Nepričakovan zaveznik prihajajoče desne vlade, ki se mu 'splača' zaupati

V torek je v slovenskem političnem prostoru odmevala novica, da je na seji Mandatno-volilne komisije poslanec Demokratov Tadej Ostrc glasoval »usklajeno« s strankami poražene Golobove vlade, ko je nasprotoval SDS-ovemu predlogu preložitve potrditve sodnikov na eno od prihodnjih sej, kar sta sicer podprli Resnica in trojček Nsi-SLS-Fokus. Najbolj so v oči padli kritični zapisi tesnega Janševega sodelavca Zvoneta Černača, ki je to ravnanje na X označil za »virantovanje 2.0«, Ostrcu pa kot nekdanjemu državnemu sekretarju v vladi Roberta Goloba očital soodgovornost za fiasko na področju dolgotrajne oskrbe. Černač je tudi pozval na predčasne volitve. A naši sogovorniki iz sodniških krogov, ki želijo ostati anonimni, a pozdravljajo nastajanje nove desnosredinske koalicije, saj vanjo polagajo veliko upov v boju proti sistemski korupciji. Menijo, da bi bila prestavitev potrjevanja sodnikov »slaba poteza«. In da so Demokrati nastajajočo koalicijo morda celo rešili pred popolnoma nepotrebno prvo fronto.

Nad ravnanjem Demokratov so bili sicer kritični tudi številni politični komentatorji. Sebastijan Jeretič je denimo zapisal, »da so to slabi obeti za delovanje koalicije v boju proti korupciji. Bolje bi bilo ponoviti volitve in dobiti zanesljivo večino, ki bo razumela, da korupcija korenini prav v sedanjem sodstvu. Logarjevi Demokrati odrekli podporo predlogu o zamiku izvolitve sodnikov«.

Jeretičev zapis je poobjavil nekdanji ustavni sodnik Klemen Jaklič, in pripisal: »V razmislek … Poanta glede učinkovitega boja proti korupciji.« Najbolj oster je bil sicer Zvone Černač, ki je med drugim dodal, da si Slovenija »vladanja z Esmeraldami žal ne more privoščiti« in pripisal ključnik »volitve takoj«.

Je pa Demokratom v bran stopil Gregor Virant: »Nasprotno. Dobri obeti. Demokrati bi bili lahko pomembna varovalka, element nujnih checks and balances v desnosredinski vladi. Odlaganje imenovanja sodnikov, izbranih v zakoniti proceduri, nima nobene zveze z bojem proti korupciji.«

Po naših informacijah je šlo sicer samo za komunikacijski šum, saj uskladitve o glasovanju pred sejo ni bilo, prav tako pa naj v nastajajoči koaliciji kljub »vročim zapisom na X« ne bi bilo prav nobenih razpok. Demokrati so odločeni, da svoj program boja proti korupciji udejanjijo v vladi Janeza Janše. Bodo pa očitno potrebno pogovori, katere fronte naj nova vlada odpre in kdo so v resnici lahko njeni zavezniki v boju proti »kriminalni združbi«.

Kaj je Logarju ponujal Golob

Robert Golob pri sestavljanju vlade sprva Demokratov ni resno jemal (kar je nenazadnje javno povedal tudi vodja poslanske skupine Franc Križan, češ, da so dobili občutek, da jih Svoboda podcenjuje) in tudi v svojem kadrovskem razrezu ter programu, spisanem samo na dveh straneh, ni predvideval ustanovitve »Skoka« (pri čemer pa Logar vztrajal z argumentom, da takšen organ imajo številne druge zahodnoevropske države in da je tam obsodilnost 95-odstotna). Toda v zadnjem tednu si je premislil in predlagal ureditev oz. nagraditev Skoka s sodnim delom, kar je samo po sebi logično, saj se boj zoper korupcijo (da bi se v Sloveniji zaznava koruptivnosti začela dojemati kot nekaj splošno nesprejemljivega in da se posledično zviša politična kultura, ki je trenutno na dramatično nizki ravni) ne more omejiti samo na policijsko-tožilski del, ampak se mora nadaljevati tudi na sodnem nivoju, na sodiščih (ta del je celo ključen).

Kaj je sicer šef Gibanja Svoboda mislil s svojo idejo, si seveda lahko le predstavljamo: vladajoča stranka bi nad pravosodjem na ta način ohranila svoj vpliv. Povedano drugače, četudi bi Logar s svojim policijsko-tožilskim delom Skoka koruptivne zadeve pripeljal do sodišč, bi imela zadnjo besedo sodišča, na katere pa bi imela vpliv še naprej vladajoča struja, kjer niti v ozadju vleče predvsem »večno nedolžni« in nikoli obsojeni ljubljanski župan Zoran Janković. Naši dobro obveščeni viri iz sodniških krogov znajo povedati, da bi se vladajoča kriminalna združba izognila kazenskim obsodbam za malverzacije, ki so se v zadnjih štirih letih samo še nakopičile.

