Po raketiranju katedrale v Odesi klici patriarhu Kirilu: »Raketa, ki si jo blagoslovil ti, je priletela naravnost na oltar«

Ruski izstrelki so ta teden močno poškodovali več deset ukrajinskih arhitekturnih znamenitosti v pristaniškem mestu Odesa na jugu države. V napadu, ki je bil le eden v celem valu napadov na Odeso, je bila po navedbah ukrajinskih uradnikov ubita najmanj ena oseba, več pa jih je bilo ranjenih.

Na razna bombardiranja smo se v zadnjih mesecih kar navadili, da naša ušesa včasih sploh ne zaznajo več, ko pri poročilih slišimo o tem. Posebej v dneh po tem, ko je Rusija 17. julija odstopila od sporazuma, ki so ga sklenili ZN in je Ukrajini omogočal varen pretovor žita iz pomorskih pristanišč v Odeso, je Rusija hitro spremenila taktiko in v manj kot tednu dni izvedla vrsto napadov, ki so uničili najmanj 60.000 ton žita v vsej regiji.

V nedeljo, 23. julija ponoči pa je bilo bombardiranje kar precej drugačne narave. Rakete, ki bi naj bile uperjene proti pristanišču, so tokrat zadele tudi zgodovinsko pravoslavno katedralo, ob tem pa je bilo uničenih še najmanj petindvajset arhitekturnih spomenikov.

Rusi so tokrat svoje izstrelke torej namerno usmerili v zgodovinsko središče mesta Odesa, ki je pod zaščito Unesca. Po pomoti se tako velik napad na zgodovinske kraje ni zgodil. Sama katedrala se namreč nahaja na robu velikega trga, ki je dobre tri kilometre oddaljen od vseh potencialnih ciljev v morskem pristanišču.

Rusi so tokrat svoje izstrelke namerno usmerili v zgodovinsko središče mesta Odesa, ki je pod zaščito Unesca.

Rusko obrambno ministrstvo je zanikalo, da bi njihova raketa zadela katedralo, in zatrdilo, da je škodo povzročila ukrajinska raketa zračne obrambe, čeprav je rusko raketiranje v zadnjem tednu v Odesi zadelo več stanovanjskih območij.

Kiril blagoslovil katedralo in nato raketo, ki jo je zadela

Odesa je zgodovinsko mesto za Rusijo. Ustanovljeno je bilo v času Katarine Velike in je bilo nekoč drugo najpomembnejše rusko pristanišče. Katedrala Spremenjenja je največja cerkvena stavba v Odesi, ta teden pa ni bila raketirana prvič. Posvečena je bila leta 1809, nato uničena leta 1936 v času Sovjetske zveze, ko je Ukrajina postala neodvisna država, pa so jo obnovili.

Leta 2010 je obnovljeno katedralo ponovno, paradoksalno, posvetil nihče drug kot moskovski patriarh Kiril. Ukrajinska pravoslavna cerkev, torej tudi tisti del, ki je pripadal ruskemu patriarhatu, je medtem obsodila rusko invazijo in razglasila neodvisnost od Moskve.

Ruski patriarh pa ni le posvetil katedrale, ki so jo Rusi ta teden zbombardirali, temveč je celotno vojno v Ukrajini podprl in blagoslovil, v eni od pridig pa celo izjavil, da ruski vojaki, ki umrejo v boju, opravijo daritev, ki očisti vse grehe te osebe.

Skratka, ruski vojaki, ki sodelujejo v rusko-ukrajinski moriji, gredo po zagotovilih patriarha direktno v nebesa ne glede na siceršnje grehe, saj je njihova daritev v tej vojni dovolj velika, da »pokrije« vse ostalo.

Sedaj je notranjost katedrale posuta z ruševinami, uspelo pa jim je rešiti vsaj glavno Marijino ikono. Cerkev sicer še stoji, vendar je močno poškodovana, bogoslužja zato potekajo zunaj.

Tamkajšnji nadškof Viktor Vladislav Bykov se je nekaj dni pozneje s pismom obrnil na patriarha Kirila ter zapisal: »Pod vašim osebnim blagoslovom ruska vojska izvaja odkrito vojno na suverenem ozemlju ukrajinske države.«

Opozarja ga, da je »ruska raketa, ki si jo blagoslovil ti,« priletela naravnost na oltar, ki je najsvetejši v cerkvi. Bykov je prepričan, da je zaradi Kirilovih osebnih ambicij Moskovski patriarhat izgubil Ukrajinsko pravoslavno cerkev in druge cerkve na ozemlju »svete Rusije«.

Kirila nadškof Bykov še spomni, da »njegovi otroci« živijo tako v Rusiji kot v Ukrajini in da patriarh blagoslavlja tiste, ki jih ubijajo, da je torej »oče, ki je svoje otroke izročil v smrt«. »Vsako raketo, ki danes pristane na ukrajinskem ozemlju, državljani razumejo kot vaš blagoslov,« nadškof zaključi svoje pismo.

O tragičnosti figure patriarha Kirila smo razmišljali že pred dobrim letom in v tem času se zadeve niso spremenile, ampak samo zaostrile. Pravoslavne cerkve, po principu avtokefalnosti vezana na nacionalne meje, so se v rusko-ukrajinski vojni znašle v položaju, ko težko oznanjajo evangelij. Zopet se kri preliva z blagoslovom cerkvenih voditeljev.

Gre za neke vrste cerkveno pogodbo s hudičem. Cerkev se spari z državo, ta ponudi moč in oblast, vzame evangeljsko sporočilo in prinese vojno. V tem primeru ima žal kar prav Adi Smolar, ko poje: »Ko vojska se poveže s farji, […] v ozadju zmer so težki dnarji!« Ko imamo opravka z nerazumljivimi odločitvami raznih (verskih) voditeljev, je namreč vse prepogosto odgovor na dlani.