Prejeli smo: Levičarji skrbijo za ideološki, desničarji pa nacionalni apartheid

V celoti objavljamo javni odgovor bralca Jožeta Kurinčiča na pisanje pravnika Matevža Krivica v Delu.

Spoštovani dr. Matevž Krivic

dovolite, da javno izrazim svoje spoštovanje do vas in vašega angažmaja za boljšo, pravičnejšo slovensko družbo. Ne bom govoril o vašem vztrajnem prizadevanju, da bi do pravice prišli »izbrisani«, tudi ne o vaši pravni pomoči različnim drugim obrobnikom. Omejil se bom le na vaše zavzeto pisanje v zadnjem času v SP Dela, s katerim bralcem predstavite svoje poglede. Tu mislim na vaš članek Je javna šola morda višja vrednota kot pravna država? in Vsakdanje, a nedopustno in celo kaznivo birokratsko šikaniranje. 

S svojo dosledno logiko jasno pokažete na pišmeuharsko oblastno držo v odnosu do odločb Ustavnega sodišča in anomalije slovenskega birokratskega aparata. Te vaše analize so še toliko pomembnejše in spoštovanja vredne, ker take drže zagovarjajo oz. jim podlegajo ljudje, ki se –  kot vi – imajo za levičarje. Klobuk dol, da skušate najprej pomesti v lastni političnonazorski hiši. Zelo cenim dejstvo,  da se  zavzemate za vse vrste »židov« v slovenski državi.

V zgodbi o financiranju zasebnega šolstva je vsakemu objektivnemu in poštenemu opazovalcu jasno, da gre za neke vrste ideološki apartheid. Črnci so v tem primeru katoliški starši oz. njihovi otroci, ki jim nasprotniki odrekajo pravico do izbire, čeprav jim jo zagotavlja tako ustava kot deklaracije o človekovih pravicah. Zagovorniki Pikalovega zakona si izmišljajo različne finte, da bi obšli odločbo US in da bi z že oguljenimi nelogičnostmi prepričali javnost o tem, da imajo prav. V resnici pa jih pri tem početju ne žene nič drugega kot nestrpnost do drugače mislečih oz. verujočih in nevoščljivost, da so si njihovi sodržavljani za svoje otroke izbrali šolo po svoji meri. Pravzaprav gre za nestrpnost predvsem do katoličanov, saj jih necerkvene zasebne šole, kot kaže,  prav nič ne motijo. Večina od njih sicer to nestrpnost skriva, ker hočejo biti politično korektni, a tisti bolj pogumni ali pa manj spretni le povedo, za kaj gre. Tak je npr. poslanec F. Kramar, ki se zgraža, da so v teh šolah na stenah križi, ali vaš sogovornik v SP P. Brodarič, ki razlaga, kako ga je groza ob dejstvu, da zasebne šole širijo krščanstvo.

Borci proti zasebni šoli s svojim početjem ravnajo proti 26. členu Splošne deklaracije človekovih pravic, katerega tretja točka se glasi: Starši imajo prednostno pravico pri izbiri vrste izobraževanja svojih otrok.

Spoštovani g. Krivic, v vašem zadnjem prispevku v SP Dela  Vsakdanje, a nedopustno in celo kaznivo birokratsko šikaniranje se lotevate anomalije, ki prav tako izhaja iz nestrpnosti in celo prikritega šovinizma. Tokrat ne gre za nestrpnost do drugače mislečih, ampak bolj do »migrantov«. V članku prikažete, kakšne nesmiselne ovire postavljajo slovenski birokrati ljudem, ki niso »naši«, da bi jim otežili življenje. Prikažete zgodbo žene iz Gambije, ki bi rada v Sloveniji živela s svojim možem oz. uveljavila pravico do »združitve družine«, a jo naši uradniki pošiljajo v Kairo, kjer naj bi  oddala prstni odtis. Seveda nobeden od uradnikov, ki jo onemogočajo, ne bo rekel, da ravna tako zato, ker je gospa iz Afrike, a hkrati nobenemu ne bi prišlo na misel, da bi tako ravnal s kakšnim Kanadčanom.

Tako ideološka kot nacionalna nestrpnost v slovenskem javnem prostoru je navzoča na vsakem koraku in je tako globoko zakoreninjena, da postaja že nekaj sprejemljivega in samoumevnega. Levičarji skrbijo za ideološki, desničarji pa nacionalni apartheid. Samo tako lahko razumemo naslednji dogodek: V DZ so levičarji kot argument proti izenačenju pravic učencev iz zasebnih šol s tistimi iz državnih navedli naslednjo trditev: Če bi zasebne šole začeli odpirati muslimani, bi bili pa vi, desničarji, gotovo proti! A desničarji niso na to nič odgovorili. Vsi pa vemo: Qui tacet consentire videtur. Žalostno!

Pa lep pozdrav

Jože Kurinčič, Vrhnika