Pot do sprejetja zakona o pomoči pri samomoru

Koalicijski poslanci so kljub številnim nasprotovanjem stroke julija potrdili zakon o pomoči pri samomoru, a pot do njegove uveljavitve še ni povsem jasna, saj je koalicija »Proti zastrupljanju bolnikov!« zbrala podpise za začetek zbiranja overjenih podpisov in kasneje razpis zakonodajnega referenduma. Preverili smo pot do sprejetja omenjenega zakona ter izkušnje iz tujine in se pogovarjali z Janom Zobcem, ki nam je pojasnil, da so stvari s pravnega vidika drugačne kot z moralno-etičnega.

Že nekaj let se v Sloveniji govori o evtanaziji in pomoči pri samomoru, intenzivneje pa se je razprava začela, potem ko so v združenju Srebrna nit aprila 2023 oblikovali predlog tovrstnega zakona. Tedaj so zapisali, da je možnost zlorabe nična. Državljane so pozvali k zbiranju podpisov; zbrati so jih morali 5.000. Julija istega leta so predlog zakona vložili v zakonodajni postopek. V zdravniških organizacijah so že tedaj opozarjali, da zakona ne podpirajo, pa tudi v nadaljevanju niso bili vključeni v njegovo oblikovanje. V javnosti je bila odmevna tudi izjava zdravnika dr. Erika Breclja, ki je o predlogu zakona povedal: »Raje vrnem licenco, kot da izpolnjujem ukaze ljudi, ki leta niso prijeli bolnika za roko.«

Referendumsko vprašanje

Pred volitvami v Evropski parlament, ki so potekale 9. junija 2024, so vladajoči sprejeli odločitev, da bodo o tem pred sprejemom zakona ljudi povprašali na posvetovalnem referendumu, ki je potekal sočasno z evropskimi volitvami. Mnogi so sicer menili, da je šlo zgolj za koalicijski manever, da bi na evropske volitve privabili čim več liberalno usmerjenih ljudi, njihovih najverjetnejših volivcev.

Razdvajalo pa je že referendumsko vprašanje, ki se je glasilo: »Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?« Poslanci odbora za zdravstvo so ga sprejeli kljub odklonilnemu mnenju pravnikov, da vprašanje državljane pri odločanju zavaja. Na to so opozorili tudi v Komisiji RS za medicinsko etiko pod vodstvom dr. Božidarja Voljča: »Vprašanje je zgolj načelne narave in odvrača pozornost od samega bistva spremembe, ki jo uvaja, da se zdravnikom in diplomiranim medicinskim sestram […] nalaga, da na prošnjo trpečih posameznikov z usmrtitvijo končajo njihova življenja. Ker referendumsko vprašanje tega izrecno ne vsebuje, bo javnosti ob referendumu vzeta možnost, da odloča vsebinsko, saj se bo dilema zreducirala na vprašanje, ali dati parlamentu vnaprejšnje soglasje, da po svoji politični presoji uredi zakon.« Za je nato ob 41,43-odstotni udeležbi glasovalo 54,89 odstotka volilnih upravičencev, proti pa 45,11 odstotka.

Kaj piše v zakonu

Sledilo je zatišje, nato pa je novica o zakonu v javnost znova prišla v začetku letošnjega leta. Tokrat so koalicijske stranke in društvo Srebrna nit zakon nekoliko popravili ter iz njega izvzeli možnost evtanazije, tako da je zdaj govora le o pomoči pri samomoru oziroma pomoči pri t. i. prostovoljnem končanju življenja. Pri evtanaziji smrtonosno učinkovino bolniku vbrizga zdravnik, pri pomoči pri samomoru pa si jo vbrizga bolnik sam, zdravnik pa še vedno sodeluje v predhodnem procesu odobritve postopka in predpisa učinkovine.

Po celotnem procesu so poslanci v sredini julija, ko je veliko državljanov brezskrbno uživalo na počitnicah, zakon potrdili, nato pa je državni svet nanj izglasoval veto. Tik pred parlamentarnimi počitnicami je sledila izredna seja državnega zbora, na kateri je državni svetnik Danijel Kastelic pojasnil, da je življenje neprecenljiva vrednota, ki jo je treba varovati brez izjem, in dodal: »Učinek zakona bo ravno obraten, saj normalizira smrt kot rešitev, kar pa je v nasprotju z osnovnimi etičnimi načeli.«

Poslanci so nato zakon znova potrdili, ob tem pa je koalicija »Proti zastrupljanju bolnikov!« s prvopodpisanima Alešem Primcem in Mileno Miklavčič začela zbirati podpise za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma. Čeprav bi jih zadoščalo 2.500, so jih v tednu dni zbrali 15.000 in jih predali državnemu zboru. Znano je, da se bo s 1. septembrom začelo zbiranje podpisov, overjenih na upravnih enotah – če bodo teh zbrali 40.000, bo sledil razpis referenduma.

