Problematičen Očenaš ali kako je treba "popraviti" Jezusa

Stephen Cottrell, anglikanski nadškof v Yorku in drugi najpomembnejši mož v Anglikanski cerkvi, je pretekli teden v svojem uvodnem govoru na otvoritvi generalne sinode Anglikanske cerkve dejal, da se mu molitev Očenaš zdi »problematična«, saj lahko vsebuje tudi preveč patriarhalne asociacije.

»Vem, da je beseda ›oče‹ problematična za tiste, katerih izkušnje z zemeljskimi očeti so bile uničujoče in zlorabljajoče, in za vse nas, ki smo preveč trpeli zaradi utesnjujočih, patriarhalnih prijemov v življenju,« je dejal Cottrell.

Vsekakor zelo zanimivo stališče za drugega najvišjega cerkvenega voditelja v državi, in to ne v kakšnem obskurnem tabloidu, temveč na redni Anglikanski sinodi, ki je najvišje odločevalno, zakonodajno in posvetovalno telo znotraj Anglikanske cerkve. Odločitve, sprejete na sinodi, imajo avtoriteto znotraj anglikanske skupnosti in močno vplivajo na cerkveno prakso in versko življenje njenih članov.

Cottrell sicer sploh ni prvi, ki je v Anglikanski cerkvi na dan prišel s to idejo. Podobno se je napovedovalo že februarja letos, potem ko so nekateri anglikanski pastorji izrazili željo, da bi lahko pri molitvah, tudi tistih svetopisemskih, uporabljali spolno nevtralne izraze.

Takrat je bilo rečeno, da bi morala vse morebitne spremembe, ki bi pomenile odmik od tradicionalnih judovskih in krščanskih naukov izpred tisočletij, odobriti sinoda, najvišji organ odločanja Anglikanske cerkve.

Ali se je Jezus motil?

Kritiki so bili seveda tako februarja kot prejšnji teden nemudoma ogorčeni: »Ali hoče yorški nadškof reči, da se je Jezus zmotil?« V poročilu je bilo navedeno, da je Cottrellovim pripombam neposredno nasprotovalo veliko ljudi. Chris Sugden, vodja konservativne skupine Anglican Mainstream, je denimo cinično komentiral, da je Jezus rekel ljudem, naj molijo k »našemu Očetu«. »Ali yorški nadškof meni, da se je Jezus motil ali da Jezus celo ni bil dovolj pastoralen?«

Na drugi strani pa je neka pastorka, Christina Rees, ki se je sicer zelo zavzemala za »posvetitev« žensk v škofinje, s Cottrellom strinjala. Po njenem je načel zelo aktualno vprašanje, saj da trenutna molitev Očenaš namiguje, da Bog verjame, da moški nosijo njegovo podobo bolj popolno kot ženske, to pa seveda ne drži in je zadevo treba popraviti.

Nespremenljiva tradicija

Očenaš imenujemo »Gospodova molitev«, ker je to molitev, ki nam jo je dal Gospod Jezus. Boga imenujemo »Oče naš«, ker nam je naročil, naj ga tako nagovarjamo, pri tem pa tudi jasno povedal, da gre za eno glavnih molitev, s katero naj se na Boga obračamo. Zato je to vprašanje tako pomembno: Cottrell je eden najvišjih med predstavniki Anglikanske cerkve, molitev Očenaš pa na piedestalu med molitvami, ki nam jih je izročil sam Gospod Jezus.

Prvi del Cottrellove izjave, ki se nanaša na slabe izkušnje z zemeljskimi očeti, pravzaprav ni napačen: dejansko je ljudem, ki so bili v življenju nezadovoljni z odnosom do lastnega očeta, težko moliti Očenaš, kar pa seveda ne gre posploševati.

Mnogo ljudi namreč na drugi strani reče, da prav zato toliko bolj čutijo bližino nebeškega Očeta, kolikor jim je odnos z lastnim očetom umanjkal v otroštvu. Kakor pravi znana pripoved o življenju svetega Frančiška Asiškega: ko je vse vrnil očetu in odložil oblačila, se je odpovedal očetovemu imetju in s tem tudi njegovemu imenu: »Odslej lahko z gotovostjo rečem: ›Oče naš, ki si v nebesih‹, ker me je [zemeljski oče] Peter Bernardone zavrnil.«

Kakorkoli obračamo, občutki pač niso nekaj, na čemer bi lahko gradili svojo vero.

Kakorkoli obračamo, občutki pač niso nekaj, na čemer bi lahko gradili svojo vero. To bi po nekaj zadnjih desetletjih, ko se je v Cerkvi množično gradilo na čustvih in kultih osebnosti – in je vse prej ali slej klavrno, celo dramatično propadlo – že vedeli. Človeška čustva in dojemanje so tako zelo osebna in svojska, da ne morejo služiti kot pravilo vere.

Prav zato pa se je krščanstvo skozi zgodovino nekaterih stvari držalo kot pijanec plota. Pri praktično vseh moralnih in teoloških izhodiščih, pri katerih Katoliška in Pravoslavne cerkve v 21. stoletju stojijo na okopih proti zahodni družbi, gre za takšna starodavna prepričanja, ki ostajajo enaka, sveta, nespremenljiva. Marsikaj se lahko spreminja, marsikaj pa nikakor ne.

Sicer pa ni treba na dolgo razglabljati o novih idejah Anglikanske cerkve glede uporabe t. i. genderiziranih, torej spolno nevtralnih zaimkov. Gre za pristop nekaterih cerkvenih voditeljev, ki se raje zgledujejo po trenutni kulturi kot po Svetem pismu, in ta kritika je te dni prihajala predvsem iz Anglikanske cerkve.

Zanimivo je, da o tem razmišljamo prav v tednu, ko je canterburyjski nadškof Justin Welby podprl tudi zakonodajo, ki bi utegnila močno omejiti svobodo govora, pri čemer je želel podpreti predvsem transspolne študente. Po njegovem bi morali visokošolski organi nositi »resne posledice«, če bi dopustili, da se tolerira kakršno koli sovražno razpoloženje do transspolnih oseb. S tem se lahko seveda samo strinjamo, res pa je tudi, da utegne biti »sovraštvo« zelo zelo široko razumljeno. Vrh vsega je Welby transspolne študente primerjal z Judi, pri čemer se res postavlja vprašanje, če razne osebne posebnosti, kot je denimo spolna disforija, lahko enačimo s pripadnostjo neki etnični ali verski skupini.

Anglikanska cerkev, ali vsaj nekateri njeni najvišji voditelji, torej s polno paro sprejema v svoj nauk novodobne trende glede fluidnosti spolnih identitet, kar je – kakor dobro povzame prav Cottrellova izjava – podaljšek feminističnega gibanja kot nasprotovanja »patriarhalni družbi«.

Zato se postavlja vprašanje, kako zelo bodo še morali popravljati Sveto pismo, in to vse od prvih vrstic, kjer je zapisana osnovna judovsko-krščanska antropologija, utemeljena na odnosni, dopolnjujoči se različnosti moškega in ženske.

Sicer pa – malo za šalo, malo zares – se je treba zamisliti tudi nad nevarnostjo, da nove ideje znotraj Anglikanske cerkve nasprotujejo ideologiji spola v njenem bistvu. Če si namreč vsak lahko izbere svoj spol in svoje zaimke, tukaj naletimo na paradoks: če si je Bog izbral moške zaimke, mar ne bi morali njegove odločitve pač sprejeti, kakor naj bi sprejeli spolno identiteto vsakogar?