Knjiga in dva spominska dogodka na Filipa Terčelja – bolečino Selške doline

Intervju: Marija Gasser, publicistka in raziskovalka 

Umorjeni duhovnik Filip Terčelj je bolečina naše doline, njegovo svetništvo pa bi bilo zanjo odveza, je v pogovoru za Domovino dejala publicistka in raziskovalka Marija Gasser, avtorica novoizdane knjige Selška dolina – zadnji dom Filipa Terčelja. Kot avtorica več knjižnih del, povezanih s Selško dolino, je s pomočjo pričevanj že v preteklosti razkrivala tudi temne odtenke tamkajšnje zgodovine. Njeno zadnje delo pa je zaznamovalo predvsem srečanje s pokojnim primorskim duhovnikom Bogdanom Vidmarjem. Njuno skupno prizadevanje je v novi knjigi odstrlo tudi nekatere podrobnosti Terčeljevega umora, ki se jih je del lokalne skupnosti v preteklih desetletjih trudil prikriti. Med njimi pa je bistvena, da Terčelj po besedah številnih pričevalcev ni bil žrtev dveh oznovcev, pač pa domačinov.

O duhovniku Filipu Terčelju dolgo časa nismo slišali, njegovo zgodbo pa je po predlogu za začetek postopka za beatifikacijo obudil nedavno preminuli primorski duhovnik Bogdan Vidmar. Kdaj je Terčelj postal tudi središče vašega raziskovanja in zakaj?

Srečala sem se z g. Bogdanom Vidmarjem, vicepostulatorjem v predpostopku za beatifikacijo Filipa Terčelja. Spominjam se, da je bilo to v Spodnjih Danjah. Prepričana sem, da naključja nosijo božji načrt. G. Vidmar je tedaj v Selški dolini raziskoval pričevanja o Terčelju. Sprva je verjel zgodbi, ki so jo o Terčelju začeli širiti naknadno. V pogovoru pa sem mu razkrila, kaj o umoru Terčelja in Franca Krašne govorijo starejši v Sorici, ki pa se niso upali izpostavljati.

Že kot deklica sem od očeta večkrat slišala, da so v Davči ubili dva duhovna. Mama pa je bila zaskrbljena, češ naj ne govori o tem, saj smo bili trije otroci. Tako sem že kot otrok vedela, da so nekje v Davči ubili dva duhovnika. Dosti drugega pa ne. Kasneje sem slišala za nekatere mučitelje, saj se je veliko govorilo o njihovih samomorih.

Ko sem leta 2010 izvedela za zgodbo izgnancev iz Sorice in okoliških vasi, mi je ena od pričevalk povedala, da sta duhovnika umrla zaradi teh domačinov. S kulturno-duhovnim pomenom Terčelja pa sem se seznanila, ko sem spoznavala, kaj vse se je zgodilo v vaseh pod Ratitovcem.

To zgodbo tudi v svoji novi knjigi opisujete s pomočjo pričevalcev. Kaj ste odkrili?

Filip Terčelj je sredi decembra 1945 prišel k sobratu Francu Krašni v Sorico. Verjetno zato, ker sta bila skupaj zaprta v komunističnih zaporih. Maševala sta v Sorici, Davči in tudi v Spodnjih Danjah, kjer so bile takrat tudi verske pobožnosti. Tolažila sta prebivalce, ki so se soočali s strahom, revščino in obupom. Na ta način se je tudi Terčelj znašel sredi tragike danjarskih žena, saj je bil okoli 20. decembra priča množičnemu izgonu 125 ljudi, med njimi 79 otrok, pa tudi starejših, žena in vdov. Nekaj ljudi so zgrešili, tako da je denimo pet majhnih otrok ostalo samih doma.

Ti izgnanci so bili domačini, potomci prednikov iz Tirolske, ki pa so tu živeli skoraj 700 let. Imeli so svoj jezik, svoje navade. Bili so zelo verni in pošteni. V vaseh ni bilo nikoli treba zaklepati vrat.

Dva tedna pozneje, v ponedeljek po svetih treh kraljih, sta se Terčelj in Krašna nameravala odpraviti proti Ljubljani, da bi se zavzela za te izgnance, da bi jih vrnili. Videli so ju tudi pričevalci. V Podroštu pa sta jih dva oznovca obrnila v nasprotno smer, proti Davči. Pristala sta pri Brelihu, kjer sta bila eno noč zaprta in kjer so ju mučili. Naslednji dan so ju odpeljali v Štulčevo grapo, kjer so ju zverinsko pobili.

