Od Bruslja ostaja samo še lepa lupina

Bruslja se spominjam še iz časa komunizma. Z mamino sestrično, evropsko uslužbenko, sem prvič vstopil v poslopje takrat še Evropske gospodarske skupnosti in ostrmel nad bliščem diplomacije in svetovljanstva. Bruseljska bogatija nekdanje kolonialne prestolnice, v kateri še vedno v velikanski palači prestoluje kralj, je bila zame, mulca iz revne države razpadajočega socializma, kot sanje.

Če bi mi takrat kdo rekel, da ne bom še dosegel Kristusovih let, ko bo Slovenija neodvisna, demokratična, bogata in članica EU skupaj s Francijo in Nemčijo, bi mu rekel, da je sanjač. Karkoli bi bil pripravljen staviti, da se to ne bo zgodilo. A se je.

Poldrugo desetletje kasneje sva s soprogo celo delala za Evropsko komisijo v Luksemburgu in Bruslju. Ponosno. Posebej vzhičeno tistega prvomajskega jutra, ko smo se fotografirali pred velikansko slovensko trobojnico, ki so jo dvigali na enega od dveh ducatov jamborov pred eno od evropskih palač.

Eh, to so bili drugi časi. Z ženo sva komaj čakala in izrabila prvo priliko, da sva se lahko vrnila k Jadranu. Pogrešala sva namreč sonce, slovenščino, slovenstvo in krščanstvo. In nikakor nisva hotela, da bi najini otroci pognali korenine v tujini in postali del Belgije. Dobro, da si takrat (2004) nisva predstavljala, v kaj se bo Slovenija v gospodarskem, družbenem in političnem smislu spremenila, saj se ne bi hotela vrniti. Hvala Bogu tega nisva vedela.

Iz izjeme v pravilo

Bruselj je bil takrat razvijajoča se rastoča metropola. Določene mestne četrti so sicer bile precej »temne« in eksotične, a vanje smo zahajali kvečjemu podnevi. To je bila mestna eksotika, nenazadnje je bil Bruselj glavno mesto kolonialne velesile, ki mu to pritiče. Nič posebnega in ne posebej tujega, saj je šlo za izjemo.

Dvajset let kasneje je vse drugače. Mesto je v celoti precej potemnelo, če tako opišemo spremembo kožnega pigmenta in prevladujoče barve las meščanov. Rezerviral sem si sobico v hotelu v središču mesta, nedaleč od železniške postaje, na bulvarju, kjer so pred stoletjem živeli najbogatejši meščani. Ko sem prijatelju, ki živi v Bruslju, povedal, kje spim, se je začudil. Rekel je, da je četrt nevarna zaradi droge in prostitucije. Ja, res, nisem preveril, kako se je ta del mesta spremenil.

Hotel z zvenečim imenom, Manhattan, je iz obdobja pozne secesije, obdobja po prvi svetovni vojni, iz obdobja z masivnimi lesenimi vratnimi podboji, ki so v glavnih prostorih umetelno izrezljani in nakičeni s secesijskimi okraski. Stare slave pa v hotelu že dolgo ni več. Hotel brez tople vode s pogledom na ozek notranji atrij me je spominjal na kak hotel na Bližnjem vzhodu, ki ga vodnik Lonely Planet označuje z oceno »middle end«. Ni pa bila cena temu primerna, marveč primerjalno trikrat dražja od česa primerljivega v Sloveniji. Glavni osrednji vhod v hotel je bil zaprt. V njegovi niši so na jogiju spali trije brezdomci. Prvo noč Afričani, drugi dan Arabci. Vhod v hotel je bil skozi neka stranska vrata, ozka in neugledna. Samo fasada, lepa secesijska, je kazala na nekdanjo lepoto in ugled hotela, ki je bil ob odprtju stilno bolje opremljen od ljubljanskega Uniona. Ob hotelu je bila izložba z erotičnim perilom, malo po 22. uri, ko sem prišel pred hotel, pa sta na drugi strani bulvarja stali mladenki, verjetno prijateljici noči.

