Pritlehen poskus prikrivanja revolucionarnega nasilja nad tigrom in drugimi primorskimi domoljubi

Ali vodstvo »ugrabljenega« Društva TIGR Primorske s svojim zakrknjenim molkom o revolucionarnem nasilju in zločinih, storjenih nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi med vojno in po njej, lahko še predstavlja TIGR?

Preživeli tigrovci so po vojni dolgo prosjačili, da bi se znotraj borčevske organizacije (ZB) ustanovila samostojna tigrovska veteranska sekcija z namenom, da bi se TIGR rehabilitiral, pa da bi se proučila njegova zgodovina in izenačil status tigrovcev s statusom borcev, a so bili vedno surovo zavrnjeni. Leta 1958 pa so poskušali doseči ustanovitev samostojne tigrovske organizacije mimo ZB, prek predstavnikov v slovenski skupščini, a jih je CK ZKS v svojem zapisniku z dne 13. 5. 1958 ponovno surovo zavrnil s sledečimi pljunki (Primorski domoljub, št. 5/2001): »TIGR ni bil nobeno napredno gibanje, čeprav je bil usmerjen proti fašizmu, ker to ni bila nobena zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). In dalje, »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher). Zato naj »vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček - Matija).

Primorskim domoljubom je ob odkritju tega zapisnika prekipelo in so leta 1994 ustanovili samostojno veteransko organizacijo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske (skrajšano Društvo TIGR Primorske), s svojim praporom, simbolom ipd. In to proti volji ZB, ki pa jim je to pot ponujala status samostojne veteranske organizacije znotraj ZB, a je bilo to prepozno, ker je vlak že odpeljal. V društvo pa se je, ne povsem naključno, nagnetlo tudi veliko borcev, bivših komunistov in celo udbovcev, ki so na tigrovskih shodih povzročali konflikte in se očitno pripravljali na notranji prevzem društva, ko bi okoliščine to dopuščale. To se je potem tudi zgodilo ob skoraj hkratni smrti ustanoviteljev in nosilnih stebrov društva (Karlo Kocjančič, Nadja Maganja, Ciril Pelicon, Franjo Batagelj in Marjan Bevk). Ko je preživeli tigrovec Anton Rutar izvedel, kdo vse se gnete v društvo, je zloslutno vzkipel, rekoč: »A sedaj bodo pa TIGR rehabilitirali udbovci, tisti, ki so nas dolga leta po vojni zatirali, in nam bodo zaradi slabe vesti sedaj postavljali spomenike? Kot da bi Stalin odkril spomenik svojim žrtvam v Sibiriji. Moralne pokveke!« (Karlo Kocjančič, življenje in delo, Mladika, Trst, 2008).

Kljub problematični članski sestavi je društvo pod vodstvom ustanoviteljev in preživelih tigrovcev ob velikih naporih uspelo v prvih desetih letih obstoja opraviti velikansko delo pri rehabilitaciji TIGR-a in drugih primorskih domoljubov. Postavljenih je bilo prek 40 spominskih obeležij »pozabljenim« primorskim domoljubom, tudi žrtvam revolucionarnega nasilja. Objavljen je bil ducat knjig v založbi društva in prav toliko tudi v sozaložbi ali ob drugačni podpori društva. Dana je bila pobuda in izvedene so bile priprave za veličasten spomenik muzej na Velikem Cerju (izdelava projektov, izbor lokacije, določitev muzejskih vsebin, rešitev problema financiranja idr.). Vendar je društvo ob skoraj hkratni smrti svojih ustanovnih očetov padlo v roke leve društvene struje, postalo bled privesek borčevske organizacije in, kot bomo videli v nadaljevanju, v svojih javnih nastopih pod novim vodstvom začelo ponovno prikrivati sleherno informacijo o bridki usodi TIGR-a in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom, tako kot v prejšnjem režimu, namesto, da bi pred pobitimi domoljubi pokleknili, se pokesali in opravičili. S tem je vodstvo društva izgubilo moralne kvalifikacije, da bi lahko zastopalo TIGR in druge primorske domoljube, in vodilo tigrovsko društvo, ker taka drža žali mrtve in izziva žive. Poudarjam, da je ta kritika usmerjena na račun vodstva društva, ker mnogi člani društva nimajo vpogleda v bridko usodo primorskih domoljubov pod komunizmom, in se tako tudi ne zavedajo, da jim vodstvo to skriva.

