Po poljih se širi bolezen, na udaru predvsem sladkorna pesa

Bolezen SBR, ki jo prenašajo stekleni krilati škržati, ogroža sladkorno peso — že lani so zaznali nizko vsebnost sladkorja, kar prinaša hude posledice za pridelovalce. Pred škodljivci ni varen niti krompir, pri pridelavi pivovarskega ječmena so opazili izredno slabo vsebnost beljakovin. »Bojim se, da bo nastal velik problem. Išče se rešitev, a je ne bo čez noč. Lahko se zgodi, da bomo medtem lačni,« je opozoril Vladimir Hunjadi.

V zadnjih letih se je med pridelovalci sladkorne pese v Evropi vse bolj začela pojavljati bolezen, znana kot SBR (angl. Syndrome Basses Richesses), ki povzroča, da pesa vsebuje občutno manj sladkorja. Povzroča jo bakterija, ki jo prenaša majhna cikada vrste Pentastiridius leporinus (stekleni krilati škržat), ličinke pa živijo v tleh in se hranijo na koreninah.

Posledice so za pridelovalce hude: pridelek je lahko tudi do tretjine manjši, sladkorna vsebnost pa tako nizka, da pridobivanje sladkorja ni več možno oz. ekonomsko smiselno. Bolezen so najprej opazili v Franciji, nato se je razširila v Nemčijo. V Švici je bila bolezen SBR prvič odkrita leta 2017, med letoma 2019 in 2021 pa je bilo zabeleženo njeno hitro širjenje.  

V tujini so kot možne ukrepe preizkusili daljše kolobarjenje, da se prekine življenjski krog cikad, obdelavo tal, ki uniči ličinke, izbiro posevkov, na katerih se prenašalec ne razvija, ter iskanje sort pese, ki so odpornejše na okužbo. Rezultati kažejo, da kombinacija teh pristopov lahko zmanjša škodo, a dokončne rešitve še ni.

»Gre za škržate, podobno kot pri zlati trsni rumenici,« nam je pojasnil strokovni sodelavec Zadruge Kooperativa Kristal Vladimir Hunjadi in povedal, da so pri sladkorni pesi že pred časom zaznali slabo vsebnost sladkorja, vendar še niso poznali vzroka.

V zgodnjem poletju se odrasle cikade selijo na polja sladkorne pese, kjer samice odložijo jajčeca v zemljo. Izležene ličinke se najprej razvijejo na koreninah sladkorne pese in po žetvi v zgodnji jeseni nadaljujejo svoj razvoj na koreninah ozimne pšenice, ki v kolobarju najpogosteje sledi sladkorni pesi. Od konca maja do začetka julija žuželke dokončajo svoj razvoj v odrasle žuželke v žitnih pridelkih in se selijo nazaj na polja sladkorne pese. »Škržat se preseli tja, kjer lahko preživi,« je Hunjadi pojasnil, da gre kamorkoli, kjer je kaj zelenega. Po njegovih besedah je zatiranje problematično — zatira se ga namreč lahko le takrat, ko ni v zemlji. »Normalna vsebnost sladkorja je pri sladkorni pesi tam nekje 18 odstotkov, vse, kar je pod 13 odstotkov, pa po standardih sladkorne industrije ni več sladkorna pesa,« je še pojasnil. »Odkupne cene padejo, številni pridelovalci se ob taki izgubi več ne odločijo za pridelavo,« je dejal Hunjadi in ob tem dodal, da so lani na Hrvaškem naleteli na veliko solidarnost, odkupnih cen namreč niso drastično znižali. Hrvaška je dobila tudi evropsko pomoč. Pri nas je ministrstvo reklo, da ni denarja.

Slaba vsebnost sladkorja pa ni edina težava, lahko se pojavi tudi gniloba ali pa pesa postane gumijasta. »Hrvaška industrija sladkorja je lani imela 12 tisoč hektarjev sladkorne pese, od tega je bilo 4 hektarje pese gumijaste ali gnile,« je povedal Hunjadi in dodal, da v tujini podobno opažajo tudi pri krompirju, čebuli itd.

Pri pridelavi pivovarskega ječmena so opazili zelo slabo vsebnost beljakovin, možno je, da vpliva tudi na pšenico – tega sicer še niso potrdili.

Kaj je povzročilo hitro širjenje škodljivca? Po Hunjadovi oceni gre med drugim za podnebne spremembe in ozki kolobar. »Ozelenitve, ki so skorajda obvezne, jim jeseni dajo možnost za preživetje,« je pojasnil in omenil še ukinitev določenih preparatov za razkuževanje semen. Tudi na Madžarskem so ocenili, da umik aktivnih snovi pesticidov kaže na zaplete pri zgodnjem zatiranju škodljivcev. Neonikotinoidni insekticidi so bili po odločitvi EU leta 2018 prepovedani za uporabo na prostem, zaradi škodljivega vpliva na čebele in druge opraševalce. To je pustilo pridelovalce brez učinkovite zaščite pred prenašalci bolezni, kot so uši ali cikade, kar je olajšalo širjenje bolezni SBR, je poročal Reuters.  

Določene države – vključno s Francijo – so sicer uvajale začasne izjeme za uporabo neonikotinoidov pri sejanju pese, a so bile te zaradi nezdružljivosti z evropsko zakonodajo razveljavljene.

Zadruga je izpostavila problem

»Upam, da se je to sedaj sprožilo, da se bo o tej problematiki nekaj reklo in kaj rešilo,« je Hunjadi povedal in dodal, da so dopis med drugim poslali na ministrstvo, zadružno zvezo, zbornico, tudi na fakultete in izpostavili problem.

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije je nato predala zadevo na Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, kjer so bili na sestanku. Povedali so jim, da bodo povezali strokovnjake in začeli z raziskavami. »Bojim se, da bo nastal velik problem. Išče se rešitev, a ta ne bo prišla čez noč. Upam le, da ne pride še do tega, da bomo lačni,« je izrazil zaskrbljenost. Spomnil je še na pomanjkanje krompirja – v Sloveniji ga je bilo včasih 12 tisoč hektarjev, danes nimamo niti dveh. Nedavne tuje študije so pokazale, da se je Pentastiridius leporinus prilagodil krompirju in tako povzročal znatno škodo.