Narodno-zabavno: Veseli Tona s kromatično harmoniko

Ko se mošt spremeni v vino in ko se zaiskri zlata kapljica v kozarcih, svojo vrednost še posebej pridobijo vinorodni kraji. Na srečo jih imamo Slovenci tako na Primorskem kot Dolenjskem in Štajerskem v izobilju. Letos je grozdje odlično obrodilo in vinogradniki pravijo, da bo letnik 2025 eden boljših. 

In kaj se v veseli družbi prilega k dobri kapljici bolje kot vesela pesem in poskočna viža! V domači glasbi je bil dolga leta med prvimi tovrstnimi veseljaki Tone Kmetec, po domače Tona, ki je naokrog trosil slovensko narodno pesem, pa tudi veliko svojih izvirnih viž. Predstavljal je Slovenske gorice oziroma Haloze – nasploh Štajersko v najširšem pogledu besede. 

Kromatična harmonika 

Ena od večjih posebnosti Ansambla Toneta Kmetca, ki je bil uradno ustanovljen pred šestdesetimi leti, je bila kromatična harmonika. Nekateri tej vrsti glasbila pravijo tudi štajerka. Nanjo je Tone Kmetec igral resnično izvrstno, ne da bi se pri tem sploh zavedal, da je nekaj posebnega. Priljubljeni Tona je bil pač tak človek, da se ni prav nič širokoustil. Vedno je bil pripravljen na igranje, vmes pa je rad povedal še kako šaljivo, največkrat na svoj račun, kar seveda najbolj vžge. 

O kromatični harmoniki pa tole! Gre za tip klasične harmonike, za katero so značilni okrogli gumbi, podobno kot pri danes izjemno priljubljeni diatonični. Kromatična harmonika ima basovsko razporeditev podobno ali enako kot pri klavirski, glede na diatonično pa ima kromatična harmonika možnost igranja na melodični strani v bistveno širši tonaliteti. Zato med igranjem različnih skladb harmonike ni treba kar naprej menjavati, temveč se da z istim glasbilom zaigrati tako rekoč vse. In to ne samo narodno-zabavne glasbe, temveč tudi pop, rok, klasiko. No, Tona je igral predvsem domačo glasbo, med katero pa je po tradiciji uvrščal tudi avstrijske melodije in seveda mnoge znane popevke. Kromatična harmonika ima prednost celo pred klavirsko, saj za igranje v različnih tonalitetah ne potrebuje različnih prstnih redov, temveč se začetni ton samo premakne na ustrezni gumb. 

Priljubljeni Tona se ni prav nič širokoustil. Vedno je bil pripravljen na igranje, vmes pa je rad povedal še kako šaljivo, največkrat na svoj račun, kar seveda najbolj vžge.

Tona je odšel takoj za Slakom 

Tona se je rodil leta 1932 v Strmcu v Halozah, po poroki s pevko Marijo Vajda pa se je preselil v Bukovce pri Markovcih blizu Ptuja. Igrat in prepevat k angelcem pa je odšel že leta 2011, v svojem osemdesetem letu, kmalu za Lojzetom Slakom. Tedaj so v mnogih časnikih objavili žalostno vest z naslovom: Za Slakom odšel še Tone Kmetec. A Tone ni nikoli odšel, še vedno mu radi prisluhnemo, tako kot Slaku. 

Svojo prvo harmoniko je dobil pri štirinajstih letih. Oče je bil mesar in je nadobudnemu sinu dal izbiro: ali bo še naprej hodil peš ali pa bi raje igral na lastno harmoniko. Tona se ni odločil za kolo, temveč za glasbilo. Ker pa je imel v sebi tudi kar nekaj podjetniškega duha, si je kolo s harmoniko kaj kmalu prislužil kar sam. Z igranjem ob veselih trenutkih, pozneje pa na številnih ohcetih in drugih zabavah. 

Na začetku ansambel sploh ni imel imena, temveč je nastopal predvsem na Radiu Ptuj – z narodnimi skladbami. Ko pa so prišli na plan Avseniki, se je Tona prav na hitro naučil polko Na Golici in jo plesalcem isti večer večkrat zaigral po sedemkrat, desetkrat. Kot ansambel se je radijskim poslušalcem globlje vtisnil v spomin s priredbami narodnih in ponarodelih pesmi. Le kdo od ljubiteljev domače glasbe ne pozna skladb, kot so Bleda luna; Ljubica, lahko noč; Na morskem obrežju Marjana; Ko so fantje proti vasi šli; Mami, oj mami; Mamica je kakor zarja itn. 