Tu jih je bilo pa veliko zraven. Imen ne bom objavljala. Samo pet je javno znanih, ker jih je objavil že Ivan Albreht v knjigi o Terčelju.

Veste pa, kdo vse je bil zraven?

Da. Več kot deset jih je bilo.

Ko ste govorili o g. Vidmarju, ste že načeli, da se je pred leti v zvezi s smrtjo Terčelja začela širiti drugačna zgodba, s katero je bil tudi on seznanjen. Kakšna je bila ta zgodba in zakaj je nastala?

Stvari, ki sem jih opisala, so domačini od vedno poznali in o njih govorili. Okoli leta 2000, po tistem, ko je večina davških domačink umrla, pa je Davčar Franc Peternelj s somišljeniki začel uvajati drugo zgodbo, po kateri naj bi Terčelja in Krašno v grapo odpeljala Opečeni Janez in Marinko.

Ko sem izdala knjigo Vasi pod Ratitovcem skozi čas in v njej objavila prvotno zgodbo, so se začele razprtije. Nihče od teh davških mož ni pričakoval, da bo kdo to storil. V tej knjigi sem zbrala nova pričevanja, ki pritrjujejo prvotni zgodbi, torej ne tisti, ki so jo začeli širiti pred 25 leti. Peternelj je sicer v Davči začel organizirati Terčeljeve dneve in njegova zasluga je, da je Terčelj tudi v naši dolini prepoznan.

Ko sem izdala knjigo Vasi pod Ratitovcem skozi čas in v njej objavila prvotno zgodbo, so se začele razprtije. Nihče od teh davških mož ni pričakoval, da bo kdo to storil.

Toda zakaj so domačini želeli razširiti drugačno zgodbo?

Peternelj je želel s svojo zgodbo domačine, ki so bili zraven, oprati krivde. Kdo pa je v ozadju določil za likvidatorja dva oznovca, Opečenega Janeza in Marinka, se ne ve. Opečeni Janez je obstajal, medtem ko Marinka nihče ni poznal, nihče ni nikoli slišal zanj.

Avtorji nove zgodbe pa še kako dobro vedo, kdo vse je bil v resnici zraven pri poboju.

Veliko razhajanj v obeh zgodbah je bilo tudi glede ostalih podrobnosti, na primer poti, po kateri naj bi se odpravila Terčelj in Krašna, ure nedeljskih maš, pokopu in prekopu …

Kdo so bili ti likvidatorji? So bili v partiji ali so imeli še kakšne druge, posebne motive?

To so bili mladi ljudje (eden je bil star šele 17 let), ki so se že med vojno pridružili sistemu. Če pa po vojni daš takšnim otrokom orožje in pijačo … Vsi so pozneje končali v dvomljivih okoliščinah. Vem za tri ali štiri, ki so storili samomor.

Peternelj je torej želel zaščititi domačine.

Tako; verjel je, da nihče več ne bo nasprotoval temu. A potem so se začela nasprotovanja, zaradi česar je tudi Bogdan Vidmar moral prizadevanja za beatifikacijo Terčelja opustiti. To je bila njegova velika bolečina, saj je zbral ogromno pričevanj. Njegova rakrana so bili Terčelj in nepokopane žrtve.

V knjigi izražate tudi dvom o tem, da naj bi bila Terčelj in Krašna pokopana na pokopališču v Davči. Zakaj?

Ne vemo, ali sta res na pokopališču v Davči. Tukaj okrog je veliko morišč in nedavno mi je eden od pričevalcev šel pokazat Muštrovo grapo in mi povedal, da je njegov polbrat Terčelja in Krašno na hrbtu prinesel iz Štulčeve grape in da so ju verjetno odpeljali v Sorico. Kaj se je zgodilo tam, pa ni znano.

