Nauki za Levico ali kako vsaka oblast prejkoslej postane vsakodnevno opravilo

Leta smo lahko spremljali razvoj Levice od male študentske stranke, polne bolje ali slabše zamaskiranih idej o lepotah socializma kot ekonomskega modela prihodnosti. Kljub kar nekaj poskusom v zgodovini, ki so se vsi končali bolj ali manj krvavo, so razlagali o svetli rdečkasti prihodnosti. Utopisti in optimisti, kot je prav za vsakršnega revolucionarja. Tudi demokratičnega.
Preboj v parlament in ostra opozicijska drža je nekaj, česar smo se navadili. In poslancu Kordišu je treba priznati, da je njegova kritika prelivanja čistega kapitalizma iz teorije v prakso mestoma upravičena. Sploh z vidika krščanske demokracije in pogleda na človeka kot neponovljiv unikat. Pot skrbi za tega človeka pa je tista temeljna razlika.
Tako kot vedno znova opažamo, da se pojavljajo temeljne razlike med tem, takšnim glasom v stranki in tistim delom, ki razume, da je del našega političnega sistema, vsaj takšnega, kot ga imamo sedaj, kompromis za ceno oblasti. Nekaj teoretsko sicer dobrodošlega, vendar pa predstavlja za manjše stranke vedno znova problem, saj se oddaljujejo od svoje volilne baze. In pri slabem volilnem rezultatu vsak glas šteje.
Tako je Levica današnjega dne drugačna od Levice, ki smo jo spoznali pred leti ter se je (na)poslušali v parlamentu. Argument, da je vsak kompromis vreden tega, samo da ni na oblasti Janša, je ob tokratnem volilnem rezultatu nekaj mesecev deloval kot opravičilo. Po skoraj letu dni pa je jasno, da se revolucija počasi brusi v model, ki ga iz dneva v dan nastavljajo drugi. In pri tem predvsem sprejema kompromise s samo seboj.
Denimo obrambni proračun: naenkrat ni problem povečanje proračuna in ciljev, da se do 2 % BDP pride predčasno. Tudi nekatere kadrovske odločitve na tem resorju niso več težava. Obračun Golob – Bobnar je minil relativno brez glasu dvoma v vedno bolj fantastične razlage premierja. V zadnjem času pa smo prišli tudi do črt v pesku, ki so bile menda nepremakljive. Kot denimo ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Element, ki naj bi se zgodil takoj, vendar se je sedaj izgubil v kolesju strateških in manj strateških svetov, dolgoročnih strategij ipd.
Zadnja najbolj očitna poteza pa je bilo glasovanje za pooblastila Fursu, ki mu dejansko omogoča sledenje pošiljkam. Nekaj, kar bi pod prejšnjo vlado izzvalo retorično bombardiranje s strani predstavnikov Levice tako pred parlamentom kot v poslanskih klopeh.
Vprašanje, ki pa se ob tem zastavlja, je predvsem naslednje: je to usoda vsake revolucije v mlinih demokratičnega konsenza in želje po soudeležbi v demokratični oblasti? Seveda, tam, kjer so sami svoj šef – kot denimo na kulturnem ministrstvu – ideološka metla pometa kot še nikoli do sedaj. In ravno ta primerjava je morda potrditev več, da je sistem, ki ga imamo, sicer slab, vendar hkrati zagotavlja, da se utopija ne poskuša v celoti preliti v prakso, saj bi postala norija (in morda morija). Kot je že velikokrat do sedaj v zgodovini.
Kaže pa še na nekaj, kar naša družba in država krvavo potrebuje – šolo za politiko. Pa naj bo to decentralizirano skozi civilno družbo, strankarske strukture ali pa kako drugače.
Ampak argumentirati za zakon in potem komentirati o njegovi bizarnosti ali glasovati za drugega in potem napovedovati ustavno presojo, vse to potrjuje še eno spoznanje vsakogar, ki je prestopil vrata politike, dela v politiki ali za politiko – kljub vsemu omalovaževanju s strani naroda je tudi politika v določeni meri obrt. In manj izkušene obrtnike imamo na odločujočih mestih, dražje plačujemo svoje življenje v tej skupnosti.
