Pljunek na dobrodošlico

Tujci so bili v Sloveniji vedno dobrodošli. Morda še preveč. Ne pomnim naroda in države, kjer bi bilo tako malo šovinizma in nacionalizma kot v Sloveniji. Dva najpogostejša slovenska priimka, ki ju nosi 20.000 ljudi, sta priseljenska: Novak je prišlek, Horvat je priseljenec iz hrvaških dežel. To sprejemanje je šlo tako daleč, da v državi, ki še nacionalistične stranke nima, obstaja anacionalna in mestoma antinacionalna politična stranka. Levica. 

V Sloveniji živijo nekateri anacionalni Slovenci, ki jim za slovenstvo ni mar. In celo antinacionalni Slovenci, ki slovenstvo odkrito sovražijo in zaničujejo. 

Tudi moja malenkost, sin Hrvata in Slovenke, je bila že kdaj deležna kakega nacionalističnega besednega posmeha in kake dvignjene obrvi zaradi neslovenske črke v priimku. Tu in tam se mi to zgodi. Tega ni veliko in to ni moj problem, marveč izključno problem tistega, ki ga pol manjkajoče strešice nad zadnjo črko priimka moti. 

Zelo pogosto pa slišim verbalne napade zato, ker sem kristjan, čeprav je krščanstvo del slovenstva že 1279 let. In to izključno s strani levičarjev. Slovenci niso agresivni, so pa agresivni nekateri slovenski socialisti. 

Ministrica, ki je zaradi svoje nekompetentnosti komajda prestala interpelacijo, saj so jo poslanci vladajoče večine podprli s stisnjenimi zobmi, je Slovence označila za šoviniste. Slovence je obtožila, da jo imajo zaradi njenega makedonskega porekla za »čefurko«. S tem je pljunila na vse Slovence, tudi tiste na levici, ki so ji odprli pot do mesta ministrice, čeprav sama ni imela niti milimetra politične kilometrine in čeprav govori slovensko s številnimi napakami. Na roko, ki jo je tako velikodušno sprejela, je pljunila. Vsak predsednik vlade, ki da kaj nase in na svoj (na)rod, bi ministrici po taki žalitvi celotne nacije v naslednji sekundi pokazal vrata. 

Vsak predsednik vlade, ki da kaj nase in na svoj (na)rod, bi ministrici po taki žalitvi celotne nacije v naslednji sekundi pokazal vrata. 

A aktualni premier, namesto da bi skozi vrata poslal ministrico, ki v več mesecih ne zmore razdeliti kupljenih računalnikov, vrata na stežaj odpira mladim muslimanskim migrantom. Brez vsakega posveta z domačini bo v Središču ob Dravi in na Obrežju odprl azilna domova za prišleke. Gre v pretežni meri za mlade moške, muslimane, neizobražene, ki so v državo vstopili protizakonito, v velikem delu brez vsakega osebnega dokumenta. Če takemu človeku brez pomisleka brezplačno podelimo posteljo, žepnino in dokumente, se vprašam, zakaj v Sloveniji sploh še obstajajo osebne izkaznice. Če tujci ob vstopu vanjo ne potrebujejo nikakršnega dokumenta, zakaj v Evropi sploh obstajajo kontrolne točke za pregledovanje osebnih dokumentov? 

Mladi migranti, ki prihajajo protizakonito v Slovenijo, vsi načrtujejo nadaljevati pot na sever ali zahod. Golobova vlada pa si je zdaj zaželela, da bi te mlade inženirje in doktorje jedrske fizike (sic!) zadržali v Sloveniji. Zato naglo in nepremišljeno spreminja azilno zakonodajo. Namesto da bi poenostavila neživljenske gospodarske zakone, bo to storila s priseljenskimi. 

Štajerci tega seveda ne bodo gledali križem rok. Enako kot niso mirno in tiho gledali tankov jugoslovanske armade, ki so se na istih cestah v isti smeri, mimo Obrežja in Središča ob Dravi, valili tretjino stoletja nazaj. Čeprav so vedeli, da jih goloroki, s traktorji in z avtomobili ne bodo zmogli vseh ustaviti, so se postavili na barikade proti Beogradu. Danes spet, proti Golobu. 

Čeprav so vedeli, da jih goloroki, s traktorji in z avtomobili ne bodo zmogli vseh ustaviti, so se postavili na barikade proti Beogradu. Danes spet, proti Golobu. 

Je pa ena velika razlika med barikadami leta 1991 in 2024. Tankov nihče ni maral. Migrantov pa načeloma nihče ne zavrača. Ravno nasprotno. Dobrodošli so, če so pripravljeni prijeti za kako delo in se integrirati v slovensko družbo. Ljudje odločno zavračajo samo način, kot so si ga zamislili – ne samo Robert Golob, marveč tudi evropski voditelji. Države so začele kontrolirati notranje evropske meje, schengen je skorajda mrtev, tujci pa lahko v EU še naprej vstopajo brez dokumentov in so takoj po prihodu deležni državne žepnine. 

Ljudje protestirajo, ker se otroci zvečer ne morejo več mirno sprehajati po ulicah Ljubljane in Logatca. Posebej pa se očetje bojijo za varnost svojih hčera. Ni jim vseeno, če so dekleta na železniški postaji lahko predmet očitnega poželenja odraslih moških. Slovenski državljani nočejo take države. To ni Slovenija, ki so jo državljani enotno, ne glede na narodno pripadnost, ustvarili leta 1991.

 

Ogled nove številke tednika Domovina

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Kdo si upa in kdo ne
Kaos in naivnost