Že v preteklosti so bile pobude, da bi se v Davči naredil izkop, ekshumacija in identifikacija, da bi preverili, ali njuni posmrtni ostanki res ležijo tam. V 60. letih so tudi Terčeljevi sorodniki želeli njegove posmrtne ostanke prenesti na štursko pokopališče, saj je bila to ne nazadnje Terčeljeva želja, a jim ni uspelo. Rekli so, da so tako odločili v Davči. Prišlo je namreč do odpora, češ da nihče ne bo odpiral tega groba.

Tudi sicer je še veliko neznanega. Terčeljev mrliški list je bil izdan šele leta 1968, 22 let po njegovi smrti. Na njem je kot datum smrti naveden 2. februar 1952, na njegov 60. rojstni dan, pokopali pa naj bi ga 29. aprila 1947.

Prav tako še vedno ne vemo, kdo je ukazal umor. So bili to lokalni liderji ali je morda ukaz prišel iz centralnega komiteja?

Še vedno ne vemo, kdo je ukazal umor. So bili to lokalni liderji ali je morda ukaz prišel iz centralnega komiteja?

Glede na njegov vpliv v širši skupnosti bi lahko šlo tudi za to drugo, kajne?

Lahko. Šlo je za obdobje, ko je Edvard Kardelj naročil, da je treba s povojnimi poboji pohiteti. Kardelj je bil velikokrat v Selški dolini in je imel stike z lokalnimi likvidatorji ter znanimi likvidatorji iz Škofje Loke, ki so bili odgovorni za mnoge umore.

Kar objavljate v knjigi, sloni na pričevanjih domačinov. Kakšna je vaša izkušnja ob stikih s pričevalci? Kako težko jim je razkrivati stvari, ki jih opisujete v svojih delih?

Zelo težko. Imam več kot 380 pričevalcev in pri vsakem naredim tudi zapiske. K vsakemu je treba iti večkrat, da se odpre in da preverim, ali drugič pove isto. Večina jih pove isto. Se pa nekateri še zelo bojijo. Povedo še, a ko jih vprašam, ali lahko njihovo pričevanje objavim, to odklonijo.

Česa se bojijo?

Povedo mi, da bodo njihovi otroci, njihovi vnuki imeli težave v službi in družbi. Strah je še danes prisoten, nismo zreli za demokracijo.

Pričevalce je strah, da bodo njihovi otroci, njihovi vnuki imeli težave v službi in družbi. Strah je še danes prisoten, nismo zreli za demokracijo.

Se to res dogaja?

Se dogaja. Tudi sama sem imela takšne težave, ko sem še delala v šoli kot učiteljica. To sem tudi opisala v članku »Učiteljica v dveh državah in dveh družbenih sistemih« v 123. številki Zaveze. Tudi žalitve in grožnje sem doživljala v okolju, kjer živim.

Danes večina ljudi v Selški dolini kljub objavljenim delom ne ve, kaj se je dogajalo v tem okolju med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Do izida knjige Vasi pod Ratitovcem skozi čas večina prebivalcev mlajšega rodu ni vedela za genocidno dejanje, saj si starejši niso upali govoriti o tem.

Ljudje o tem vedo malo in tudi zanimajo se ne za to. Niti zgodovinarji, ki se ukvarjajo s Sorico in danjarskim jezikom. Na avstrijski televiziji so pred časom predvajali kratek film o teh vaseh in jeziku. Nihče pa ne pove, da je bil ta jezik po drugi svetovni vojni prepovedan in da so ljudje iz teh vasi izginili, mnogo ljudi pa so izgnali.

Posebej boleče pa je, ko nekateri zavajajo, da ni jasno, ali so Danjarje po vojni izgnali Nemci ali komunisti. Tako daleč smo prišli 80 let pozneje, čeprav obstaja ničkoliko knjig in drugih zapisov o tem območju.

Mešanica potomcev ene in potomcev druge strani verjetno preprečuje, da bi se stvari povedale tako, kot so se v resnici zgodile.

Preprečuje. Toda zgodovina ni ideološka kategorija. Tudi v muzej v Železnike pridejo ljudje, ki že marsikaj vedo, a na dodatna vprašanja o vaseh pod Ratitovcem ne dobijo dovolj odgovorov. Še posebej zgodovina teh vasi, ta bolečina Selške doline, je v muzeju predstavljena izrazito enostransko. Če bi zgodovinarji enkrat za vselej zapisali, kaj se je tu res zgodilo, bi se nesoglasja hitro končala. Tako pa še vedno tlijo in tlijo.

