Pri evtanaziji še zdaleč ni vse izgubljeno

Vir: Shutterstock

Evropske volitve so do zadnjega preštetega glasu na trnih držale vse, ki so spremljali njihove izide. Čeprav je vmes kazalo še bistveno bolje, celo na razmerje 6 : 3 v korist pomladne opcije, je tudi končni rezultat pokazal, da dolgo željeno zmago opcije, ki se je v zadnjih dveh desetletjih skoraj navadila opozicijskega položaja.

Ob navdušenju nad volilnim rezultatom pa ne gre skriti razočaranja, da je draga anketa, imenovana posvetovalni referendum, vladi dala bianco menico, da lahko s slovensko družbo počne karkoli. Tako si jo vsaj utegne razlagati sama, glede na to, da pri večini vprašanj sploh nismo imeli konkretnih rešitev, okoli katerih bi se lahko pogovarjali.

A rezultat pri legalizaciji konoplje in pri uzakonitvi medicinske usmrtitve vendarle kaže, da je še upanje, da se temu zlu, Slovenci še lahko upremo.

Namen posvetovalnih referendumov je bil jasen – mobilizacija volivcev z leve, da rešijo vladne stranke pred popolnim polomom na evropskih volitvah. Vprašanja so izbrali tako, da so pričakovali jasen »ja« pri vseh referendumih, saj so ankete kazale, da tem vprašanjem nasprotuje le peščica. Če bi že izgubili volitve, bi vsaj imeli moralno zadoščenje pri zmagovitih referendumih.

Tudi ankete so kazale v to smer. Še nekaj dni pred volitvami je kazalo, da medicinski usmrtitvi, ki so ga poimenovali pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, nasprotuje manj kot tretjina volivcev. Na referendumu je bil rezultat sorazmerno izenačen.

In to ob dejstvu, da so bile politične stranke skoncentrirane na volilno kampanjo, civilna družba, ki je gradila kampanjo proti, pa je sorazmerno šibka. Poleg tega je celotna medijska mašinerija delovala v smer za. Že način, kako je potekala družbena razprava, češ da je treba pomagati ljudem, ki hudo trpijo, da je to dejanje usmiljenja, stvar napredka, je ljudi usmerjala v glasovanje za. Tekom kampanje, kolikor jo je bilo mogoče zaznati v kaosu pred evropskimi volitvami, ob priznanju Palestine in ukvarjanju s splavom, ki sploh ni bil tema ta trenutek, pa so tisti, ki so se pozanimali, vendarle lahko dobili nekaj informacij in dobršen del se jih je prevesil v glas proti evtanaziji.

Pot do uzakonitve medicinske usmrtitve je jasna, zato se lahko pripravimo

V seriji drugih tem in ob najavi referendumov tik pred zdajci se šibka civilna družba na strani proti niti ni uspela resno organizirati, ljudje pa referendumov, glede na to, da so posvetovalni, tudi niso vzeli tako resno. In rezultat je pokazal, da nikakor ni vsesplošne želje po tem, da se uzakoni medicinska usmeritev. A vladajoči ga bodo zagotovo interpretirali v tej smeri.

To pa pomeni, da zdaj nismo več presenečeni. Ni več referendum najavljen tik pred zdajci. Jasno je, da bo v kratkem društvo Srebrna nit vložilo zakon o evtanaziji, in slepili bi se, če bi računali na to, da ga bodo kakorkoli bistveno izboljšali. Morda jim delo prihrani vlada in ga vloži kar sama.

Pred nami je torej zakonodajni postopek, ki bo najverjetneje trajal nekaj mesecev, vmes so še parlamentarne počitnice. Pričakovati je torej, da bo zakon sprejet nekje pozno jeseni, morda v začetku zime, skoraj zagotovo pa pred pomladjo. Nekaj časa torej je, nikakor pa ne veliko.

Ta trenutek tako imamo priložnost, da se začne organizirati tisti del civilne družbe, ki se zaveda pomena človeškega življenja in dostojanstva, ki ga nosi, ter pomena, ki ga ima za človekove pravice, na katerih je utemeljena naša civilizacija. Brez življenja ni nobene druge človekove pravice ali svoboščine.

Uvajanje evtanazije nikakor ni stvar napredka. Je stvar prehoda na raven pred antiko. V začetku antike je bilo normalno, da so zdravniki svoje paciente »zdravili« tako, da so jim pogosto dali tudi »milostni strel«, če uporabimo besedišče poslanke Levice Nataše Sukič. A civilizacija je napredovala in prevladala je doktrina Hipokrata, ki je zdravnike, ki jih je mentoriral, zavezal k varovanju življenja.

Res da smo ta civilizacijski napredek dosegli že v četrtem stoletju pred Kristusom, kar pomeni, da je med nami že 2.500 let. Morda prav zato nekateri ne vidijo, da gre za civilizacijski napredek, in ga, nekateri nevede in v dobri veri, drugi zavestno, rušijo.

Zbrati podpise in nagovoriti ljudi, da pridejo na referendum

Glede na izide volitev pa tudi nekatere javnomnenjske analize je jasno, da evtanazija ni vprašanje, ki bi delilo povsem po političnih polih. Nemalo »levih« je bilo proti in še več »desnih« je glasovalo za. Tudi to je dobro, saj pomeni, da se lahko proti zlu evtanazije, ki osamljene, onemogle in bolne ubija, namesto da bi jim pomagala, lahko borimo z velikim naborom zaveznikov, ozaveščanje pa lahko začnemo v naši najožji sredini, ki nam je bistveno dostopnejša, kot »tisti, z druge strani«.

Vse to so podatki, ki nam vlivajo upanje, da je možno referendum proti evtanaziji več kot dobiti. Tokrat je šlo za posvetovalni referendum, ki ni v ničemer zavezujoč. Kaže le na razpoloženje v nekem trenutku. Ko bo enkrat sprejet zakon, se nanj lahko vloži še zavezujoči, naknadni zakonodajni referendum. In pri tistem je bistveno, da zmaga razum.

Glede na primanjkljaj, ki ga ima civilna družba na tem področju, bi bilo ravno prav, če bi se trdega dela lotili včeraj. A tudi, če se ga danes, je še dovolj mesecev, da se pripravi resna kampanja. Pred nami so parlamentarne počitnice, ko je priložnost za pripravo, da se jeseni začne ofenziva na polno. Ko bo zakon enkrat sprejet – slepiti se da ne bo, je pri tej koaliciji naivno – bo potrebno zbrati podpise za referendum in nato referendum tudi zmagati, kar pomeni, da bo treba prepričati dovolj ljudi, da se referenduma udeležijo in glasujejo proti.

Ne bo lahko, a izkušnje iz tujine, kjer so se že podali na pot predantične civilizacije kažejo, da se je vredno boriti, da se tega zla ne naleze tudi naša družba. Če uporabimo biblično prispodobo, je žetev velika, delavcev pa malo. Boste prijeli za srp?

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15
Iz Ljubljane z ljubeznijo
17. 2. 2025 ob 6:00