je želel takšne, kot nas je ustvaril, »a na nas je, da se odpremo tej resnici, in nikoli ne smemo pozabiti Božjega razuma in da je On želel, da postanemo Božji sinovi. Ne smemo dopustiti ideologiji, da nam vzame Edinorojenega.«

Za kardinalom je spregovoril švicarski škof msgr. Marian Eleganti. Benediktinec, nekdaj posebej priljubljen med švicarsko mladino, ki se ji je posvečal, je leta 2018 odstopil zaradi nestrinjanja z vse bolj sporno usmeritvijo škofovske konference. Izbral je podobno temo kot kardinal: Poslanstvo v kontekstu zahtev resnice, prepričanja in strpnosti. Najprej je navedel nekaj primerov, kako mnogi sodobni cerkveni dostojanstveniki dojemajo poslanstvo oz. misijon: Koordinator Svetovnega dneva mladih, kardinal Aguiar, je kontroverzno dejal, da ne želimo vseh spreobrniti h Kristusu, novi hongkonški kardinal Chow pa pravi, da mora biti naša evangelizacija »brez agende, da druge spremenimo v katolike«.

»A to za moja ušesa ni nobena novost, to poslušam že desetletja,« je dejal Eleganti o »relativističnem credu«, ki govori, da se nobena vera ne bi smela postavljati nad druge in da vse vsebujejo resnico, na mesto misijona pa postavlja dialog, »medkulturno učenje«, ostaja le pri sociali, vse, kar bi lahko drugega »odtujilo«, pa odstranja. Škof je bil kritičen do Vatikana, ko daje vtis, da je enotnost najvišja vrednota in da za nobeno ceno ne smemo polarizirati. »Kristus je bil tisti, ki je največ polariziral. Rekel je, da bo kamen spotike, da bodo nekateri šli na levo, drugi na desno,« je poudaril.

Kako naj bom brat nekoga, ki se bori proti mojemu najdražjemu, Jezusu?

V teologiji se je moderno prepričanje o nemožnosti spoznanja resnice prevedlo v »pluralistično religijsko teologijo«, to pa je miselni nazor, na katerem je nastala tudi današnja »sinodalnost«. Škof je podal primero trgovca z biseri: ko najde najlepšega, gre z njim na trg, prepričan je o brezmejni vrednosti svojega blaga, vsem ga kaže, opisuje – kakšen bi bil, če bi rekel: Ne vem, kakšen je zares ta biser, ne vem, ali je sploh pravi. »In mi smo prepričani, da je Jezus biser, absolutni biser, z največjo vrednostjo.« Zato drugim opisujemo pot vere, to, ali bo drugi naš biser vzel, pa na koncu seveda prepuščamo Bogu.

Eleganti se je dotaknil tudi misli, ki izhaja iz papeževe okrožnice Fratelli tutti, da smo namreč vsi ljudje med seboj bratje. Res je, da je vsak človek moj bližnji in moram zato, kot usmiljeni Samarijan, vse storiti zanj, vendar pa pojma bratstva ne moremo zvesti na vse religije. »Bratje smo, če smo rojeni iz duha in vode, moč dobivamo po zakramentih. /.../ Da smo resnični bratje, potrebujemo nekaj več. Kako naj bom brat nekoga, ki se bori proti mojemu najdražjemu, Jezusu?«

Tako kot kardinal je tudi škof Eleganti prepričan, da pluralistična teza ne vodi do strpnosti – prav obratno, privedla je do nore nestrpnosti in do čiste borbe za interes. Če ni resnice, namreč tudi ni truda, da bi bili objektivni. Navedel je primer teorije spola, ki je povsem neznanstvena.

Glede vse večjega razdora v Cerkvi je škof dejal, da sam s papežem nima težav, ga posluša, a vedno govori v skladu s svojo vestjo o resnici, brez ozira na osebo. Zdi se mu, da Frančišek včasih govori preveč in premalo jemlje v obzir format, v katerem je. »Enostavno moramo pričevati o resnici in ostati v enotnosti s Petrom, nočemo shizme, smo škofovski kolegij, a moramo govoriti o resnici in ta ne more postati drugačna z enega na drug dan. Imamo katekizem, morda pa smo se danes preveč osredotočili na Petra,« je dejal in s tem namignil na »novi ultramontanizem«, pojav, ki ga nekateri prepoznavajo v trenutni centralizaciji oblasti v Vatikanu in dajanju prevelikega pomena vsaki papeževi besedi.

Msgr. Eleganti je dobil še vprašanje o tem, ali se glede na vse dogajanje nahajamo v poslednjem času. Dejal je, da se ne bi oziral na tiste, ki vsakič znova napovedujejo konec sveta, da pa je po drugi strani Cerkev za razliko od zgodnjih kristjanov zapadla v nekakšen sen, kot da Kristusa še dolgo ne bo. »Živim v čakanju prihoda Kristusa, zame osebno bo v vsakem primeru kmalu prišel. /.../ Pripravljeni moramo biti na mučeništvo,« pravi škof.

V nadaljevanju konference je doc. dr. Zdenko Dundović z zadrske univerze spregovoril o »veri v resnično navzočnost Jezusa Kristusa v zakramentu evharistije od 16. stoletja kot znak neminljivega upanja«, doc. dr. Marijana Mohorić o »vzgoji za krščansko upanje v službi utrjevanja vere«, p. Franz Karl Banauch iz Duhovniške bratovščine svetega Petra o »sprejemanju in posredovanju Božjega razodetja v deviškem krilu Cerkve« ter dr. Ivan Poljaković o »modernizmu in njegovih implikacijah«.

Geslo srečanja je bilo vzeto iz duhovne oporoke papeža Benedikta XVI., ki je v njej pisal o razumnosti vere in vsem, ki so bili zaupani njegovemu služenju v Cerkvi, položil na srce: »Stojte trdno v veri! Ne dajte se zmesti!«

 

 

Izbrano za naročnike
Sodobna družba prepričuje moškega, da je problematičen, in ga skuša preoblikovati. Kaj pomeni biti moški?
Tarča: moškost
Kaj storiti z denarjem, da ne bo na bančnem računu kopnel zaradi inflacije
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Doboviškova Vida
Mladoletna gorska vila s klavirjem (Kekec, 5. del)
  • 08. 10. 2024
Obiskovanje šole je prvi pogoj, da se razmere z romsko problematiko spremenijo
  • 08. 10. 2024
pornografija, odnos, mladostniki
Si upaš povedati svoje mnenje o pornografiji?
  • 07. 10. 2024