Pri polni zaposlenosti s triodstotnim primanjkljajem hodimo po robu

Na Gospodarski zbornici Slovenije je razprava po predvolilnem soočenju strank odprla ključno vprašanje: kako iz strateških dokumentov preiti k izvedbi – in to tako, da bodo učinki merljivi v rasti, produktivnosti in blaginji. V pogovoru so sodelovali Mojmir Mrak, Janez Šušteršič, Maja Zalaznik, Sabina Sobočan, Jernej Salecl in Lidija Jerkič.

Skupni imenovalec razprave je bil jasen: Slovenija ima dokumente, strategije in cilje, vendar se pri izvedbi sistematično zatika. Ob tem so bili opozorilni toni ekonomistov izrazito neposredni.

Štiri prioritete po Mrakovem mnenju

Mojmir Mrak je poudaril, da si ne moremo predstavljati, da bo šlo tako še deset let. Po njegovem moramo »dati v drugo brzino«, pri čemer je izpostavil štiri prednostne naloge:

• Prva je nov državni strateški dokument, ki bi moral biti pripravljen že do konca lanskega leta, skupaj s štiriletnim fiskalnim okvirom. Brez jasnega okvira po njegovem ni mogoče govoriti o odgovornem upravljanju javnih financ.
• Druga je fiskalna konsolidacija po volitvah, ne glede na to, katera vlada bo sestavljena. Po njegovem mnenju je dejstvo, da ob polni zaposlenosti in rasti vztrajamo pri približno triodstotnem javnofinančnem primanjkljaju, hoja po robu – ne glede na ocene bonitetnih agencij. Takšna fiskalna drža v dobrih časih zmanjšuje manevrski prostor ob morebitnem ohlajanju gospodarstva.
• Tretja prioriteta je povezana z evropskimi sredstvi. V naslednjem obdobju bo denarja manj in konkurenca med državami večja, zato je strateška priprava nujna. Po njegovem Slovenija na to ni dovolj pripravljena.
• Četrta je produktivnost. Gospodarstvo ima več programov, a bi bilo bolje, če bi imeli enoten, jasno usmerjen pristop. Vsaka prihodnja vlada bo morala po njegovem mnenju vzpostaviti boljše ravnovesje med socialno politiko in ustvarjanjem nove vrednosti.

Šušteršič: problem ni v ciljih, temveč v izvedbi

Janez Šušteršič je opozoril, da se pri konkretnih korakih zatakne zato, ker od ciljev preveč pričakujemo. Cilji sami po sebi niso težava – problem je operativna sposobnost države. Ta je po njegovih besedah med ministrstvi in drugimi organi različna in pogosto nezadostna.

Izpostavil je tudi, da se premalo razmišlja o tem, kako znižati izdatke, če želimo razbremeniti prihodkovno stran. Ko pa se tak razmislek odpre, nastopi politični odpor. Brez pripravljenosti na takšne odločitve po njegovem ni mogoče pričakovati spremembe smeri.

Zalaznik: manjka spoštovanje strateških dokumentov

Maja Zalaznik je poudarila, da se po volilnih soočenjih sliši veliko želja, toda te je treba uskladiti med resorji in politično uravnotežiti. Največji manko vidi v tem, da se krovnih strateških dokumentov ne držimo dosledno.

Po njenem mnenju trenutno celo ni jasno, o katerih prioritetah se bo razpravljalo, da bi jih bilo mogoče po volitvah dejansko udejanjiti. Takšna nepreglednost po njenem ni znak odgovornosti in se odraža tudi v makroekonomskih kazalnikih.

Socialni dialog in konkurenčnost

Lidija Jerkič je opozorila, da premalo socialnega dialoga vodi v napetosti, kakršne smo videli konec lanskega leta. Skupni cilj je socialna, zmerna in stabilna država, vendar sama ni optimistična, da bodo volitve same po sebi prinesle preobrat.

Jernej Salecl je poudaril, da Slovenija izgublja konkurenčnost predvsem zaradi obremenitve dela. Spremembe bi morale biti izvedene hitro, vendar predvidljivo, da se podjetja lahko prilagodijo. Opozoril je tudi na pomen hitrejšega pridobivanja dovoljenj, saj investicije ne nastajajo po naključju.

