Biden obsoja atentat na Trumpa in politično nasilje

G. Ferluga, pod člankom (ki je po atentatu na Trumpa potonil globoko v ozadje, zato vam odgovarjam tu), kjer je pisalo, da se Biden ne bo umaknil, ste ugovarjali mojemu stališču, da bi bilo bolje, ko bi Biden čimprej odstopil od kandidature. Vaša poglavitna argumentacija je bila, da starost in eventuelna bolezen ne smeta postati razlog za izločanje ljudi iz demokratičnega procesa. Bidnov predsedniški položaj ste primerjali s papeževanjem Janeza Pavla II.

Za razliko od vas, si nikomur ne drznem postavljati medicinskih diagnoz, lahko pa presojam tisto, kar kažejo in povedó posnetki tv kamer.
Odkar je postal ameriški predsednik, se je Joe Biden v javnosti že mnogokrat prostorsko zmedel, se med hojo spotaknil in celó padel. To nakazuje, da je njegovo psihofizično stanje stvarno samoogrožujoče.

Leta 2021 se je na poti v Atlanto kar trikrat zapored spotaknil in padel med enim in istim vzponom po strmih stopnicah v letalo Air Force One (še dobro, da se ni skotalil do dna stopnic!).

Med kolesarjenjem v domačem Delawaru leta 2022 je, vsled slabe koordinacije gibov in počasnih refleksov, Biden izgubil ravnotežje ob sestopanju s kolesa ter je s kolesom vred padel na bok (še dobro, da si ni polomil kolka, reber ali česa tretjega!).

Junija 2023 v Coloradu se je med hojo z govorniškega odra Biden spotaknil in pogrnil, kot je dolg in širok (še dobro, da ni z glavo kam butnil ali se drugače poškodoval!).

Septembra 2023, po pristanku predsedniškega letala v Michiganu, se je Biden spet spotaknil med hojo navzdol po posebej zanj skrajšanih in položnejših stopnicah, a na srečo ni padel.
Podoben dogodek so kamere zabeležile februarja 2024, le da se je takrat Biden spotaknil na stopnicah med vstopanjem v predsedniško letalo.

Naklon in dolžina stopnic, hoja po stopnicah gor ali dol - na Bidnovo spotikanje to nima vpliva, saj se spotika ne glede na okoliščine! Maja 2024 se je Biden znova spotikal na rdeči preprogi med spominsko slovesnostjo na Kapitolu.

Skratka, med javnimi dogodki, ki jih prek kamer lahko spremlja ves svet, se ameriški predsednik venomer spotika in nepričakovano pada (no, sedaj so njegovi spotiki in padci postali že pričakovani, tako da ga je nedavno Obama lastnoročno povedel z odra, raje kot da bi svet znova videl Bidna zabloditi ali pasti!)

Poleg spotikanja in padcev tudi dejstvo, da je Biden večkrat javno izustil kaj povsem neumestnega, nakazuje pospešeno usihanje njegovih fizičnih in umskih sposobnosti. Nedavno je na srečanju zavezništva NATO Zelenskega zamenjal s Putinom, Kamalo Harris pa s Trumpom.
Kamere pokažejo le zelo kratke izsečke iz predsednikovega vsakdana - kdo ve, kolikokrat na dan se Biden spotakne ali izusti kak nonsens v odsotnosti kamer?

Naši tastari bi rekli, da ima Biden več sreče (kajti doslej se med padci ni huje poškodoval) kot pameti (ker navkljub svoji očitno poslabšani psihofizični kondiciji ponovno kandidira za predsednika).

Da se vse to dogaja najvišjemu političnemu predstavniku svetovne velesile, bi lahko bilo smešno (če bi šlo za hollywoodski film) - če bi ne bilo žalostno (ker gre za ameriško politično stvarnost)!
Da hoče ta človek po vsej sili vnovič kandidirati za predsednika, je usmiljenja vredno! Vsled predsednikovih povsem očitnih psihofizičnih težav so tudi nekateri izmed ameriških demokratov javno pozvali k zamenjavi Bidna z drugim kandidatom.

