"Prebujena" zahodna družba: reka, ki je postala osebnost, in človek, ki je postal stvar

Ekologija, varovanje okolja, narave … so danes pomembne teme. Do nedavnega smo bili prepričani, da sta čista narava in prijetni pogoji bivanja na našem planetu samoumevni. Žal smo s svojim mačehovskim odnosom in pohlepom že marsikaj uničili in resno grozi, da bomo nepopravljivo porušili naravno ravnovesje. Zato ljudje (vsaj nekateri) iščejo različne poti, kako bi naravo zaščitili pred malomarnim in tudi namernim uničevanjem.

Čeprav ekologija včasih postane tudi oder za predstavo človeške neumnosti, je trud za bolj prijazen in manj škodljiv vpliv človeka na okolje nujen in pozitiven.

Reka, ki je postala oseba

Kot je nadvse iznajdljiv človeški pohlep, so bili nedavno iznajdljivi tudi v Kanadi. Reko Magpie  v Quebecu, ki je znana po svojih brzicah, so razglasili za pravno osebo in ji podelili pravice do pretoka, do ohranjanja biotske raznovrstnosti, do zaščite pred onesnaževanjem … Magpie ni edina taka reka. Podobnih rešitev so se domislili na Novi Zelandiji, v ZDA, Ekvadorju …

Preden preveč zagreti racionalisti skočijo v zrak in se začnejo zgražati nad neracionalnimi, skrajno levičarsko woke panteistično progresivnimi potezami kanadskih oblasti, ustavimo konje. Res je, za domorodno ljudstvo Innu, ki je živelo in živi na tem območju, ima razglasitev reke za osebo tudi simboličen pomen. Toda pri podelitvi pravnega statusa reki, gre v prvi vrsti za iznajdljivo rešitev, ki omogoča učinkovito pravno zaščito reke pred zunanjimi posegi.

V pravni državi se sledi pravnemu redu in spremeniti pravni red do te mere, da bo zaščitil okolje, ni niti hitro niti preprosto. Lahko bi rekli, da je bila to pravna luknja, ki je na hitro rešila aktualen problem. To je pretirano gradnjo hidroelektrarn, katerih negativni okoljski in družbeni učinki so v tem primeru prevladali nad vsemi koristmi obnovljive energije.

Prebujeno ali skrajno?

Za reko in ljudi, ki so z njo povezani, ima njena razglasitev za pravno osebo in posledično njena stroga zaščita pozitivne posledice.

Preden se začnemo zgražati, se spomnimo, da imajo v pravnem svetu status osebnosti tudi podjetja in korporacije. Poteza sama na sebi ni neumna. Pravzaprav je izvirna in iznajdljiva. In prinaša rešitev – zaščito reke.

Problema v ozki sliki ni. Problem nastane, če pogledamo malo širše.

Dejstvo, zaradi katerega je ta poteza skrajna in tudi dvolična, je to, da so Kanadčani status osebe podelili reki, medtem ko bitja z visoko stopnjo razvoja tega niso deležna. Niti živalska niti človeška bitja.

Bi bilo bolj ali manj skrajno, če bi prav tako z namenom zaščite podelili status osebe zarodku v maternici? Za začetek, recimo zarodku-otroku, ki je sposoben preživeti izven maternice. Se pravi tam od 20. tedna navzgor. In bi, če ga mati noče, skrb zanj, kot za svojega enakovrednega člana, prevzela družba.

Da, tu je tudi telo matere in njena zaščita ter želje in pričakovanja … toda otrok je že tu in je posledica (čeprav nezaželena) njenih odločitev v preteklosti. Ne govorimo o skrajnih primerih posilstev in težkih razvojnih boleznih, ki jih je v celotnem številu opravljenih splavov zelo majhen odstotek in se stalno uporabljajo za upravičevanje večine splavov, ki so opravljeni na zdravih otrocih zdravim ženskam, ki so svobodno privolile v spolni odnos. Ravno v Kanadi, zelo visoko v pozno nosečnost.

Argumenti zahodne družbe glede splava preprosto niso zdržni. Ne znanstveno ne moralno. Se pa zelo močno dotikajo našega vsakdanjega življenja (bistveno bolj kot reka) in zato ta dejstva vztrajno ignoriramo in lažje podelimo status osebe neki naravni entiteti.

Reka, žival ali otrok?

Argumenti zahodne družbe glede splava preprosto niso zdržni. Ne znanstveno ne moralno. Se pa zelo močno dotikajo našega vsakdanjega življenja (bistveno bolj kot reka) in zato ta dejstva vztrajno ignoriramo in lažje podelimo status osebe neki naravni entiteti. Bitje, ki bi bilo čez nekaj tednov rojeno, čez nekaj mesecev reklo mama in čez nekaj let preplavalo reko ter napisalo poezijo o rečnih brzicah, pa vržemo med medicinske odpadke, ker pač ne ustreza življenjskim okoliščinam nekoga. To je poraz katerekoli razvite družbe, ki ima v svoji ustavi napisano karkoli o človekovih pravicah.

Smo morda preskočili stopničko v razvoju? Porinili ogromnega okostnjaka v klet in vse svoje napore usmerjamo v nego zelenice, medtem ko nerojeni otroci v kleti vpijejo po pravicah, ki jim pripadajo – že zato, ker so živi in ker so ljudje!

Z nego zelenice (varstvom narave) sicer samo po sebi ni nič narobe, a je v luči tega, da lahko otroku, ki bi bil sicer že sposoben preživetja izven maternice, to življenje odvzamemo, zaradi kateregakoli razloga, bizarno.

Isto zlo uničuje naravo in nerojene otroke!

Splavi, nepotrebno trpljenje milijard živali v prehranski industriji in uničevanje narave prihajajo iz istega paketa in jih povzroča isto zlo. Neodgovornost, egoizem, napuh, malomarnost, požrešnost, pohlep, poželenje … In če je bila ženska v preteklosti zatirana in onesnažena s patriarhatom in je bil splav – žalosten, toda kljub temu izhod iz njene tragične situacije, smo danes v drugih časih.

Kot družba napredujemo, in če o varovanju narave pred desetletji nismo vedeli ničesar in živali niso pomenile ničesar razen hrane in delovne sile in smo o zarodku menili, da je skupek celic, danes vemo, da je prvo izjemno pomembno in da drugo ni res ter da je zarodek človeško bitje od začetka.

Morda je čas, da razmislimo o novih poteh družbe. Ne o poti, ki bo žensko potisnila nazaj za sto let in jo naredila za stroj za rojevanje, ampak ki jo bo dvignila navzgor, na prestol, kjer bo njeno življenje in življenje njenih otrok vredno osebnosti in zaščite vse družbe.