Reforma »oddelka X«

Nastajajoča desna koalicija bo morala Logarjev policijsko-tožilski del Skoka nadgraditi na podoben način, kot si ga je zamislil Golob, torej s sistemom sodnega obravnavanja korupcije. Stranke desne sredine bi po mnenju naših sogovornikov iz sodniških krogov, ki želijo ostati anonimni, morale čimprej pripraviti osnutek zakona, ki bi urejal poseben oddelek na sodiščih, ki bi obravnaval korupcijska dogajanja.

Program so Logarjevim demokratom pisali številni pravniki, med katerimi izstopa zlasti ustavni pravnik Matej Avbelj, pomagali pa so tudi drugi, denimo upokojeni vrhovni in ustavni sodnik Jan Zobec. Viri pravijo, da je bilo v nastajajočem programu zapostavljeno preurejanje sedanjega t. i. oddelka X, specializiranega oddelka za koruptivna dejanja, ki trenutno nima prav nobenih pozitivnih rezultatov. Dobro obveščeni viri nam znajo povedati, da sodniki na tem oddelku praktično nič ne delajo. Denimo sodnica Mojca Zalar Kocjančič, žena nekdanjega LDS-ovega pravosodnega ministra Aleša Zalarja, v celotnem lanskem in delu letošnjega leta ni končala niti ene odprte zadeve (ni spisala niti ene sodbe) zoper ljubljanskega župana Jankovića, čeprav ima odprtih najmanj šest zadev. V preteklosti so se prav na tem oddelku ustavile (ali pa so se končale njemu v prid) vse zadeve proti županu Jankoviću.

Sodnica Mojca Zalar Kocjančič, žena nekdanjega LDSovega pravosodnega ministra Aleša Zalarja, v celotnem lanskem in delu letošnjega leta ni končala niti ene odprte zadeve (ni spisala niti ene sodbe) zoper ljubljanskega župana Jankovića, čeprav ima odprtih najmanj šest zadev.

Nepotreben zaplet na MVK

Prvi korak proti reformaciji sodstva poznavalci vidijo v novih sodnikih. Na Mandatno-volilni komisiji so v torek člani strank, poslanke in poslanci, v potrditev dobili deset novih imen, ki jih je izbral Sodni svet, katerega člani v sedanji sestavi večinoma ohranjajo visoko stopnjo integritete in resno jemljejo svoje poslanstvo, ki je razgradnjo sodnih oligarhij, vedo povedati naši sogovorniki.

Šlo naj bi za kandidate, ki niso z ničemer obremenjeni, saj doslej še niso opravljali sodniškega poklica in naj ne bi bili koruptivni. Njihove življenjepise in dosedanje delo je mogoče preveriti in zahtevati dodatna pojasnila od Sodnega sveta. Viri pravijo, da gre za kvalitetne kandidate, ki jim je mogoče zaupati, saj gre večinoma za svetovalce, ki že več let delujejo na kazenskem oddelku Vrhovnega sodišča. Argumente iz vrst SDS, da bi bilo potrjevanje sodnikov potrebno prestaviti na eno od prihodnjih sej MVK, saj da potrebujejo poslanci več časa, da se z imeni seznanijo, je tako težko razumeti, saj bo kandidatke in kandidate v vsakem primeru treba potrditi v Državnem zboru. Do takrat pa bodo lahko stranke vsa morebitna dodatna pojasnila od Sodnega sveta še dobila. Kandidati bi bili imenovani na mesta okrajnih in okrožnih sodnikov, po reorganizaciji pa bi ostali prvostopenjski sodniki.

Preložitev odločanja na eno od prihodnjih sej MVK, ki bi jo lahko dosegla nova večina v Državnem zboru, pa bi lahko razumeli tudi kot nepotrebno odpiranje fronte proti predsednici sodnega sveta, ki se, tako naši viri iz visokih sodniških krogov, borijo na isti frontni črti kot nastajajoča koalicija. Tudi zato ni imelo smisla uporabiti t. i. »prijateljskega ognja« zoper njo, bi pa imel prijateljski ogenj še vedno veliko ognjeno moč. Namreč, če bi stranke nastajajoče koalicije »zminirale« predloge Sodnega sveta, kakor bi se preložitev rutinskega potrjevanja s strani stroke izbranih kandidatov lahko razumelo, bi to pomenilo tudi dvom v pravilnost izbire oz., da se kandidatom ne zaupa.

