Preusmerjanje pozornosti in preobčutljivi otroci

Verjetno je preusmerjanje pozornosti ena najbolj uporabljanih vzgojnih strategij sodobnih staršev. To ni nenavadno, saj je kot strategija izogibanja konfliktom resnično učinkovito. Ne vzame nam mnogo energije, hkrati pa nam omogoči, da se izognemo prenekateremu glasnemu usklajevanju, kričanju, trmi in podobnim otroškim načinom soočanja z omejitvami.

Ker pa je hudič seveda v podrobnostih, je v vzgojnem smislu preusmerjanje pozornosti ena najslabših vzgojnih strategij. Njena slabost je v bistvu ravno to, kar jo dela tako popularno, in sicer pretirano preprost, površen način preprečevanja konflikta.

Ko npr. dvoletnik začne iztegovati rokice po »pametnem« telefonu, s katerim smo ravno plačali položnice, imamo na voljo celo paleto različno vzgojnih odzivov. Lahko mu napravo preprosto damo v roke in pustimo, da malo pritiska po ekranu, česar se v nekaj minutah tudi naveliča ... Ali pa se tudi ne in bomo morali telefon odvzeti kasneje. Kljub temu s tem načinom tvegamo manjšo ostrino konflikta. Če otroku napravo damo v roke, a jo prej ugasnemo, smo sicer že naredili kompromis med otrokovo željo in starševsko nalogo omejitve uporabe neprimerne naprave, hkrati pa že lahko pričakujemo resno otroško nejevoljo. Malček je namreč prav dobro videl, da se na ekranu nekaj dogaja, in to ga je zanimalo.

Lahko pa smo bolj dosledni in malčku, ki steguje rokice po telefonu, rečemo ne in aparata ne damo. Tudi to lahko storimo na več načinov. Lahko preprosto rečemo ne, pospravimo telefon in se ne ukvarjamo z odzivom otroka. Lahko pa smo bolj empatični, vzpostavimo očesni stik in otroku mirno povemo, da telefon ni dober zanj in mu ga ne bomo dali. V primeru, da protestira, mu to razložimo še nekajkrat.

(Ne)izpolnitev želje

Vsi, ki poznamo otroke, vemo, da sta zadnji dve strategiji zmerno neuspešni, posebej zadnja. Vedno znova me preseneti, da nekako deluje prav možnost, da otrok nečesa ne dobi ali nekaj ni tako, kot si je zamislil, mi pa to dejstvo izpeljemo hitro in brez debatiranja. Bolj kot se poglobimo, želimo izkazati razumevanje, otroku sporočiti, da nimamo nič proti njegovi želji, višja je stopnja nezadovoljstva.

Tako pridemo do točke, ko ravno starši, ki izkažejo največji interes za otrokovo občutje, lahko celo pristno razumejo dilemo med otrokovo željo po igranju s pisanim zaslonom, nazadnje trčijo ob največjo sitnost in otroško nejevoljo.

Preberite tudi nadaljevanje - izvedeli boste, kdaj je preusmerjanje pozornosti dobro za otroka in kdaj ne.