Priporočila za ukrepanje iz francoskega Poročila o spolnih zlorabah koristna tudi za slovensko Cerkev

V sredo objavljeno poročilo o spolnih zlorabah v francoski Cerkvi po letu 1950 močno odmeva tudi pri nas. Neodvisna komisija je ocenila, da je bilo v tem času v državi 216.000 žrtev pedofilije s strani duhovnikov in še dodatnih 114.000 s strani drugih članov Cerkve, kot so učitelji na katoliških šolah. Komisija je izpostavila "kruto brezbrižnost" francoske Katoliške cerkve do žrtev "sistemske zlorabe".

Ob objavi poročila je predsednik komisije Jean-Marc Sauvé dejal, da je Cerkev pokazala "globoko in celo kruto ravnodušnost do žrtev" zlorab, vse do preloma tisočletja, ko žrtvam niso verjeli in jih niso slišali. Komisija je izdala tudi 45 priporočil za spremembe, da do spolnih zlorab ne bi več prihajalo, Cerkev pa bi znala slišati žrtve, priznati krivdo in zadostiti pravičnosti za žrtve.


Okrog 80 odstotkov žrtev je bilo moškega spola, večina dečkov, starih 10 do 13 let, skoraj tretjina primerov je vključevala posilstvo, 60 odstotkov žrtev pa je pozneje v življenju trpelo resne posledice na področju spolnosti in čustvovanja.

Pater Branko Cestnik razlog za takšno število zlorab vidi tudi v nauku katoliških intelektualcev:



Dokumente o 22 domnevnih kaznivih dejanjih, ki jih je še mogoče preganjati, so člani komisije posredovali tožilcem. Več kot 40 primerov, ki so prestari za pregon, a vključujejo domnevne storilce, ki so še živi, ​​je bilo posredovanih cerkvenim uradnikom.

Papež Frančišek je ob tem izrazil sram, žalost in bolečino, predsednik francoske škofovske konference Eric de Moulins-Beaufort pa je žrtve prosil odpuščanja in obljubil ukrepanje.

Francoska škofovska konferenca in konferenca redovnih ustanov bosta temeljito preučili 45 priporočil neodvisne komisije in nujne ukrepe sprejeli na novembrskem zasedanju. Poglobljena priporočila pa lahko pridejo prav tudi drugim Cerkvam, na primer slovenski.

Kaj obsegajo priporočila za preprečevanje spolnih zlorab

Komisija med drugim svetuje sistematično preverjanje kazenskih evidenc katerekoli osebe, ki v Cerkvi dela z mladoletniki ali ranljivimi, ter zagotavljanje, da ljudje, v preteklosti vpleteni v spolni napad, nimajo dostopa do mladoletnih in ranljivih.

Svetuje boljše spremljanje primerov spolnega nasilja v Cerkvi, v povezavi z drugimi organi, pristojnimi za spremljanje spolnega nasilja v javnih in zasebnih ustanovah in neodvisnimi strokovnjaki ter izdajo letnega poročila o teh primerih in vzpostavitev brezplačne telefonske številke za žrtve spolnega nasilja.

Priporočajo preučitev opravljanja duhovniške službe in tveganj, ki lahko izhajajo iz postavljanja duhovnika nad druge krščene ter opredelitev etičnih zahtev celibata in prepoznavanje vseh zgrešenih oblik karizme. Priporočajo tudi zagotovitev učinkovitega nadzora nad katoliško hierarhijo.

Svetujejo preučitev nauka različnih redov, ki lahko privedejo do zlorabe zahteve po poslušnosti in molku. Pri vseh oblikah kateheze, posebej med mladimi, je potrebno prevzgajanje kritičnosti, enako velja za branje Svetega pisma.

Priporočajo tudi preučitev kanonskih določb, posebej neprimernih v primeru spolnega napada (kot je odveza sostorilca v grehu) ter jezika nekaterih dokumentov, da bi moralno situacijo jasno ločili od pravne.

Opozarjajo tudi, da priznanje zlorabe pri spovedi ne more biti ločena od obveznosti poročanja primerov spolnega nasilja nad otrokom ali ranljivo osebo sodnemu ali upravnemu organu. Prav tako svetujejo preučitev obrazca spovedi in katekizma, da bi imela žrtev in njeno dostojanstvo v njem pravo mesto. Dotaknejo se tudi katoliške spolne morale in njenega nauka.

Spodbujajo k ozaveščanju o spolnih zlorabah v Cerkvi, spremembi miselnosti in preventivnemu delu, jasnemu sporočilu, da Cerkev nasprotuje spolnim zlorabam in je odprta za poslušanje žrtev, ter sistematičnemu delu za strokovno podporo žrtev, tudi na lokalnem nivoju. Priporočajo, da centre za poslušanje in podporo žrtev vodijo laiki, a so duhovniki na voljo, če bi se žrtve želele pogovoriti z njimi.

Svetujejo tudi priznavanje civilne in družbene odgovornosti Cerkve ter njeno sistemsko odgovornost in preučitev dejavnikov, ki so privedli do institucionalnega neuspeha, pa tudi obeležja žrtvam in njihovemu trpljenju.

Priporočajo sprejem protokolov med tožilstvom in škofijo, da slednja vse prijavljene primere prenese tožilstvu. Svetujejo tudi postopke za razjasnitev obtožb o spolnem nasilju, kadar so primeri zastarali, se je sodni postopek končal ali je storilec mrtev. Žrtve naj, tako poročilo, prejmejo odškodnino, ki naj se ne plača iz darov vernikov.

Po načelu enakega dostojanstva priporočajo večjo prisotnost laikov, posebej žensk med odločevalci Katoliške cerkve.

Priporočajo opredelitev vseh spolnih prestopkov, storjenih proti otroku ali ranljivi osebi s sestavinami vsakega kaznivega dejanja in njihovimi ustreznimi sankcijami v zakoniku cerkvenega prava.

Svetujejo tudi uskladitev kanonskega kazenskega postopka z mednarodnimi standardi pravičnega sojenja, kjer bo imel zlasti oškodovanec pravico do pravnega sredstva, posebej z zagotavljanjem dostopa do sodišča in svobodne izbire pravnega svetovalca.

Priporočajo tudi psihološko oceno kandidatov za duhovništvo ter izobraževanje o preprečevanju spolnega nasilja za vse, ki se pripravljajo na duhovništvo in olajšan dostop za psihološko pomoč duhovnikom, če zanjo zaprosijo. Prav tako svetujejo redna izobraževanja o standardih in normah varstva pred spolnimi zlorabami.