Kakršnakoli politična poteza, kajti državni zbor je politični organ »par excellence«, bi bila tudi v strokovnih krogih slabo sprejeta. Kaj šele v delu novi koaliciji nenaklonjene javnosti na čelu z osrednjimi mediji in levimi aktivisti, ki bi potezo gotovo označili za poseg v sodno vejo oblasti, sploh, če preložitev imenovanja sodnikov ne bi bila natančno obrazložena, kar bi lahko imelo na podobo nove vlade podobno slab učinek kot zaplet okrog potrjevanja delegiranih evropskih tožilcev, ko je tožilstvo tretji Janševi vladi jeseni leta 2021 očitalo kršitev ustave. Sodni svet je prav tako neodvisen sodni organ, v katerem imajo sodniki večino, njihova naloga pa je varovati neodvisnost sodstva. Sodni svet namreč za vsakega sodnika, ki ga predlaga v potrditev, poda tudi natančno obrazložitev. Morebitna torkova preložitev odločanja o sodnikih na MVK pa bi se lahko razumela tudi kot napad na sodni svet, ki pa je v danih razmerah prej njihov zaveznik kot pa nasprotnik, novi koaliciji svetuje naš vir.

Zakaj reforma ni najboljša

Sodne reforme, ki je bila sprejeta pod vlado Roberta Goloba, imenovanja sodnikov v ničemer ne zadeva. Reforma v veljavo stopi s 1. januarjem 2027, naši sogovorniki pa so skeptični, ali je bila zares potrebna in ali ne bo nemara, podobno kot Golobova zdravniška reforma, zgolj »podaljšala« obravnave na sodiščih. Pretekle izkušnje namreč pričajo, da vsaka sodna reforma povzroči povečano stopnjo neproduktivnosti; povzroči zaostanke, določena trenja med uslužbenci, organizacijske težave in na koncu sodne zaostanke.

Slovenija pomni sodno reforma iz leta 1994, ki je prav tako povzročila zaostanke: takrat je namreč prišlo do preoblikovanja enovitih sodišč, prvostopenjskih oz. temeljnih sodišč, kjer ni bilo ločenih pristojnosti, v večstopenjska, razdelitev pristojnosti prvostopenjskih na okrajna in okrožna sodišča, kar je povzročilo, da so se nekateri najbolj odmevni sodni primeri vlekli celo v sedanjo tisočletje. Vprašanje je torej, ali je bila tedanja reforma v tem delu reforma sploh dobra.

Nova reforma bi se tako morala osredotočili predvsem na porazdelitev dela, menijo naši sogovorniki. Zdaj se namreč dogaja, da na nekaterih oddelkih, kot je boj proti korupciji, sodniki ne počnejo ničesar, spet drugi pa so zasuti s primeri in ne uspejo v razumnem roku rešiti zadev.

Proti korupciji se bo torej nova desnosredinska koalicija bržkone morala boriti z novo reformo, z že predlaganim Skokom in s posebno ureditvijo oddelka za obravnavo teh koruptivnih dejanj, kjer bi morali po mnenju naših sogovornikov sodniki tudi skozi t. i. rentgenski proces, kjer bi preučili in ugotovili njihovo neoporečnost, odstranili pa takšne sodnike, ki so leta skrbeli, da je kljub številnim natančno spisanim obtožnicam Janković domov odhajal kot serijski zmagovalec.

Omenjena sodnica Zalar Kocjančič tu še zdaleč ni edini tovrsten problem »sodne neučinkovitosti«. Naši viri izpostavljajo tudi Vesno Pavlič Pivk, znano po rajanju v opravi Titove pionirke.

Večinoma naj bi šlo za sodnice, ki so kot del sodniške oligarhije tudi sicer privatno povezane z zdaj razrešenim dolgoletnim predsednikom ljubljanskega okrožnega sodišča, Marjanom Pogačnikom. Obstoječi oddelek boja proti korupciji bi bilo zaradi njegove kontaminiranosti najbolje razpustiti in vzpostaviti oddelek z najvišjo stopnjo integritete in predanosti pregona kriminala, zaradi katerega je v Sloveniji državna blagajna vsako leto oškodovana za najmanj 3 milijarde evrov.

Nenazadnje so člani sveta pokazali svojo odločnost v boju proti enemu od glavnih nosilcev korupcije. Razrešili so namreč Marjana Pogačnika.