Nekaj najbolj znanih primerov revolucionarnega nasilja nad TIGR-om in drugimi primorskimi domoljubi

Na začetku tega poglavja se naj najprej opravičim vsem preprostim partizanom in tudi komunistom, ki so verjeli v svoje ideale in se pogumno borili proti okupatorju ter niso slutili, kaj jim za njihovim hrbtom naklepa in počne partijsko vodstvo NOB. Moja kritika pobojev iz tega poglavja namreč ne leti na njih, ampak na partijsko vodstvo, ki je, žal, s svojimi zločini vrglo neizbrisen madež na celotno NOB.

Iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana, 2006) npr. lahko izvemo o zagonetnih zahrbtnih likvidacijah treh vodilnih tigrovcev, in sicer Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika. Ter o dolgoletnem mrcvarjenju Alberta Rejca, soustanovitelja TIGR-a ter njegovega organizacijskega in političnega vodje, z neprestanimi zasliševanji in vlačenjem po zaporih. Prav tako lahko izvemo iz knjige o množičnih zasliševanjih tigrovcev, prisilnih upokojitvah in vohljanju Udbe za njimi, tudi prek družinskih članov. Znane so povojne ugrabitve in likvidacije tigrovca Franca Pelicona leta 1949 (Svobodna misel, 14. 9. 2007), primorskih domoljubov – liberalcev dr. Andreja Uršiča (1947) in za njim Ferda Kalina (Slovenec, 24. 4. 1995) ter vodilnega tigrovca Zorka Ščuke leta 1945 (Delo, 8. 8. 2015). Prav tako je bil razgaljen (1944) surov umor domoljuba, književnika in politika, krščanskega socialca dr. Stanka Vuka, njegove soproge Danice Tomažič in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu (Martin Brecelj, Anatomija nekega zločina, Mladika, Trst, 2016).

V oddaji Pričevalci smo pred nedavnim zvedeli najprej podatek, da je tigrovce na Mali gori izdal komunist Filip Tekavec, kar se je končalo s smrtjo vojaškega vodje TIGR-a Danila Zelena. Zatem še pretresljivo novico, da je bil žrtev revolucionarnega nasilja celo Janko Premrl Vojko, ikona primorskega protifašističnega uporništva, ob čemer je Primorska dobesedno obnemela. K temu je treba dodati tudi zahrbtno pomorjene primorske padalce, ki so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje za zvezo s partizanskim gibanjem in so tudi bili neke vrste tigrovci. Od 27 so dva ubili četniki, štirje so padli v spopadu z okupatorjem, 12 pa »jih je vzela noč«. Pod udar revolucionarnega nasilja so padli tudi primorski čedermaci in bogoslovci, ki jih je bilo po doslej zbranih podatkih med vojno in po njej nekaj deset ubitih in strpanih v slovenske zapore in gulage, kjer so prebili skupaj 82 let, česar niso počeli z njimi niti fašisti. Znane so tudi srhljive množične čistke Italijanov in Slovencev, ki jih je Ozna izvajala na Tržaškem in Goriškem ob prihodu jugoslovanske vojske leta 1945 in tako naprej brez konca.