(Utopična) mladost kar naj bo norost, jo nujno potrebujemo. Ampak večina državljanov si vseeno želi tudi most.
Preboj v parlament in ostra opozicijska drža je nekaj, česar smo se navadili. In poslancu Kordišu je treba priznati, da je njegova kritika prelivanja čistega kapitalizma iz teorije v prakso mestoma upravičena. Sploh z vidika krščanske demokracije in pogleda na človeka kot neponovljiv unikat. Pot skrbi za tega človeka pa je tista temeljna razlika.
Tako kot vedno znova opažamo, da se pojavljajo temeljne razlike med tem, takšnim glasom v stranki in tistim delom, ki razume, da je del našega političnega sistema, vsaj takšnega, kot ga imamo sedaj, kompromis za ceno oblasti. Nekaj teoretsko sicer dobrodošlega, vendar pa predstavlja za manjše stranke vedno znova problem, saj se oddaljujejo od svoje volilne baze. In pri slabem volilnem rezultatu vsak glas šteje.
Tako je Levica današnjega dne drugačna od Levice, ki smo jo spoznali pred leti ter se je (na)poslušali v parlamentu. Argument, da je vsak kompromis vreden tega, samo da ni na oblasti Janša, je ob tokratnem volilnem rezultatu nekaj mesecev deloval kot opravičilo. Po skoraj letu dni pa je jasno, da se revolucija počasi brusi v model, ki ga iz dneva v dan nastavljajo drugi. In pri tem predvsem sprejema kompromise s samo seboj.
Argument, da je vsak kompromis vreden tega, samo da ni na oblasti Janša, je ob tokratnem volilnem rezultatu nekaj mesecev deloval kot opravičilo. Po skoraj letu dni pa je jasno, da se revolucija počasi brusi v model, ki ga iz dneva v dan nastavljajo drugi.
Denimo obrambni proračun: naenkrat ni problem povečanje proračuna in ciljev, da se do 2 % BDP pride predčasno. Tudi nekatere kadrovske odločitve na tem resorju niso več težava. Obračun Golob – Bobnar je minil relativno brez glasu dvoma v vedno bolj fantastične razlage premierja. V zadnjem času pa smo prišli tudi do črt v pesku, ki so bile menda nepremakljive. Kot denimo ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Element, ki naj bi se zgodil takoj, vendar se je sedaj izgubil v kolesju strateških in manj strateških svetov, dolgoročnih strategij ipd.
Levica omogočila uzakonitev sledenja!!!
Zadnja najbolj očitna poteza pa je bilo glasovanje za pooblastila Fursu, ki mu dejansko omogoča sledenje pošiljkam. Nekaj, kar bi pod prejšnjo vlado izzvalo retorično bombardiranje s strani predstavnikov Levice tako pred parlamentom kot v poslanskih klopeh.
Vprašanje, ki pa se ob tem zastavlja, je predvsem naslednje: je to usoda vsake revolucije v mlinih demokratičnega konsenza in želje po soudeležbi v demokratični oblasti? Seveda, tam, kjer so sami svoj šef – kot denimo na kulturnem ministrstvu – ideološka metla pometa kot še nikoli do sedaj. In ravno ta primerjava je morda potrditev več, da je sistem, ki ga imamo, sicer slab, vendar hkrati zagotavlja, da se utopija ne poskuša v celoti preliti v prakso, saj bi postala norija (in morda morija). Kot je že velikokrat do sedaj v zgodovini.
Kaže pa še na nekaj, kar naša družba in država krvavo potrebuje – šolo za politiko. Pa naj bo to decentralizirano skozi civilno družbo, strankarske strukture ali pa kako drugače.
Ampak argumentirati za zakon in potem komentirati o njegovi bizarnosti ali glasovati za drugega in potem napovedovati ustavno presojo, vse to potrjuje še eno spoznanje vsakogar, ki je prestopil vrata politike, dela v politiki ali za politiko – kljub vsemu omalovaževanju s strani naroda je tudi politika v določeni meri obrt. In manj izkušene obrtnike imamo na odločujočih mestih, dražje plačujemo svoje življenje v tej skupnosti.
(Utopična) mladost kar naj bo norost, jo nujno potrebujemo. Ampak večina državljanov si vseeno želi tudi most.
Zadnje objave