Predvidljivo

Kaj se je zgodilo, da je ena najuglednejših ulic postala obrobje rdeče četrti? Da je arhitekturna mojstrovina, ki bi ji v secesijski Ljubljani težko našli primerjavo, postala navadna luknja in poceni hotel?

Spominjam se profesorja za sociologijo, ki nam je v gimnaziji analiziral zahodnoevropsko družbo in omenil, da je v Belgiji polovica šolarjev muslimanov. To je bilo pred več kot 35 leti. Danes so vsi ti otroci odrasli in imajo svoje otroke. Da so rute in ženske, ovite od glave do peta, postale bruseljska stalnica, menda ni bilo težko predvideti!

Ni pa moj hotel edina bruseljska lupina. Tudi nova stavba Evropskega parlamenta je samo še svetleča jekleno-steklena palača, v kateri so vrednote in politika povsem nekaj drugega, kot so si zamislili očetje Evrope. Ustanovitelji evropske skupnosti so z gospodarsko zvezo demokratičnih držav preprečili izbruh novih vojn. Ta mirovni projekt, edini doslej v zgodovini človeštva, ki je preprečil vojne med državami, je zrasel iz krščanske demokracije. Ključna oseba za nastanek Evropske zveze Robert Schumann je celo kandidat za svetnika.

Danes se očetje Evrope obračajo v grobu, ko gledajo, kako so se njihovega projekta polastili skrajni levičarji, mestoma celo agresivni do kristjanov, ki ukinjajo spola in propagirajo homoseksualne posvojitve otrok. Gre namreč ne samo za nedemokratične, ampak v resnici za totalitaristične nastavke. Ateizem je iz komunizma, evtanazija pa iz nacizma. Zdaj se borijo, da bi v evropskih dokumentih začeli uporabljati tako imenovane spolno nevtralno poimenovane osebe. Pačenje jezika z novorekom in novimi izmišljenimi besedami je tudi lastno vsem trem totalitarizmom.

V Evropskem parlamentu trenutno še imajo stranišča za moške in ženske. Vprašanje je, koliko časa še.

V desno

Nič čudnega, da so se politiki največje politične skupine, Evropske ljudske stranke, začeli obračati na desno. Ne s sredine, kjer bi morali biti, marveč z leve sredine, kamor jih je potegnila stalna španovija z levico in s skrajno levico. V EPP desnice sploh ni. Sta samo levo in sredinsko krilo, desnosredinskega pa skorajda ni več. Tudi na levo usmerjeni politiki z Ursulo von der Leyen na čelu so ugotovili, da je zeleni prehod, kot si ga predstavljajo levičarji, smrt za evropsko gospodarstvo. In so začeli govoriti drugače. Mnogi politiki tradicionalne usmeritve EPP pa razmišljajo celo o odhodu iz skupine. V primeru poraza levih in porasta desnih strank se zato obeta celo razkol, če bo levo krilo EPP še naprej zagovarjalo sodelovanje z levico in skrajno levico, istočasno pa odklanjalo kakršnokoli sodelovanje z desnimi strankami.

Zato se je med bruseljskimi politiki poleg predvolilne mrzlice naselila še panika, ki ne bo pojenjala vse do začetka junija.

Žena spada pod »drugo«

Politične in gospodarske elite so izgubile stik z realnostjo. Sledijo spinom skrajne levice in »mavričarijo«, česar velika večina ljudi na mara. Naj opišem s konkretnim primerom. Ko sem na spletu potrjeval let Ljubljana–Bruselj, so me vprašali, koga naj obvestijo v primeru česa nujnega. Zapisal sem telefonsko svoje soproge. Kdo to je, pa nisem mogel napisati. Med kategorijami ljudi, ki bi jih obveščali v nujnih primerih, so namreč navedli vse možne sorodstvene nazive, le kategorija mož/žena ni obstajala. Lahko si izbral samo, da je »partner«. A moja draga ni moja partnerica, ampak je moja žena. Zato sem moral izbrati kategorijo »drugo«.