Lahko si predstavljam, da redno spotikanje in padci osemdesetletniku povzročajo precej stresa ter zbijajo njegovo samozavest in zaupanje v lastne sposobnosti - razen če ta osemdesetletnik poleg tega ne izgublja tudi prisebnosti in razsodnosti?!
V takem primeru se namreč lastnih šibkosti niti ne zaveda in jih ne priznava ter rine dalje iz gole samovšečnosti, z glavo skozi zid. Sumim, da gre pri Bidnu za pojav prav takega vedênja. Najbrž ste že slišali za fenomen "večnega mladeniča" - moškega, ki samemu sebi in svetu noče priznati, da se je postaral in vsled tega fizično (in psihično) obnemogel.

Enako kot je v sodstvu pomemben videz nepristranskosti sodnikov, je tudi v politiki zelo pomemben videz prisebnosti in razsodnosti političnih voditeljev!
Vtis prisebnosti in razsodnosti, kot ga v zadnjem času pušča Biden, je tako opešan, da bi bilo za ameriško in svetovno politiko bolje, ko gospod sploh ne bi bili vnovič kandidirali za predsednika ZDA.

Primerjati papeža in njegovo postopno bolezensko pešanje z zdravstvenim stanjem predsednika svetovne velesile se mi ne zdi umestno - v teh dveh primerih gre namreč za povsem drugačne vodstvene principe. Posvetno politično vladarstvo pomeni nekaj povsem drugega kot duhovno voditeljstvo.

Papeževo "kraljestvo" ni od tega sveta, papež ni politik. Kvaliteta papeževanja se odraža, ne le besedah, temveč predvsem v papeževem osebnem zgledu in pričevanju za Jezusa v vseh življenjskih okoliščinah, tudi v bolezni.

Funkcija predsednika države je v demokratičnih državah zgolj začasna in terja prisebnost, polno opravilno sposobnost ter odločnost človeka na tem položaju.

Moja stališča o aktualnem ameriškem predsedniku seveda ne pomenijo, da je Trump mnogo boljši kandidat od Bidna. Menim, da noben od njiju ni bil dovolj dober predsednik ZDA, da bi zaslužil še en mandat. Žal se oba samovšečno iracionalno oklepata vnovične kandidature.

Po nedavnem, na srečo ponesrečenem atentatu na Trumpa, se utegne povečati število njemu naklonjenih volivcev, kajti celó mêni, ki se me ameriške volitve neposredno ne tičejo, se je okrvavljeni Trump kar malce zasmilil. Iskreno me veseli, da ga je metek zgolj oplazil.

Donaldu bi lahko dali nadimek Trump the Lucky One - saj mu je po neuspelem atentatu Bog očitno naklonil še nekaj zemeljskega bivanja, da lahko postane v vseh ozirih boljši človek. Možno, da se Trump tega celó zaveda, saj je zapisal, da ga je sam Bog rešil pred smrtjo. Razen če to ni bila le ena v nizu njegovih samovšečnih pripomb... bomo videli.

Če bo Trump ponovno izvoljen, bo svet imel priložnost presoditi, ali bo tudi on, podobno kot Biden, imel več sreče kot pameti.
Namreč, videli smo lahko, da ima Trump zelo veliko sreče, doslej pa žal še ni dokazal, da bi imel tudi veliko politične modrosti. Brez dvoma pa je imel veliko poguma, ko se je odpravil na obisk k nepredvidljivemu diktatorju Kim Jong Unu.
Američani načeloma nadvse cenijo pogum posameznika - Amerika je pač "The Land of the Free and the Home of the Brave" in temu res ni moč oporekati. In prav pogum je šokirani in prestrašeni množici zbranih podpornikov hotel pokazati Trump, ko je, obdan s kopico telesnih stražarjev, z iztegnjeno roko in stisnjeno pestjo večkrat zavpil: " Fight, fight, fight!"

Bog je Trumpu naklonil popravni izpit. Kot vse kaže, mu bodo najverjetneje tudi ameriški volivci dali možnost, da postane boljši predsednik ZDA - od samega sebe.

Je kje kdo, ki verjame Bidnu? Jaz še Trumpu bolj malo.