Netanjahu in bin Salman v Beli hiši – o čem so tekli pogovori

Redko se v Beli hiši istočasno mudijo izraelski in savdski predstavniki. Tokrat sta se s Trumpom sicer ločeno sestala izraelski predsednik vlade Benjamin Netanjahu in savdski minister za obrambo Haled bin Salman. Malo verjetno je, da ne bi bilo opravljenih tudi nekaj skupnih pogovorov med izraelskimi in savdskimi predstavniki, predvsem če upoštevamo, da po srečanjih ni bilo novinarske konference oziroma skupnih izjav.

Mamdani ni aretiral Netanjahuja

Newyorški župan Zohran Mamdani je v svoji ihti napovedoval aretacijo Benjamina Netanjahuja, vendar do tega potem ni prišlo. Verjetno je bilo Mamdaniju od začetka jasno, da tega ne bo mogel storiti, a je prihod Netanjahuja zanj ponudil izjemno priložnost za samopromocijo. Mamdanijevi volivci so namreč del skrajno levega političnega pola (demokratični socialisti), vključno z veliko muslimansko skupnostjo, zato so zanj takšne izjave v duhu mobilizacije volivcev za prihajajoče vmesne volitve dobrodošle.

Izraelski predstavniki so medtem Mamdanijeve ideje razglasili za politični teater, analitiki znotraj Izraela pa ocenjujejo, da te izjave Netanjahuju bolj koristijo kot škodijo. Aretacija bi morda celo dvignila njegovo podporo na jesenskih volitvah. Ameriški predsednik Trump je izjavil, da Netanjahuja ne bodo aretirali v »nobeni obliki ali formi«, zato je Mamdaniju predlagal, naj se nekoliko pomiri. Mamdani je sicer že stopil korak nazaj in povedal, da bo županska administracija upoštevala zakone, s čimer je priznal, da aretacija legalno ni možna.

Srečanje Trumpa in Netanjahuja

Netanjahu in Trump sta bila po srečanju zelo redkobesedna, zato vse podrobnosti pogovorov še niso jasne. Pogovori so bili osredotočeni vsaj na tri pomembne teme. Prva tema je civilni prevzem Gaze, kjer si Trump prizadeva, da bi se izraelska vojska umaknila, Gazo pa bi v upravljanje dobila mednarodna uprava pod vodstvom mednarodne koalicije. V tem primeru se poraja vprašanje, kako bo nova uprava upravljala Gazo, kjer ima teroristična organizacija Hamas še vedno velikanski vpliv na praktično vse institucije, vključno s šolami.

Kako bo nova uprava upravljala Gazo, kjer ima teroristična organizacija Hamas še vedno velikanski vpliv na praktično vse institucije, vključno s šolami?

Druga tema je Iran, kjer iransko vodstvo nadaljuje napade na ameriške cilje in države v Zalivu. Vsakokrat, ko se vzpostavi prekinitev ognja, jo Iran prekrši in sproži še en val raketiranj. Gre za medsebojno taktiko izčrpavanja predvsem ob dejstvu, da Trumpa in republikance čakajo vmesne volitve. Iran se je zaenkrat vzdržal napadov na Izrael, enako se Izrael ne poslužuje pomoči ZDA. Netanjahu je sicer sporočil, da če bi Iran ponovno raketiral Izrael, potem bi nanj odgovorili.

Tretja zelo pomembna tema za Trumpa je Libanon, kjer si prizadeva za podpis mirovne pogodbe med Izraelom in Libanonom ter morda celo pristop Libanona k Abrahamskemu sporazumu. Zaenkrat tako Libanon kot Izrael delujeta po zastavljenem načrtu v Rimu, torej strateški umiki IDF po območjih, ki se prej očistijo vpliva teroristične organizacije Hezbolah, ter prevzem Libanonskih oboroženih sil (LAF). Toda vedno je uganka Hezbolah, ki je milica pod iranskim vplivom in sproža napade na njegov ukaz. Poraja se torej vprašanje, kako bodo odgovorile LAF in ali bodo te sposobne umiriti Hezbolah.