Ampak saj potomci ne morejo biti krivi za grehe svojih očetov.

Ja. Ljudi, ki so zagrešili zločine, ni več, a tudi njihovi potomci se slabo počutijo, ker vedo. Če jim kdo kaj omeni, takoj postanejo slabe volje. Je pa tako: umor je zlo. Prepoved pokopa ali nameren molk o prebivalcih vasi pod Ratitovcem je podvojeno zlo. Da se vse to prelaga na naslednje generacije, pa je nepredstavljivo zlo.

Potomci res niso krivi, a če bi povedali resnico, bi olajšali življenje sebi in tudi potomcem žrtev.

Umor je zlo. Prepoved pokopa ali nameren molk o prebivalcih vasi pod Ratitovcem je podvojeno zlo. Da se vse to prelaga na naslednje generacije, pa je nepredstavljivo zlo.

Zato pravite, da gre za genocid, ki traja.

Drži, ker se stvari ne razčistijo, ne povedo tako, kot so se res zgodile.

Bi lahko rekli, da je umor Filipa Terčelja samo eden najbolj v nebo vpijočih primerov, kako se zgodovinska resnica želi utišati?

Da. Nihče od zgodovinarjev se ne ukvarja z njim, čeprav je zbranega že ogromno gradiva. Vicepostulator Bogdan Vidmar mi je naročil, da Terčelja ne smemo pozabiti. Priskrbel mi je tudi stik, preko katerega bi lahko prišla do arhiva o Terčelju, o njegovem ustvarjanju in korespondenci. Še na dan svoje smrti, ko sem nekaj ur sedela ob njem, mi je Vidmar Terčelja položil na srce. Do konca je bdel ob nastajanju knjige, mi veliko svetoval, mi prepustil svojo korespondenco in napisal tudi uvodnik.

O Terčelju je veliko zapisanega, a še veliko neodkritega. Izginili so namreč vsi ključni dokumenti iz arhivov v Sorici, Zalem Logu in Železnikih, prav tako je izginil dnevnik Franca Krašne. V nekrologu Ivana Skvarča, ki je bil naslednik Krašne v Sorici, je zapisano, da je napisal obsežno avtobiografijo, a je ni najti. Ko sem v arhivu raziskovala Terčeljevo življenje, pa sem tudi ugotovila, da posameznih dokumentov ni, čeprav so zavedeni. Dokument, ki je verjetno ključen, pa je zaprt do 31. decembra 2091, torej še 66 let.

Če se ozremo po seznamu drugih slovenskih duhovnikov, ki so kandidati za mučence, so bili tudi nekateri drugi likvidirani na podoben način, o njih se ve že kar veliko. Zakaj je ravno pri Terčelju takšen odpor in strah, da bi se razvedele podrobnosti njegove smrti?

Veliko je bilo likvidiranih, a Slovenci nimamo mučencev. Terčelj je imel izjemen vpliv na ljudi. Zelo je bil priljubljen in gotovo je to eden od razlogov, da so ga umorili. Takšne vplivneže in kulturnike je bilo treba onemogočiti, predvsem še duhovnike, da so lahko z ubogo rajo delali, kar so hoteli. Sovraštvo do vere je bilo neizmerno.

Terčelj je imel izjemen vpliv na ljudi. Zelo je bil priljubljen in gotovo je to eden od razlogov, da so ga umorili.

Gotovo, toda ali je Terčelj kdaj javno nastopal proti režimu?

Nikoli. A primorski duhovniki so izhajali iz drugačnih okoliščin kot drugi duhovniki v Sloveniji. Zavzel se je za ljudi, ne glede na njihovo ideološko pripadnost. Če je bil nekdo potreben pomoči, je svoje stvari razdal. Hkrati pa je bil žrtev vseh treh totalitarnih režimov pri nas. Že leta 1935 je bežal pred fašisti v Ljubljano, kjer se je v psihiatrični kliniki pozneje zavzel za tamkajšnje bolnike.

Leta 1941 so ga v Ljubljani Italijani zaprli, leta 1944 pa so ga nacisti pregnali iz stanovanja. Leto pozneje je bil pod komunistično oblastjo s še 12 duhovniki tri mesece zaprt. Obstajajo pa pričevanja, koliko ljudi je Terčelj rešil pred nacisti in pred fašisti.

