Nomen est omen (Ime je znamenje, pomen)

Pa imamo spet vihar v kozarcu vode, da ne rečemo v lavorju slovenskega morja. Povzročil ga je Inšpektorat za kulturo in medije pri Ministrstvu za kulturo z odločbo, ki odreja koprski občini odstranitev zgodovinskih poimenovanj ulic in trgov. V Kopru so namreč od leta 2017 k aktualnim dvojezičnim napisom za ulice in trge dodajali tudi zgodovinska poimenovanja iz časov, ko je bil Koper pod oblastjo Benetk, Dunaja in Rima.

Nimam namena polemizirati v zvezi z odločbo, v kateri se inšpektorat sklicuje na slovenske zakone in predpise, ampak z doslednim črkobralskim pristopom inšpektorjev h koprskim tablam. Na mestu je vprašanje, kdaj se bodo marljivi inšpektorji vendarle že lotili vsesplošnega nereda in samovolje pri (ne)rabi slovenskega jezika v javnosti? Na vsakem koraku bode v oči sramotenje in omalovaževanje slovenščine, inšpektorji pa ravnajo, kot se glasi zadnji stavek v Levstikovem Martinu Krpanu: »…minister Gregor pa nič.«

Titov trg

Koprsko županstvo je (bilo) v veliki zadregi, katero zgodovinsko ime glavnega trga naj bi pritrdili pod uradno tablo »Titov trg«. V dolgi in častitljivi zgodovini je namreč vsaka nova koprska oblast spremenila ime trga, ki se je tako imenoval Plathea comunis, Leipziger Platz, Piazza del Duomo, Piazza Roma, Trg revolucije. Nikdar do leta 1956 se trg ni imenoval po vojskovodju, kaj šele po krvoloku, diktatorju in kaviar komunistu. Gospod župan Aleš Bržan, absolutno prednost pri kakršnemkoli ukvarjanju z imeni trgov in ulic bi moralo imeti preimenovanje Titovega trga (Piazza Tito) v povsem nevtralen Glavni trg. Najprej je potrebno pospraviti revolucijo in revolucionarje v muzeje in arhive, nato pa se poigravati z zgodovinskimi imeni trgov in ulic. Z inšpektorji ali brez njih, predvsem z zdravo pametjo in brez vztrajnega žaljenja demokratov, še zlasti italijanskih staroselcev.

Imena šol in kulturnih ustanov

Še usodnejše posledice kot poimenovanje ulic in trgov ali celo mest, kot na primer Kidričevo, imajo na mladi rod skrajno neprimerna imena številnih osnovnih šol. Otrokom v teh šolah, ki nosijo imena po »narodnih herojih«, vsiljujejo popačeno zgodovino in jim zločine revolucionarjev sprevračajo v hvalevredna dejanja. Do kdaj še?

Tudi ime Kulturnega centra Španski borci v ljubljanskih Mostah se je tekom desetletij prihulilo v institucionalno kulturo in naše glave. Žal. Kdo so resnici na ljubo bili španski borci? Komunisti, ki jih je Kominterna poslala v Španijo, pa ne v boj za demokratično republiko na strani republikancev, ampak za komunistični prevrat. Izid državljanske vojne je znan: Francova diktatura in ne republika, še manj komunistična diktatura. Nič novega pod soncem, podobno dogajanje je bilo tudi pri nas med drugo svetovno vojno, le izid je bil drugačen: komunistična diktatura.

Kako samoumevno je, da se Akademski pevski zbor Univerze v Ljubljani imenuje po Tonetu Tomšiču. Pa ni. Tomšič je bil sicer eden od redkih univerzitetno izobraženih revolucionarjev, vendar njegova biografija pokaže, da je politiko postavljal daleč pred študij. Maturiral je pri dvajsetih letih, štiri leta je študiral pravo v Ljubljani, prekinil študij za tri leta in nato študiral še tri leta v Zagrebu, kjer je pri tridesetih letih postal pravnik. »Stara bajta« smo nekoč rekli takim študentom in kot tak je skrajno neprimerna oseba za zgled našemu mlademu rodu. Pevsko (ne)udejstvovanje Toneta Tomšiča je od nekdaj skrivnost. Ob ognjevitem političnem delu in selitvah je zelo verjetno, da ni imel časa sodelovati v pevskem zboru pri Francetu Maroltu, kar še dodatno razgalja zablodo pri ohranjanju njegovega imena za univerzitetni pevski zbor. Do kdaj še APZ Tone Tomšič?