Skope izjave po srečanju

Izraelski predstavniki so povedali, da gre za nadaljevanje ameriškega vojaškega in ekonomskega pritiska na Iran preko blokade Hormušje ožine in njihovih pristanišč. ZDA še vedno upajo na memorandum z Iranom, vendar ta zaenkrat ne pristaja na pogajanja. Največja težava je iransko vztrajanje, da se memorandum osredotoči več ali manj na ekonomski vidik Irana, torej odprtje pristanišč, prost pretok nafte ter sprostitev iranskih zamrznjenih denarnih sredstev. ZDA in Izrael po drugi strani vztrajata na drugih zahtevah iz dogovora o premirju, torej omejitvi raketnega programa in ustavitvi jedrskega programa.

Toda ZDA in Iran se ne strinjata niti o tem, kako naj bi potekal promet skozi Hormuško ožino, kjer je treba upoštevati še zalivske države. Te so namreč imele diplomatsko ofenzivo na Oman, ki je velik prijatelj Irana. Omanski predstavniki so se v začetku tedna sestali z iranskimi, po srečanju pa so omanske oblasti podale izjavo, da od Irana zahtevajo skupno upravljanje Hormuške ožine. Gre za ekonomsko točko celotne regije, ki danes vpliva na vse, vključno z Omanom.

Trumpa so novinarji vprašali glede kitajske dobave 400 prenosljivih protiletalskih obrambnih sistemov, vendar je odgovoril, da mu je kitajski predsednik Xi obljubil, da Iranu ne bodo dobavljali orožja, zato je presenečen. Toda glede na pretekle izkušnje s Kitajsko je jasno, da so ti obljubo prelomili.

Zato je Netanjahu tudi predlagal, naj ZDA ne prekinejo blokade pristanišč in ožine, ker gre za eno ključnih iranskih orožij. Pogovori so šli še v smer dodatnega ekonomskega pritiska na Iran, ki ne bi vplival na globalno ekonomijo. Izraelski argument gre v smeri, da se iranska oblast najbolj boji odgovora ljudstva na slabo ekonomsko situacijo in posledično novih protestov.

Netanjahu je zanikal, da Izrael pritiska na Trumpa glede napada na predore gore Pickaxe. Trump je povedal, da Iran v tem trenutku ne želi tvegati z bogatenjem urana, obveščevalne agencije, ki nadzorujejo celotno območje, pa pravijo, da se tam kaj dosti ne dogaja. Stališče Izraela je namreč drugačno; pravijo, da nihče ne ve, kaj se tam dogaja.

Izrael in Turčija ter izraelska obrambna neodvisnost

Netanjahu je srečanje v Beli hiši izkoristil še za pogovor o Turčiji. Nobena skrivnost ni, da sta Turčija in Izrael na bojni nogi, odkar je Erdogan prevzel funkcijo predsednika države. Erdogan je del relativno močne islamistične struje, ki ima v regiji relativno široke ambicije, tudi imperialne, saj se vidi kot naravni naslednik padlega Otomanskega cesarstva.

Zadnji spor med Izraelom in Turčijo je bil namen priznanja armenskega genocida, ki je ena najobčutljivejših točk Turčije. Potem ko je slednja obtoževala Izrael za genocid nad Palestinci, je ta začel s kampanjo priznanja armenskega genocida, v rokah pa ima še obtožbe grškega, krščanskega in kurdskega genocida, ki ga lahko očita Turčiji.

Toda Izrael je postavila na noge Trumpova ideja o prodaji lovcev F-35 Turčiji, kar sicer ni dokončno, saj Trump potrebuje dovoljenje kongresa. Izrael se že več let sooča z grožnjami Turčije, ki je sicer vpletena v več konfliktov – v Siriji, Libiji, Sudanu, Somaliji in centralni Afriki. Zato je zdaj Izrael Trumpu pokazal dokaze, da Turčija okupira 5 odstotkov sirskega ozemlja, medtem ko Izrael okupira le 0,1 odstotka ozemlja, vključno z Golansko planoto.

Erdogan je del relativno močne islamistične struje, ki ima v regiji relativno široke ambicije, tudi imperialne, saj se vidi kot naravni naslednik padlega Otomanskega cesarstva.

Izrael je sporočil še nekaj pomembnejšega – neodvisnost od ameriških dobav orožja in pomoči. Netanjahu je namreč že začel načrt obrambne neodvisnosti države, kjer bo izraelska industrija proizvedla tako končne produkte kot komponente za obrambo. S tem bi lahko v desetih letih zmanjšali ameriško pomoč na nič, Izrael pa bo med tem časom do konca razvil in proizvedel lastne lovce. S tem je dal vedeti, da so dela že v teku. Med tem časom bi podpisali memorandum o 25 do 30 milijardah ameriških dolarjev pomoči, kar bi šlo za pomoč razvoja izraelskih raketnih sistemov. Treba je poudariti, da Izrael večino ameriške pomoči porabi za nakup ameriških obrambnih sistemov.

