Po Arktiki (3. del): Inuiti in šola

Šolski sistem v Nunavutu je izjemno ambiciozen. Na vse pretege se trudi, da bi bil tak kot njegov starejši brat na jugu. Kar se tiče infrastrukture, mu to do neke mere zares uspeva. Če pa pogledamo notranje procese, njihove povzročitelje in posledice, pa vidimo, da zadeve delujejo drugače kot pa v ideji. 

Drugi dan po najinem prihodu v Chesterfield Inlet, ki šteje 400 prebivalcev, se konec februarja v trdi zimi odpraviva v lokalno osnovno šolo. Velika rumeno-modra zgradba, pred njo skoraj lično stoji rumen šolski avtobus. Količina snega na njem nama da vedeti, da že nekaj časa ni v uporabi – svojemu prvotnemu namenu je očitno odslužil, zdaj pa je njegova vrednost bolj simbolna. 

»Nisi sam« 

Vstopiva v šolo, in še preden si uspeva sleči vsaj polovico zgornjih slojev oblačil, se pred najine škornje iz sosednje učilnice po tleh prikotali napol obgrizeno jabolko. Dvigneva pogled in zagledava učilnico, v kateri je morda pet otrok in nikogar, ki bi jih nadzoroval. Misliva si svoje. Takoj zatem nama v oči pade druga zanimivost – veliko število različnih plakatov po stenah, ki opozarjajo na skrb za duševno zdravje mladih. »Moški morajo vedeti, da je okej govoriti o čustvih, jokati, iti na terapijo, biti ranljiv ...« pravi eden izmed plakatov. Njihovo grafično podobo sestavljajo žive barve sončnega zahoda, ledu, severnega sija, uporabijo razne inuitske simbole, ki tako posebej nagovarjajo lokalne otroke. »Nisi sam,« pravi drugi plakat. 

Čeprav sva s seboj prinesla kar nekaj predznanja, naju vsi ti plakati in ozaveščanje vseeno presenetijo. Očitno si nisva znala predstavljati, kako resna in aktualna tema je duševno zdravje mladih tukaj. Odpraviva se dalje po hodniku. Vsa vrata učilnic so na stežaj odprta, ven prihajajo glasovi učiteljic, ki jih v večini primerov preglasijo otroški smeh, dretje in vse, kar spada zraven. Tako notranja kot tudi zunanja podoba šole ni tako zelo nenavadna. 

Na koncu hodnika prideva do zbornice, kjer ima glavno besedo namestnica ravnatelja. Prejšnji ravnatelj je namreč v sodni preiskavi, saj je veliko vsoto denarja, ki ga je dobil na nekem razpisu, zapravil za vrhunsko opremo za fitnes, s katero je do roba opremil eno izmed sob, v katero ne zaide skoraj nihče, za tri motorne sani, ki že več kot osem mesecev nedotaknjene zasedajo prostor v garaži, ter za kuhinjsko opremo, ki se je ne da niti priključiti na elektriko, ker se priključki ne prilegajo. Z drugimi besedami – denar je bil porabljen za stvari, ki jih ljudje tukaj niti približno ne potrebujejo. 

Več o šoli na Arktiki, o (ne)zgnanosti učencev in o razmerah na šoli - v nadaljevanju.