Sodni svet opravičuje zaupanje

Čeprav po mnenju naših sogovornikov vsi sodniki, ki so člani Sodnega sveta, morda niso zaupanja vredni, pa je večina neoporečnih in so to tudi dokazali. Prednjačita zlasti predsednica Urška Kežmah in njen podpredsednik Matej Čujovič. Nenazadnje so člani sveta pokazali svojo odločnost v boju proti enemu od glavnih nosilcev korupcije. Razrešili so namreč Marjana Pogačnika, dolgoletnega predsednika okrožnega sodišča, ki je bil med drugim obsojen tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice, ker primerov sodnikom ni dodeljeval po naključju, temveč jih je sam zbiral.

Viri znajo povedati, da je sodnici, ki je župana Jankovića že obsodila v eni od številnih zadev, primer vzel in ga dodelil drugi sodnici, ki je sodila oprostilno. Pogačnik je, mimogrede, vložil tožbo na vrhovnem sodišču in bo, tako dobro obveščeni viri, z njo tudi uspel. A četudi uspe, se na staro funkcijo ne more vrniti, saj je sodni svet že imenoval novo predsednico okrožnega sodišča Je pa Pogačnik s tem imenovanjem izgubil tudi pravni interes, zato bi morali na Vrhovnem sodišču njegovo tožbo v skladu s sodno prakso zavreči, saj ne more izboljšati svojega položaja, a je bržkone zaradi Pogačnikovega vpliva ne bodo.

Druga odmevna odločitev Sodnega sveta, ki nakazuje na odločen boj s sodniško oligarhijo, pa je izvolitev vrhovnega sodnika Paplerja namesto protikandidatke Vesne Rakočevič Bergant na isto mesto v civilnem oddelku Vrhovnega sodišča. Spomnimo, Bergant Rakočevića je leta 2013 pretresla javnost s svojo »iskreno čestitko za pogum« okrajni sodnici Barbari Klajnšek po njeni obsodbi Janeza Janše v zadevi Patria. Kot je znano, je bila ta sodba pozneje razveljavljena na Ustavnem sodišču.

Prav tako člani Sodnega sveta niso izvolili Zvoneta Strajnarja, ki v sodniških krogih velja za del trdega omrežja Milana Kučana.

Logarjeva velika dilema bo, ali naj Tadej Ostrc postane minister, saj bo njegova poslanska skupina brez njega na večjem udaru pritiskov in nespodobnih ponudb z leve strani političnega pola.

Nezaupanje ostaja

Kljub zgornjim argumentom, zakaj so Demokrati s svojo potezo na seji Mandatno-volilne komisije v torek nastajajočo koalicijo morda celo obvarovali nespametne poteze in odprtja fronte z mediji in levimi nevladniki, še preden je nova vlada sploh nastopila z delom, pa so bili številni člani in podporniki stranke SDS ogorčeni nad potezo Demokratov predvsem z očitkom, da niso zanesljiv koalicijski partner, ker glasujejo »enkrat tako, drugič pa drugače«. V omenjenem primeru je namreč član MVK Tadej Ostrc glasoval skupaj s Svobodo, SD in Levico, zaradi česar so se pojavili tudi očitki, da Logar nima pod kontrolo lastnih poslancev.

Zadeva po naših informacijah pred sejo sicer ni bila skomunicirana, prav tako koalicijska pogodba še ni podpisana in tudi formalno ni moglo biti kršitve kakšnega dogovora, je pa ravno Ostrc v četrtek umiril žogico, da kljub Černačevim kritičnim zapisom na X o »virantovanju 2.0«, ni nobenih sporov med potencialnimi koalicijskimi partnerji.

Tadej Osterc meni, »da je pomembnejši jasen in iskren odnos v živo«. Kot pravijo naši viri blizu Demokratom, ima prav v Ostrcu Anže Logar, ki je skupaj z dolgoletno politično sopotnico Evo Irgl 22. marca ostal pred vrati parlamenta, najtesnejšega sodelavca v parlamentu. Dvojec je v času oblikovanja stranke Demokrati razvil zaupen odnos, zato ima preko Ostrca Logar pod kontrolo tudi svoje poslance, katerih, razen bežno podjetnika Franca Križana in Mojce Žnidarič (tiste poslanke SMC, ki je Počivalšku v Janševi vladi ostala zvesta do konca), ob izvolitvi praktično ni poznal.

Logarjeva velika dilema bo, ali naj Tadej Ostrc postane minister, saj bo njegova poslanska skupina brez njega na večjem udaru pritiskov in nespodobnih ponudb z leve strani političnega pola, ki v štirih letih, če bo četrta Janševa vlada seveda zdržala do konca, ne bodo pojenjali.