Ime ansambla je prišlo na dan šele ob izidu prve plošče. Pred mnogimi leti mi je Tona o tem povedal naslednjo anekdoto: 

»Pri zagrebški produkciji plošč Jugoton smo posneli svojo prvo malo ploščo s štirimi skladbami. Ko so me vprašali, kaj naj napišejo na ovitek, kdo pravzaprav smo, nisem imel nobenega predloga. Povedal pa sem, da se javno predstavljamo samo na Radiu Ptuj. Vprašali so me, ali naj potem napišejo kar Ansambel Radia Ptuj, če smo očitno tam zaposleni. Povedal sem jim, da tam ni zaposlen nihče, in tako je ostalo vse skupaj v zraku. Ko pa je plošča izšla, sem prvič videl napis Ansambel Toneta Kmetca. Seveda nisem imel nič proti.« 

Ansambel Toneta Kmetca je deloval od leta 1964 do leta 1991. Ko po osamosvojitvi Slovenije ni bilo nič slišati o tej glasbeni skupini, sem Tona nekoč poklical po telefonu in ga vprašal, ali še obstajajo. Duhovito je odvrnil: 

»Obstajamo še, le igramo nič več.« 

Tona se ni odločil za kolo, temveč za glasbilo. Ker pa je imel v sebi tudi kar nekaj podjetniškega duha, si je kolo s harmoniko kaj kmalu prislužil kar sam. 

Dobrodošli, Haložani 

Tonetu Kmetcu kot osrednji osebnosti skupine se je poznalo, da je pred ustanovitvijo ansambla veliko igral na ohcetih, navadno v duetu s trobentarjem, več let pa je s harmoniko spremljal tudi folklorno skupino. Imel je štiriletno glasbeno izobrazbo, čeprav njegov učitelj ni bil preveč navdušen nad narodno-zabavno glasbo. Tona mi je povedal: 

»Njemu so bili bližje klasična glasba ter avstrijski in češki napevi. Sam pa sem vedel, kaj je všeč našim ljudem: narodna pesem in poskočne viže v Avsenikovem slogu.« 

Na začetku so z ansamblom prepevali Ormoški fantje. Nekaj skladb je posnel z ženskim duetom dveh Marij – Matjašič in Vajda, pozneje njegove žene – ustalilo pa se je pri ekonomičnem žensko-moškem mešanem duetu, z moškim pevcem Mirom Makoterjem, pozneje pa z Ivanom Švajglom. 

Ansambel Toneta Kmetca je kar deset let zapored igral na Graškem velesejmu, bil je stalen gost na Krški ohceti, veliko je nastopal tudi med našimi zdomci po vsej Evropi. Zelo dobrodošel je bil med našimi izseljenci v ZDA in Kanadi, kjer je gostoval leta 1977 in 1979. Za Tona je bilo nepozabno, ko je ob prihodu naletel na večmetrski napis: »Dobrodošli, Haložani!« 

Glede jugoslovanskih politikov pa ni imel najboljšega mnenja: 

»Naši politiki so na takih naših gostovanjih na veliko govorili o bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov, pa o povezavi med matično domovino in izseljenci, a so bili skoraj po pravilu izžvižgani. Poslušalci so se zbrali predvsem zaradi naše glasbe, ne pa zaradi blebetanja poklicnih bleferjev.« 

Spomenik v Markovcih 

Da je bil Tona nekaj posebnega, so med prvimi začutili v njegovi občini Markovci. Morda se zdi nekoliko nenavadno, pa vendar zelo prijazno. Njegov kip oziroma spomenik pozdravi prav vsakogar, ki po stopnicah stopa v občinsko zgradbo. Njegova žena Marija to pojasni z naslednjimi besedami: 

»Župan je dejal, da je Tona eden od razpoznavnih znakov naše občine, pa so mu tam postavili spomenik. Me tri – jaz in najini hčerki Nevenka in Nina – pa nismo imele nič proti; tako zdaj naš Tona sedi pred občino kot spomenik.« 

Tonetova žena Marija v Bukovcih v hiši sama živi spokojno upokojensko življenje, za praznike pa vedno odide na obisk za dlje časa k hčerkama. Nevenka živi v Nemčiji, Nina pa v Avstriji. O možu pa pravi: 

»Bil je vesel in vedno dobrovoljen človek. Kot mož ni bil slab, a kaj, ko je bil tako malo doma. Bil je skoraj več od drugih ljudi kot moj. Ko smo z ansamblom gostovali naokoli, sva bila na srečo več skupaj. Spomini so lepi, glavno življenje pa je že proč.« 

(D227, 58-59)