Po napadu romskega učenca na OŠ Velika Dolina povečana prisotnost policije

Policija bi se morala sprehajati predvsem po ciganskih naseljih. In pri teh "sprehodih" ne varčevati z uporabo pendrekov.

Kaj pomaga policija,če se pa Romov bojijo kot hudič križa. Stare Romkinje jih naženejo z metlami,otroci pa s kamenjem !

Postali smo preveč strpna tolerantna družba
Kopiram:
Včeraj sem dobil klic z ene od TV postaj za komentiranje dogodka na OŠ Velika Dolina. Odgovoril sem približno takole:
Nobenega smisla ne vidim v tem, da mediji ob vsakem odmevnem inicidentu poiščejo psihologe in podobne profile, da bomo še enkrat znova povedali tisto, kar smo že ničkolikokrat. Vse kar lahko naredimo, je da še enkrat ponovimo: nasilja in nasilnih incidentov bo pač vse več, ker smo v resnici do nasilja in do nasilnežev sila strpna družba ... kljub polnim ustom in množicam napisov o ničelni toleranci do nasilja.
Perverzija naše družbe je, da na eni strani nastajajo množice priporočil in smernic, kako naj v primeru nasilja ukrepajo žrtve ... na drugi strani pa ni ne volje ne mehanizmov za to, da bi se tisti, ki se nasilja poslužujejo dosledno soočili s posledicami, bili prisiljeni prevzeti odgovornost in posledično spreminjali svoje vzorce. Nobeno znanje psihologije ni potrebno za napoved, da je in bo še naprej edina možna posledica takšnega pristopa vedno večje število tistih, bodo ugotavljali, da je nasilje učinkovita strategija za doseganje svojega, in vedno večje število žrtev njihovega nasilja. Nasilja se pač ne preprečuje s smernicami in priporočili za žrtve (ki so seveda pomembna reč), pač pa z ukrepanjem, ki zagotavlja, da so slednje čim manjkrat potrebne.
Nasilje, ki je premišljeno in načrtovano (vsi zadnji odmevni primeri v Slovenijo pretežno sodijo v to skupino) seveda ni impulzivno. Je izbrana strategija, ki jo otrok, mladostnik, ali odrasel izbere za doseganje svojega cilja, moči, prevlade, ali katere koli druge prednosti, do katere z nasiljem pride. Pri takšnem nasilju je zadeva zelo preprosta: če nasilnež z nasiljem doseže cilj brez resnih neprijetnih posledic, se nasilni vzorci krepijo; če so neprijetne posledice nasilja za nasilneža »večje« od ugodnosti, ki jih nasilje prinaša, bo pa dovzeten za spreminjanje vzorcev.
Tisti, od katerih je v resnici odvisno, kako varni se bodo v tej državi počutili otroci v šolah, na igriščih, avtobusih in še kje, nismo psihologi in drugi, ki nas mediji običajno poiščejo za komentiranje različnih incidentov ... pravi naslovniki za ta sila resna vprašanja so povsem drugje … njih velja pocukati za rokav in pobarati: "kaj ste v resnici naredili in kaj počnete v zvezi s tem, pa ne govorite prosim spet o delovnih skupinah".
Kristjan Musek Lešnik