Odklanjanje sodelovanja vodi v (levi) prepad države

Kaj se je zgodilo v teh 34 letih, ko smo začeli s takim navdušenjem? Kot da bi nas nekaj vleklo navzdol. Brez sodelovanja še nobena skupnost ni obstala – niti zakon, niti družina, niti delovna skupina, kaj šele država.  

V tem času je veliko porok. Lepo je videti mlad par, ki z navdušenjem stopa na skupno življenjsko pot. Drug v drugem vidita le dobro in lepo, polna sta upanja, zaupanja, veselja in ljubezni. Odločena sta, da bosta tako v prijetnih trenutkih kot v težkih preizkušnjah skupaj, da si bosta pomagala, se podpirala in skupaj delovala v smeri rešitve problema, ne glede na to, kakšen in kako velik bo. Želita biti skupaj, imata skupni cilj in verjameta, da ga bosta dosegla. 

V vsakem odnosu, tudi v zakonu, se slej ko prej pojavijo tudi težave. Če sta takrat zakonca odločena, da se bosta z njimi soočila skupaj in skupaj iščeta rešitev, bosta zmogla. Marsikdaj je sicer zelo težko, ampak dokler sta pripravljena sodelovati, sta na dobri poti. Če imata skupni cilj, če sta pripravljena drug drugega razumeti in sprejeti, se bosta lahko poenotila o načinu skupnega bivanja in delovanja.  

Razpad zakona in vsake druge skupnosti se začne v trenutku, ko nekdo reče, da z nekom ne bo sodeloval. Takrat je skupnost obsojena na propad. Dokler od tega ne odstopi, ni nobene možnosti, da bi se zadeva dobro rešila. Celo potem, ko to stališče spremeni, je potrebnega nekaj časa, da se znova vzpostavi zaupanje.  

Razpad zakona in vsake druge skupnosti se začne v trenutku, ko nekdo reče, da z nekom ne bo sodeloval. 

Tudi država je skupnost. S podobnim navdušenjem in odločnostjo kot mladi pari ob poroki smo pred 34 leti krenili na samostojno in skupno pot. Navdušenje je bilo veliko tako v Sloveniji kot tudi v slovenskih skupnostih izven slovenskih meja. Odločenost, da bomo kot samostojna država zmogli, je bila močna. Verjeli smo, da si tega želimo vsi in da bomo sodelovali, da bi dosegli skupni cilj, to je demokracijo, svobodo in napredek na vseh področjih, kar bi omogočilo boljše življenje vseh državljanov. 

Kam pa gre ta naša skupnost? Ali dosegamo zastavljene cilje? Izjave vlade in poročanje (kvazi)javnega ter drugih provladnih medijev sicer prikazujejo, kako smo uspešni in kako nam vsi zavidajo. Toda če se primerjamo z drugimi državami, trčimo ob realnost – Slovenci v primerjavi s prebivalci drugih evropskih držav najmanj zaupamo ustanovam in vladi. Na lestvici konkurenčnosti smo na 46. mestu med 69 državami. V Sloveniji imamo v letu 2024 kar 32,4 odstotka več stečajev, kar je največji porast v primerjavi z državami Srednje in Vzhodne Evrope. Kupna moč Slovencev je v primerjavi z evropskimi državami na repu. Da o propadanju zdravstvenega sistema, obremenitvah gospodarstva, vedno višjih dajatvah ter novih davkih ne govorimo. In kar je verjetno najhuje – ideološki prepad med državljani je vedno večji.  

Kaj se je zgodilo v teh 34 letih, ko smo začeli s takim navdušenjem? Kot da bi nas nekaj vleklo navzdol. Ko se je nehalo sodelovanje, ko cilj ni bil več vsebinski program in razvoj Slovenije ter dobrobit državljanov, ko je (spet, tako kot že v prejšnji komunistični državi) prevladal cilj imeti popolno oblast nad vsem ter ko se je vse politično odločanje strnilo okrog gesla »samo da ni Janša«, se je začel razvoj Slovenije ustavljati. Zadnjih nekaj volitev je bilo najpomembnejše vprašanje na soočenjih: »Ali boste sodelovali z Janšo?« Pravilen odgovor, ki so ga glavni mediji pričakovali in poveličevali, je bil seveda: »Ne.« Celo tako daleč smo prišli, da to ni več samo predvolilno vprašanje, ampak stalnica.  

Ko cilj ni bil več vsebinski program in razvoj Slovenije ter dobrobit državljanov, ko je (spet, tako kot že v prejšnji komunistični državi) prevladal cilj imeti popolno oblast nad vsem, se je začel razvoj Slovenije ustavljati. 

Vsebina ni več pomembna. Niso več pomembne vrednote niti ukrepi na področju gospodarstva, zdravstva, šolstva, infrastrukture, ki bi izboljšali življenje državljanov, ni pomembna učinkovitost vodenja vlade ali mednarodna teža in ugled. Pomembno je, kdo bo s kom sodeloval. In še bolj, kdo s kom ne bo sodeloval. Odklanjanje sodelovanja je nagrajeno s položaji in poglabljanje razdorov je bogato financirano. A to ni pot napredka. Izid za državo ne more biti dober. Brez sodelovanja še nobena skupnost ni obstala – niti zakon, niti družina, niti delovna skupina, kaj šele država.  

Čeprav je do volitev še manj kot leto, se je že začelo. Prebilič z Janšo ne bo sodeloval – to je bila najbolj jasna točka njegovega programa ob napovedi ustanovitve stranke. NSi si je z napovedjo zamenjave predsednika sicer premislila in sedaj bi po nekaj letih ostrega zavračanja menda sodelovala tudi z Janšo. Lotrič se pred volitvami ne bi povezoval. Janša sodelovanja po volitvah ne zavrača, ga pa pogojuje z vsebino. Stranke na politični levici pa rade stopijo trdno skupaj, še posebej, ko se je treba povezati za svoje interese in proti desnici. Vsako nesodelovanje in razprtije na desni so jim še kako v prid.  

Kdaj se bodo glavni politični akterji sposobni dogovoriti o nekaj skupnih točkah, ki bi bile v dobrobit vseh državljanov? Kdaj bo možen celo kak širši dogovor, kot so si ga zamislili avtorji zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek?  

Čas bi že bil. Kajti če bo vsak vlekel na svoj konec, bo država zgrmela v (levi) prepad ali se raztrgala. Časa za eksperimente, ki zelo očitno Slovenijo vlečejo samo navzdol, ni več. Odgovornost pa je tudi na strani volivcev. Dobro bi bilo, če bi uvideli, da kdor odklanja sodelovanje, nikakor ne more prispevati k obstoju k skupnosti, kaj šele k njenemu razvoju in napredku.  

Iskrene čestitke ob dnevu državnosti! Naj bo praznovanje tega dne letos spodbuda, da bi se povezali v ciljih, ki bi Sloveniji omogočili rast in razvoj. 

(D206, 3)