Zakrknjen molk levice in novega vodstva »ugrabljenega« Društva TIGR Primorske o revolucionarnem nasilju nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi tudi v tranziciji

Naj navedem le nekaj najbolj znanih primerov. Milan Kučan pred leti (2018) na slovesnosti v čast Kobariške republike, ki je bila delo tigrovcev in predhodnica demokratične Slovenije, ni niti z besedico omenil nasilja in zločinov, storjenih nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi. Tudi na slavnostni akademiji v Novi Gorici ob 95. obletnici ustanovitve TIGR-a slavnostni govornik Gorazd Humar, predsednik »ugrabljenega« društva, ni zinil niti besedice o bridki usodi tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom. Ob očitnem zadovoljstvu zbrane levičarske elite, ki se je s Kučanom na čelu v prvi vrsti grela pod kamerami in reflektorji ter kitila z junaštvom TIGR-a. Dne 25. 6. 2023 je bilo v Vipavskem Križu odkritje plošče v spomin na čedermace, a sta slavnostna govornika »ugrabljenega« društva Gorazd Humar in Savin Jogan pozabila povedati, da so revolucionarji zahrbtno pobili in stlačili v zapore in gulage več deset čedermacev, česar niso počeli z njimi niti fašisti. Tudi Matjaž Nemec na odprtju razstave o TIGR-u v Bruslju ni zinil niti besede o usodi tigrovcev med vojno in po njej. Je pa zato poskrbela komisija za povojna grobišča z razstavo na stotine plastičnih zabojev »ponižanih kosti«, ki so privrele iz svojih »hudih« jam in globokih brezen, se predstavile tudi evropskim poslancem in zahtevale zase trohico človeškega dostojanstva, to je grob in ime, ki ga bodo očitno na pritisk EU po desetletjih prerivanja tudi dobile. Nasilje nad TIGR-om in drugimi primorskimi domoljubi so znova zamolčali leta 2024 in 2025 slavnostni govorniki »ugrabljenega« društva tudi ob spomeniku tigrovcem na Mali gori nad Ribnico (Gorazd Humar in Matjaž Nemec) in tako naprej brez konca.

Nekaj odmevov javnosti na prikrivanje bridke usode primorskih domoljubov pod komunizmom

Kot že navedeno je preživeli tigrovec Anton Rutar vrgel v obraz neprijetno psovko »moralne pokveke« tistim članom »ugrabljenega« Društva TIGR Primorske, ki so si umazali roke z nasiljem nad tigrovci in to nasilje prikrivajo, a se sedaj grebejo v prvih vrstah na društvenih tigrovskih slovesnostih in zaradi slabe vesti celo postavljajo tigrovcem spomenike.

Akademik in pisatelj Saša Vuga pa je v svojem slavnostnem nagovoru ob 50. obletnici osvoboditve v Novi Gorici leta 1995 vznemiril veliko množico ljudi s sledečimi ostrimi besedami (Slovenec, 15. 7. 1995): »Na tem slavnostnem zboru med nami niso samo preživeli tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Tu so in nas poslušajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe, ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine. Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB-ju namreč, op. avt.) ni bilo treba iztrebljati. Če naj se politična stran, ki je to počela, lahko še imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko tigrovec tudi danes.«

Po »ugrabitvi« Društva TIGR Primorske s strani leve društvene struje je prišlo do razkola. Pomladna stran, vključno s piscem tega sestavka, je izstopila iz društva in Vili Kovačič je na Krasu ustanovil novo, pluralno društvo SLOVENSKI TIGR 13. MAJ, ki je ostalo zvesto izvirnemu programu preminulega ustanovnega vodstva. Sprožil je vrsto akcij za rehabilitacijo TIGR-a, ki pa jih spričo pomanjkanja prostora v tem sestavku ne bomo omenjali, morda kdaj kasneje. Naj omenim le eno zanimivost, da je bilo na video posnetku svečanosti »ugrabljenega« društva na Mali gori v letu 2025 vidnih le nekaj deset udeležencev, na svečanosti novega, alternativnega društva pa bi naj bilo po podatkih organizatorja prisotnih okrog 300 ljudi in od tega samo pri sv. maši okrog 200.