Obisk savdskega obrambnega ministra bin Salmana

Ločeno se je s Trumpom na isti dan sešel savdski minister za obrambo Haled bin Salman, ki se je srečal po nalogu kronskega princa Mohameda bin Salmana. Savdska težava v tem trenutku so hutijevci v Jemnu in šiitske milice v Iraku. Medtem ko Iran izgublja vpliv v Siriji in Libanonu, kjer sta vodstvi obeh držav prvič po 45 letih Iranu pokazali vrata, pa je Iran še vedno zelo aktiven v Iraku in Jemnu, ki ju vidi kot strateški točki za vpliv v regiji.

Vrh ledene gore je bil napad hutijevcev na enega izmed savdskih tankerjev in pristanišče Janbu ter letališče na jugu države. Enako jih skrbijo iranski napadi celo na pristanišča v Egiptu, kjer so izvedli napad z droni na pristanišče v Damietti, kjer so napadli plinski terminal Energos Winter v upravljanju ameriškega podjetja. Ta terminal je namreč eden izmed obvodov za savdsko nafto in plin, ki se izogne Hormuški ožini. Podobno ima Savdska Arabija še obvod preko plinovoda Sumed od Ain Sukhne do terminala Sidi Kerir ob Aleksandriji.

Savdsko raketiranje Iraka

Arabske države se redko pridružijo ameriškim invazijam na druge arabske države, kot je bilo to na primer med ameriškim napadom na Irak leta 2003. Toda tokrat so imeli Savdijci dovolj groženj iraških milic, zato so se pridružili ZDA v napadu na njihove postojanke in utrjene tabore. Iran preko iraških šiitskih milic raketira cilje v Savdski Arabiji, zato so savdske oborožene sile v odgovor raketirale cilje v Iraku. Gre predvsem za iraške ljudske mobilizacijske milice (PMF), ki so sporočile, da je zaradi savdskih napadov 20 njihovih borcev postalo »mučenikov«.

PMF sicer združujejo več milic in so integrirane v iraško vojsko ter druge varnostne organe. Irak je tako prepreden s šiitskimi milicami pod nadzorom Irana, da ne nadzoruje več lastne države. Iraške vladne odločitve ne morejo delovati izven okvira iranskih interesov, enako velja za iraške oborožene sile. Napadi na ameriške baze v Iraku so sicer pogosti, v zadnjem času tudi z brezpilotnimi letalniki. Prvič pa se dogaja, da bi milice napadale cilje v Savdski Arabiji, ki je bila sicer relativno naklonjena mirni rešitvi spora med ZDA in Iranom. Savdski predstavniki so sporočili, da savdsko raketiranje ciljev v Iraku ni bilo le opozorilo iraškim šiitskim milicam in Iranu, ampak tudi hutijevcem v Jemnu.

Savdsko-izraelski interes

Savdska Arabija in Izrael imata že leta omejene odnose, ki so del diplomatske in varnostne mreže. Ta predvsem pokriva gibanje terorističnih organizacij in Irana, ki je del varnostnih interesov obeh držav. Državi ne moreta najti skupne točke v zvezi s Palestinci, kjer Izrael pogojuje, da se mora Hamas umakniti, Fatah pa demokratizirati. Predvsem pa izrael vztraja pri trenutnih mejah in zamenjavi ozemelj, kot je nekoč predvideval sporazum med Izraelom in Arafatom pod sponzorstvom tako Clintona kot Busha.

Za Izrael je namreč varnostni imperativ, da ozemlja ostanejo nespremenjena z delnim združevanjem posameznih delov. Enako nasprotuje vrnitvi beguncev, kar je razumljivo saj bi to spremenilo sestavo države in s tem uničilo Izrael. Toda savdska država brez palestinske ne bo pristopila k Abrahamskemu sporazumu, zato bodo morali tako Izraelci kot Palestinci v nov krog pogajanj. Ta bodo odvisna predvsem od izida tako izraelskih in palestinskih volitev v jeseni.