Sabina Sobočan je izpostavila problem dolgotrajnih administrativnih postopkov. Namesto da bi uradniki podjetjem pomagali, jih po njenih besedah zavirajo. Dveletno čakanje na dokumentacijo za že razvit produkt je po njenem nedopustno in kaže na sistemski problem.

Deset podatkov o gospodarstvu po mandatu vlade Roberta Goloba 

Glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc je predstavil deset kazalnikov, ki po njegovih besedah kažejo »krvno sliko« slovenskega gospodarstva. Med njimi je spodbuden le eden.

1. Rast BDP upada: Leta 2025 je slovenska gospodarska rast znašala 1,1 odstotka, evropsko povprečje pa 1,6 odstotka. Povprečna rast zadnjih treh let je bila 1,7 odstotka, kar je manj od povprečja zadnjega desetletja (2,9 odstotka). Slovenija tako zaostaja za evropskim povprečjem v času, ko bi lahko dohitevala razvitejše članice.

2. Industrijska proizvodnja se je skrčila: V predelovalnih dejavnostih se je industrijska proizvodnja zmanjšala za 4,4 odstotka. Na Hrvaškem je v istem obdobju zrasla za 3,5 odstotka. Upad proizvodnje pomeni slabšanje izvozne baze in zmanjšanje investicijskega zagona.

3. Padec konkurenčnosti: Slovenija je na lestvici IMD padla na 46. mesto. Slaba uvrstitev pri davčni politiki, trgu dela in infrastrukturi kaže na sistemske slabosti poslovnega okolja.

4. Delež tujih naložb v BDP se je zmanjšal: Delež tujih neposrednih naložb je padel na 34,2 odstotka BDP, kar je občutno manj kot v primerljivih državah regije.

5. Spremembe v strukturi zaposlenosti: Število zaposlenih v sektorju država se je povečalo, medtem ko se je v predelovalnih dejavnostih zmanjšalo. Skupno je bilo delovno aktivnih 941 tisoč oseb.

6. Premalo naložb v stroje in opremo: Naložbe so rasle predvsem v objekte, medtem ko je rast investicij v stroje in opremo ostala skromna. 

7. Izvoz raste bistveno počasneje: Realna rast izvoza je znašala le 0,7 odstotka, pri čemer se je izvoz blaga celo zmanjšal.

8. Dobički podjetij upadajo: Realni dobički so se med letoma 2022 in 2024 zmanjšali za 16 odstotkov (brez energetike, finančnega sektorja in farmacije).

9. Inflacija nad povprečjem evrskega območja: Slovenija je bila med državami evrskega območja osma po višini rasti cen. 

10. Pozitivno: več sredstev za raziskave in razvoj: Izdatki za raziskave in razvoj so zrasli na 1,46 milijarde evrov, kar je edini izrazito pozitiven podatek. 

Slovenija ni dosegla razvojnega preboja

Slovenija v času mandata vlade Roberta Goloba ni dosegla razvojnega preboja. Ob polni zaposlenosti in relativno stabilnem okolju ni prišlo do okrepitve konkurenčnosti, investicijskega cikla ali izvozne dinamike.

Opozorila o fiskalni vzdržnosti, padcu industrijske proizvodnje, slabšanju konkurenčnosti in administrativnih ovirah kažejo, da so bile strukturne reforme odložene ali izvedene prepočasi. Če je edini izrazito pozitiven kazalnik rast izdatkov za raziskave in razvoj, medtem ko večina drugih trendov kaže stagnacijo ali poslabšanje, je vprašanje, ali je bila razvojna politika v zadnjih letih dovolj odločna in usmerjena v ustvarjanje pogojev za rast.

Pred prihodnjo vlado tako ne stoji vprašanje novih strategij, temveč sposobnosti izvedbe in pripravljenosti sprejeti odločitve, ki bodo okrepile produktivnost, konkurenčnost in dolgoročno vzdržnost slovenskega gospodarstva.