Navdihujoče zgodbe iz Ria: po padcu sta si medsebojno pomagali in izpadli iz finala. A ...

V torkovem kvalifikacijskem teku žensk na pet kilometrov sta tekačici - Američanka Abbey D'Agostino in Novozelandka Nikki Hamblin - trčili in padli po stezi.

Ko je D'Agostinova vstala, ni tekla naprej, temveč je pomagala vstati še Hamblinovi.

A D'Agostinova nato zaradi bolečin ni zmogla takoj nadaljevati in scenarij se je ponovil; tokrat je sotekmovalki pomoč ponudila Hamblinova. 

Na koncu sta obe pritekli na cilj in se objeli, a se zaradi padca nista kvalificirali za finalni tek. 

D'Agostinova je prizorišče zapustila na invalidskem vozičku, kasneje pa medijem dejala, da je za instiktivno pomoč njeno srce navdihnil Bog.

Tekmovalki se zaradi padca po času nista uvrstili v finale, a so jima olimpijski sodniki zaradi korektnega športnega vedenja tek v finalu vseeno omogočili. Udeležila se ga je le Hamblinova, saj je bila poškodba kolena D'Agostinove za dodaten nastop prehuda.

D'Agostinova: veselje v športu mi pomaga najti vera v Boga

"Čeprav so bila moja dejanja tedaj povsem instiktivna, je bil edina razlaga, za takšno mojo reakcijo v tem, da je moje srce za tak odziv pripravil Bog," je v sredo dejala 24-letna D'Agostinova, "Ves moj čas bivanja tukaj mi je jasno nakazoval, da izkušnja v Riu ne bo zgolj tekmovalna - takoj, ko je Nikki vstala, sem vedela, da je to bilo to."

D'Agostinova pravi, da ji vera v Boga pomaga najti veselje v športu, piše Catholic News Agency. Pomaga ji pred tekmami najti mir. Ko teče, razmišlja o zaupanju v Boga in prisotnost Svetega Duha ji nenehno zavestno in podzavestno daje energijo.

V teoriji je sicer vedela, da je zaupanje in predanost Bogu edini način, da občutiš mir, veselje in zadovoljstvo, ki ga ponuja. A povsem drugače je to izkusiti v realni situaciji, ko se vera v to dejansko izkaže.

Do tolikšnega zaupanja v Boga je prišla preko občutka osamljenosti in dvoma v lastne sposobnosti, ki je bil posledica številnih poškodb."Ob spoznanju, da ne bom tekla zgolj na podlagi lastne moči, sem začutila osebni mir," je dejala.

Tekačica je spregovorila tudi o svojem duhovnem življenju. Skozi molitev spoznava, kako Bog deluje v njenem vsakdanu. Redno posluša duhovno glasbo, bere Sveto pismo in piše dnevnik.

Kako javno govoriti o veri brez ustvarjanja občutka, da jo želimo nekomu "prodati"?

"Na obrazih ljudi ne želim videti izraza, da jih skušam versko spreobrniti, ampak ko govorim o Njemu, to vedno počnem avtentično," pravi D'Agostinova.

"Ampak bojim se, da bi ljudje dobili občutek, da jim hočem prodajati vero," je o svojih strahovih spregovorila Američanka. "A ni tako. Ne želim biti prodajalka krščanstva, ker pri vsem skupaj ne gre za to. Božja resnica lahko obstoji sama zase in ne potrebuje prodajalcev,"  

"Vendar je predstaviti svoja prepričanja na način, ki je  navdihujoč, spodbujajoč in blag, zelo težko. A na takšen način sem dar vere prejela sama in tako bi ga želela, da ga prejmejo tudi drugi."  zaključuje športnica.