Nova izhodišča v bližnjevzhodni krizi: Moskvi bo še žal za Barackom Obamo

Prejšnji teden je ameriški predsednik Donald Trump ukazal raketiranje sirskega vojaškega letališča, od koder so vzletela letala, ki so najverjetneje z bojnim plinom napadle mesto Kan Šejkun.

To je bil najbolj neposreden poseg ZDA v sirsko državljansko vojno vse od njenega začetka in zdi se, da je vsaj malo premešal karte na bližnjevzhodni politični mizi.

Poleg tega je včeraj v italijanski Lucci potekalo srečanje skupine G7 (ZDA, Kanada, Velika Britanija, Francija, Nemčija, Italija, Japonska), s katerega je ameriški zunanji minister Rex Tillerson odpotoval naravnost na obisk v Moskvo.

V medijih se vrstijo odzivi in analize repozicioniranja ZDA in Zahoda po napadu na letalsko oporišče ter obisku Tillersona, zbrali in povzeli smo nekaj pomembnih izjav, poročil in mnenj.

BBC včeraj podrobno piše o diplomatskih pogovorih v Lucci in možnih scenarijih nadaljnjega dogajanja. Zunanji ministri G7 so namreč že pred srečanjem enotno ugotavljali, da po zadnjih dogodkih sirske krize ni mogoče rešiti brez odhoda predsednika Bašarja al Asada, kar v zadnjih mesecih in nasploh od ruske vojaške soudeležbe v Siriji naprej ni izgledalo več tako nujno.

To stališče so ponovili tudi na konferenci, niso pa sprejeli britanskega predloga o novih gospodarskih in diplomatskih sankcijah proti Moskvi, saj naj bi počakali na trdne dokaze o organizatorju kemičnega napada.

Rusija bi morala Asadu pomahati v slovo

BBC piše, da sta se Trump in britanska premierka Theresa May v telefonskem pogovoru strinjala, da zdaj obstaja možnost, da Zahod prepriča Rusijo v ukinitev podpore svojemu zavezniku Asadu.

Takoj zatem pa povzame mnenje svojega moskovskega dopisnika, ki razloži, da je to praktično nemogoče, saj Putinova Rusija zelo slabo sprejema ultimate in ima seveda v Asadovem obstanku na oblasti velike gospodarske interese.

Tudi Delov komentator Boris Čibej danes piše o redefiniciji razmerja Trump – Putin, ki ga označi kar za kratkotrajno ljubezen. V članku se osredotoči na mnenje dveh ruskih strokovnjakov, predsednika ruskega Sveta za zunanjo in obrambno politiko Fjodorja Lukjanova in mednarodnega analitika Maksima Jusina.

Končne ugotovitve

Lukjanov je poudaril, da bi bilo sicer možno izboljšati odnos Washington – Moskva, če bi se Trump in Putin srečala še pred zadnjim ameriškim raketiranjem, tako pa se je ne le ohranila pasivnost, ampak je Rusija zdaj postala celo sredstvo ameriškega notranjepolitičnega boja.

Analitik Jusin tako to ugotovitev nadgradi kar v trditev, da »bo Moskvi še žal za Barackom Obamo«. Kljub temu pove, da očitno le obstaja neka komunikacija, javna ali skrita, med jedrskima velesilama, saj so ZDA Rusijo pred napadom obvestile, Rusija pa tudi ni odpovedala Tillersonovega obiska.

Trump kot zaščitnik humanih vrednot

Zanimivo je tudi komentiranje britanskega Guardiana, čigar bejrutski dopisnik podrobno piše, zakaj je praktično nemogoče, da bi Rusija odrekla podporo Asadu. Avtor navede, kaj vse je Rusija do zdaj že vložila v sirsko vojno oz. v obstanek Asadovega režima in da je praktično zasledovala »zmaga za vsako ceno« strategijo.

Poleg tega je zanimiv tudi ruski odziv na obtožbe Zahoda o kemičnem napadu. Rusi so, usklajeno s sirskim režimom, pripravili celovito krinko napada in spet vzeli režim v bran.

Omenjeno je tudi, kako se lahko zdaj nova ameriška administracija pred očmi mednarodne javnosti predstavlja kot zaščitnik humanih vrednot in kako je poteza izboljšala Trumpov imidž odločnega in trdnega voditelja.

Tematiko bomo v prihodnjih dneh nadaljevali še z nekaj članki o (novih) bližnjevzhodnih in globalnih razmerjih velesil.