Zanimivo. V pogajanjih z italijanskimi in nemškimi oblastmi je reševal ljudi, ki so imeli težave z njimi. Ko je hotel rešiti tiste, ki so bili izgnani iz vasi pod Ratitovcem, pa mu tega komunistične oblasti niso pustile.

Italijani so ga zapirali in konfinirali, Nemci so mu odtujili osnovne življenjske potrebščine, komunisti pa so ga ubili. V bistvu so ga pokončali »njegovi« – Slovenci, ki jim je naredil največ dobrega. Pod Italijo se je boril za slovenski jezik. Kljub preganjanju je pisal, molil in pesnil v slovenskem jeziku in bil opora slovenskim ljudem pod fašizmom.

Je bilo pa v Selški dolini po vojni zares hudo. Šlo je za zibelko partizanstva, od tod izhajajo osnove komunistične revolucije. Tu imamo tudi Dražgoše.

Zgodba o Dražgošah je bila očitno na podoben način povedana na novo, tako ko gre za vlogo partizanov kot ko govorimo o številu žrtev. Pozneje so celo režimski zgodovinarji pritrdili, da so bili podatki o številu žrtev na nemški strani močno pretirani in podobno.

Drži. Primer Dražgoše sem podrobno opisala v svoji knjigi Tri desetke Selške doline. Dražgoše so bile začetek komunistične doktrine, ki je temeljila na tem, da je treba zmanipulirati okupatorja, da se ta potem maščuje nad prebivalci.

Izginili so vsi ključni dokumenti iz arhivov v Sorici, Zalem Logu in Železnikih, prav tako je izginil dnevnik Franca Krašne.

Nad tistimi, ki komunistom ne ustrezajo, kajne? Eden od pričevalcev dr. Jožeta Možine jasno pove, da so bili Dražgošani vsi proti okupatorju, a da niso bili komunisti. In to je bilo narobe.

Da, to je bilo narobe.

Če se vrneva k Filipu Terčelju. V kateri fazi je zdaj postopek beatifikacije?

Postopka trenutno ni. Knjiga je bila napisana ravno z namenom, da bi pripomogli k obnovitvi postopka za beatifikacijo. Leta 2010 so pobudo za začetek postopka dali vipavski duhovniki in laiki. Bogdan Vidmar je bil imenovan za vicepostulatorja, Primož Krečič pa za postulatorja. A potem se je po simpoziju v Ajdovščini leta 2014 vse ustavilo. Rekli so, da zaradi nesoglasij v lokalnem okolju, ampak to gotovo ni bil pravi razlog. Zakaj je do tega prišlo, bi morala odgovoriti koprska škofija. G. Vidmar je trdil, da nad zadevo še vedno držijo roko Udba oz. njeni nasledniki.

Sprva knjige niti nisem nameravala pisati, a so me k temu spodbudili dogodki, saj se je postopek ustavil zaradi nesoglasij v lokalnem prostoru. A nesoglasja za beatifikacijo niso bistvena, ker se ne tičejo mučeniške smrti.

Če bi se v tem primeru dale karte na mizo, bi to vplivalo tudi na širšo skupnost?

Terčelj je bolečina naše doline. To so mi povedali pričevalci. Njegovo svetništvo pa bi bilo odveza za celo dolino. Dejstvo je, da so oba duhovnika mučili in zverinsko pobili, Terčelj pa je bil zaradi svoje pokončne drže, zvestobe veri in skrbi za malega človeka »mučenec na obroke«, kot je zapisal Ivan Albreht.

Tudi pisatelj Alojz Rebula je poudaril, da v slovenskem martirologiju druge svetovne vojne ni takega primera, kot je bil Terčelj. Urednica knjige Ines Cergol pa je v spremni besedi zapisala, da imamo priložnost, »da Filipa Terčelja postavimo za kapelo, ki bo združevala tako ljudi Selške doline kot Slovence sploh, jim povrnila mir in dostojanstvo«. To je priložnost, da Selška dolina ob Terčelju in s Terčeljem postane prva med slovenskimi dolinami, ki bo zmogla nov korak resnične sprave.

Dokument, ki je verjetno ključen, je zaprt do 31. decembra 2091, torej še 66 let.

(D232: 50-53)