Zakaj Janković ni smel odtegniti podpore Vučiću
14. 2. 2025 ob 6:00

Vlada, dobrodošla na Povšetovi
13. 2. 2025 ob 22:39

Alma Mater v Washingtonu združila vodilne strokovnjake za umetno inteligenco
13. 2. 2025 ob 17:00

Na slabe razmere v zdravstvu opozarjajo tudi medicinske sestre
13. 2. 2025 ob 12:00

Globokomorskega plenilca so prvič opazili tako blizu površja
13. 2. 2025 ob 9:05

Zbor za republiko: 'Ne' manipuliranju o Izraelsko-Palestinskem konfliktu
13. 2. 2025 ob 6:00

Zakonodajna služba raztrgala predlog pravnice Urške
12. 2. 2025 ob 19:39
Ekskluzivno za naročnike

Zakaj Janković ni smel odtegniti podpore Vučiću
14. 2. 2025 ob 6:00

Novo: 187. številka tednika Domovina
12. 2. 2025 ob 6:10
Prihajajoči dogodki
FEB
15
FEB
15
Valentinov romantični operni koncert za zamudnike
20:00 - 22:00
MAR
01
MAR
03
POTOHODCI: Goriški camino - peš od Ogleja do Svete Gore
18:00 - 20:00
MAR
10
Video objave
Izbor urednika

Globokomorskega plenilca so prvič opazili tako blizu površja
13. 2. 2025 ob 9:05

Zakonodajna služba raztrgala predlog pravnice Urške
12. 2. 2025 ob 19:39

Velenjski svetniki so vložili pobudo za preimenovanje Titovega trga
12. 2. 2025 ob 16:00

Novo: 187. številka tednika Domovina
12. 2. 2025 ob 6:10

Domovina 187: Do tehnologije napovedovanja bolezni
12. 2. 2025 ob 6:00

Prof. dr. Metka Zorc: »Melania izžareva neverjetno energijo, milino in dobroto«
9. 2. 2025 ob 12:30
7 komentarjev
MEFISTO
Ne razumem, zakaj se na tem portalu posamično kritično obravnava le Levico.
Nič, kar predlaga ali zahteva Levica, ne bi moglo biti sprejeto in uveljavljeno, če s tem ne bi soglašali ostali dve koalicijski stranki, prdvsem pa Svoboda.
Mar Nova Slovenija še ni pokopala upov, da ne bo več obkoalicijska stranka in da bo iz koalicije izrinila Levico ter jo nadomestila?
Glede na to, da sem v kolumni prebral tudi tole: "In poslancu Kordišu je treba priznati, da je njegova kritika prelivanja čistega kapitalizma iz teorije v prakso mestoma upravičena. Sploh z vidika krščanske demokracije in pogleda na človeka kot neponovljiv unikat.", je Nova Slovenija zrcalna slika Levice in kot taka kompatibilna tudi z večinskim delom koalicije, ki daje vtis, da je svoje poslance na podlagi negativne selekcije večinoma pobrala na cesti.
AlojzZ
Škoda besed za Levico. Raje čas posvetimo odgovoru na vprašanje: "So res volitve edina poštena zadeva v SLO?" Še posebno, če imamo pred očmi besede samega Stalina: "Pomembno je, kdo šteje glasove in ne, kako se glasuje." Ali nekako tako je govoril.
rasputin
Kaže pa še na nekaj, kar naša družba in država krvavo potrebuje – šolo za politiko.
***
Ja, točno to potrebujemo. Namesto demokracije rabimo politokracijo.
Ustanovimo šolo za politiko in njeni diplomanti bodo edini imeli poklicne kvalifikacije za politike. Ostali pa naj se sprijaznijo, da so nepoklicani.
Mogoče bi jo ustanovili kar skupaj s Hrvati v Kumrovcu, kjer gotovo še imajo prostore nekdanje kovačnice jugoslovanskih političnih kadrov.
Patent pa lahko prodamo še drugim. Pravzaprav ne, ker je to storil za Soros. On ima šolo za politiko, ki po tekočem traku proizvaja politično korektne kadre, ki nam krojijo usodo v smeri interesov zahodne vladajoče elite.
Tudi Klaus Schwab ima v okviru WEF kovačnico svojih kadrov. Večina zahodnih politikov se je kalila tudi pri njem.
Realist
Minister za delo, ki nikoli ni zares delal. Sama neka utopična preserancija kako bo izboljšal svet v stilu Venezuele.. Aja, je že končal faks?
Kako lahko zastopaš delavce, če niti nimaš z delom prave izkušnje?
Slovenija, Quo Vadis?
MEFISTO
Če ne znam, bom pa druge učil, saj živimo v Butalah.
amelie
"Slovenija, Quo Vadis?" --- V brezidentitetno maso, glej prispevek o identiteti !!!
Ljubljana
Tej Levici in vladi odlicno pove kar ji gre g. Tomasic na Novi 24.
Super so njegove oddaje ker drugje ogledala tej skodljivi , nesramni, zaljivi, protislovenski vladi NIHCE ne postavi.
Nova 24 ima dva programa !
Na drugem lahko gledamo odlicne spominske , debatne ali zgodovinske gpvore in predavanja.
Ta drugi program sploh odlicen.
Najbolj inteligentni.Slovenci.
In doma jih lahko poslusate. Neprecenljivo.
Danes recimo Jansa in Stuhec vrhunsko o Formu Sao Paulo in kulturnem marksizmu.
Ker je Nova 24 res super jo napadajo.
Ze to napadanje je DOKAZ KVALITETE !
Pohvala dir g..Tomasic !
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.