Glede na zakon bo lahko bolnik, ki »doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja zanj sprejemljiva možnost lajšanja in ki je po presoji zdravnika posledica njegove hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja«, izkoristil »dostojanstveno, mirno in nebolečo smrt«. Pomoč pri samomoru ni mogoča, ko gre za trpljenje, ki je posledica duševne bolezni. Da je postopek odobren, se mora opraviti vrsta razgovorov in presoja komisije, bolnik pa lahko kadarkoli odstopi od postopka. Poleg tega ga mora zdravnik seznaniti z drugimi možnostmi, tudi paliativno oskrbo. Na drugi strani imajo zdravstveni delavci možnost ugovora vesti.

Pri evtanaziji smrtonosno učinkovino bolniku vbrizga zdravnik, pri pomoči pri samomoru pa si jo vbrizga bolnik sam, zdravnik pa še vedno sodeluje v predhodnem procesu odobritve postopka in predpisa učinkovine.

Grozljive izkušnje iz tujine

Predlagatelji zakona so prepričani, da je varovalk dovolj, da ne bo prihajalo do zlorab. A kot opozarjajo naši sogovorniki, je končni cilj predlagateljev uzakonitev evtanazije, česar pa niti sami povsem ne skrivajo. Andrej Pleterski je namreč po poročanju N1 dejal, da zakon ni tisti, ki spreminja družbo: »Če se bo družba še spreminjala, bo tudi zakon potreben sprememb, v katero smer, ni mogoče napovedati, a noben zakon ni večen.«

Na Nizozemskem je okoli pet odstotkov smrti posledica evtanazije, s čimer se ta država uvršča v sam svetovni vrh. Sledi Kanada, kjer je bilo tovrstnih smrti v letu 2023 4,7 odstotka. Prav tam imajo enega najhitreje rastočih programov, saj se je delež evtanaziranih v primerjavi z letom prej povečal za 16 odstotkov. To verjetno ni presenetljivo, saj v imenu diskriminacije postopoma rahljajo varovalke, tako da je evtanazija po novem mogoča tudi za duševno bolne osebe. Sicer pa je bilo od leta 2016, ko so jo legalizirali, v Kanadi zabeleženih več kot 60.000 primerov tovrstne smrti.

Na Nizozemskem je okoli pet odstotkov smrti posledica evtanazije. V Kanadi je bilo tovrstnih smrti v letu 2023 4,7 odstotka, delež se je v primerjavi z letom prej povečal za 16 odstotkov.

Pravni vidik

Pogovarjali smo se s pravnikom, nekdanjim ustavnim in vrhovnim sodnikom Janom Zobcem. Zanimal nas je njegov pogled na zakon v luči dejstva, da je v Ustavi RS v 17. členu zapisana nedotakljivost človekovega življenja, določba pa je primerljiva tudi z 2. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Zobec nam je pojasnil, da so stvari s pravnega vidika drugačne kot z moralno-etičnega, poleg tega sodne prakse na temo pomoči pri samomoru v Sloveniji še ni. Po drugi strani je dokaj razvejana praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

Predstavil je dva zadnja odmevnejša primera. V primeru Mortier proti Belgiji je šlo za evtanazijo v skladu z belgijsko zakonodajo, a žrtev, ki je za postopek zaprosila in je bil tudi odobren ter izveden, o tem ni obvestila svojih otrok. Sodišče je presojalo, ali je šlo za kršitev pravice do življenja in pravice do spoštovanja zasebnega življenja. Odgovorilo je nikalno, razen glede kršitve pravice do življenja, a le pri postevtanazijski proceduri, ki je bila problematična. »Sodišče je odločilo, da glede na zakonodajni okvir, ki ureja predevtanazijske postopke, kršitve ni bilo.« Zobec pravi, da ESČP vselej poudarja širok manevrski prostor držav članic. Zadev ne razlaga niti na način, da obstaja pravica do evtanazije oziroma pomoči pri samomoru, niti na način, da bi bilo to v nasprotju s konvencijo. V primeru Dániel Karsai proti Madžarski pa je imel pritožnik zelo hudo amiotrofično lateralno sklerozo. Želel je pomoč pri samomoru, a kdorkoli bi mu pomagal, bi po madžarskem pravu tvegal kazenski pregon. Sodišče je presodilo, da ne gre za kršitve pravice do zasebnega življenja in tudi ne kršitve zaradi neenakopravnosti.

»Domnevam, da tudi slovensko ustavno sodišče, zlasti v trenutni sestavi, ne bo ugotovilo kršitve ustave. Lahko pa tudi – določba o nedotakljivosti življenja je zelo skopa,« ugotavlja Zobec in nadaljuje, da je vprašanje odprto razlagi. »Lahko bi šla tudi v smer, da država ne sme pomagati pri samomoru, ker se s tem že dotakne življenja. Drugače je pri evtanaziji, kjer je ključnega pomena dejanje tretje osebe, ki vzame življenje. Tukaj je zgolj pomoč, ki je pogoj, da se zgodi končanje življenja.«

Z moralno-etičnega vidika pa je po njegovem mnenju zakon sporen zaradi nespoštovanja Hipokratove prisege, po kateri zdravnik priseže, da bolniku nikoli ne po predpisal smrtonosne substance. »Zdravnik pri postopku glede na zakon intenzivno sodeluje. Najprej s pisanjem mnenja in posvetovanjem, nato pa bdi nad proceduro,« še opozarja Zobec.

(D212, 12-13)