Adamič Lundrovo nabrežje

Smrt dveh Slovencev, mladoletnega Ivana Adamiča in komaj polnoletnega Rudolfa Lundra, je bila visoka cena za »poslovenjenje« Ljubljane pod županovanjem Ivana Hribarja. Osvežimo si zgodovinski spomin. 20. septembra 1908 so bile v Ljubljani silne demonstracije, ki jih je krvavo zatrlo vojaštvo. Večinski slovenski živelj v Ljubljani je tedaj vstal zoper Nemce in nemštvo. Povod za to je bil grob napad na Slovence s strani Nemcev in nemškutarjev na Ptuju. Tam je potekalo zborovanje Družbe sv. Cirila in Metoda, katere osrednja dejavnost je bilo ustanavljanje slovenskih šol v vseh slovenskih deželah, še zlasti na narodnostno ogroženih območjih. Izbiro Ptuja za zborovanje so Nemci dojemali kot izzivanje in udarili po udeležencih zborovanja. Po teh prelomnih in tragičnih dogodkih so bili v Ljubljani odstranjeni nemški in dvojezični napisi z obrtniških ter trgovskih lokalov in nadomeščeni s slovenskimi.

Koliko časa je imela Ljubljana slovenski izgled? Le pičlih sto let (s prekinitvijo med drugo svetovno vojno). To je bridko spoznanje vseh, ki kaj damo na domoljubje in čudenje tujcev, v katero angleško kolonijo ali pa v Provincia di Lubiana naj bi pravzaprav zašli. Slovenska beseda s pročelij lokalov v središču mesta izginja, le tu in tam se pojavi kaj dvojezičnega. Inšpektorji za kulturo in medije pa ob tem posedajo in zdehajo v Ljubljani na Maistrovi ulici. Čakajo na morebitne prijave kršitev, o ukrepanju po uradni dolžnosti pa verjetno doslej še niso slišali. Z ignoranco ali brezbrižnostjo onečaščajo spomin na Rudolfa Maistra, domoljuba in vélikega borca za severno mejo. Mladeniča Adamič in Lunder z veliko bridkostjo zreta s slopa pred stolnico na nabrežje »odprte kuhinje« pod sabo in bereta jedilnike v angleščini.

Poslovni in sodni register

V Sodnem in Poslovnem registru je zbrana vsa beda, slaboumje in umišljeno svetovljanstvo slovenskega poslovnega sveta. Neverjetno je, kakšna imena si izmišljujejo ustanovitelji gospodarskih družb. Po njihovo mora ime izgledati in se slišati tuje; slovensko naj bi bilo vnaprej obsojeno na neuspeh. Pri tej norosti se pojavljajo tudi napake, ki se jim tujci nasmihajo in si mislijo svoje o resničnih kompetencah morebitnih poslovnih partnerjev. Lahko začnemo kar pri Golobovem Star Solar ali skrivnostnem SEEM M. & C v žlahti z Vesno Vuković. V Ribnici nimajo samo ciganskih zaselkov ampak tudi lifestyle hotel »Vila De Casa«. Podjetnik Rode ima avtoservis Rodex. Kako svetovljansko in to v fari sv. Katarine, zavetnice za zdravo pamet! Spisek izvirnih slaboumnih imen nima konca, kajti dnevno se rojevajo nova. Celo kulturne ustanove niso obvarovane virusa neslovenskosti. Ime Ljubljana Festival je skregano z jezikovnimi pravili. V osnovni šoli so nam vtepali v glavo primer podobne napake, in sicer »Meso podjetje«. Ko smo že pri mesarjih, se vprašajmo kaj v Celju pomeni opuščaj pri blagovni znamki »Z´dežele«.

Za konec: omen est nomen

Znamenje je ime in to nezavidljivo ime Slovenije, Slovenije, kakršno vidijo tujci in kritična očesa nekaterih Slovencev. Pomislimo na to, da težave, ki jih povzroča naša neverjetna podjetnost ne zadevajo samo opuščanje slovenščine ampak tudi v nebo vpijoče onesnaževanje. Oglasi ob vseh cestah, oglasi na pročeljih hiš, oglasi na kozolcih, oglasi na predpisanem enaintridesetem metru od avtocest, oglasi na nadvozih, oglasi na vozilih… Mar oglaševalci ne zaznajo komaj omembe vrednega učinka takega oglaševanja? Še vedno namreč velja rek, da »gremo v les, pa ne vidimo dreves«. Večina voznikov zazna pisane barve onesnaženja, redkokdaj pa posamezne oglase. Se oblastniki, politiki, policija in raznorazni inšpektorji kdaj vprašajo o prometni (ne)varnosti zaradi voznikov, ki jih premamijo oglasi in med vožnjo buljijo vanje? Na državnem nivoju se tega vprašanje ne zavedajo, lahko pa pohvalimo prvo lastovko, ki morda prinaša pomlad in to je občina Kranjska Gora.

Potoval sem po avstrijski Koroški, potoval sem po severnih španskih deželah in se ob tem spraševal, kako lahko shajajo brez velikih oglasnih tabel na vsakem koraku. Kako potrošniki na avstrijskem in španskem trgu najdejo izdelke in storitve brez onesnaževanje okolja?