Nova generacija desne sredine zamuja priložnost za odličen politični eksperiment

Fotomontaža: Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK

Leto in pol od bolečega poraza desne sredine na državnozborskih volitvah politična razmerja v državi niso bistveno drugačna. Resda je Golobova Svoboda v javnomnenjskih anketah izgubila dobršen del podpore, a ta ostaja na še vedno spodobnih 25 odstotkih. Na drugi strani SDS izven lastnih zabetoniranih okvirjev ne more, njen domet se lahko zvišuje zgolj s pasivizacijo volivcev, ki sicer na volitve prihajajo glasovat proti Janši. Preostala opozicijska stranka, NSi, poskuša vse mogoče, da bi vendarle prebila 10 odstotkov, a zdi se, da se nič prav dobro ne prime. Čakanja v senci dominantnega šefa se je naveličal tudi Anže Logar, ki pa še sam dobro ne ve, kako kapital s predsedniške tekme pretočiti na parlamentarno sceno, brez da ga pri tem pohodi bodisi Janša bodisi strici iz levega zaledja, ki se patronatu nad nomadsko liberalno sredino ne bodo odrekli na lepe oči.     

V razmerah, ki, razočaranja polnemu prvem letu leve oblasti navkljub, ne obetajo ničesar drugega od nove zmage levega pola na državnozborskih volitvah 2026, se je Mateju Toninu, iskreno ali ne, porodila ideja, ki, čeprav na prvo žogo zavrnjena, ima potencial, da bi desni pol potegnila iz zanke porazov, v kateri je ujet že skoraj dvajsetletje. Čeprav mnogi na desnici nad njo vihajo nos in se zmrdujejo, vendarle sodi v višjo kategorijo od amaterskih zgubaških poskusov, kot sta bili Primčeva stranka Glas za otroke in družine ter Brščičeva Domovinska liga.

Skupna točka (pogojno rečeno) mlajše generacije desnosredinskih politikov, ne glede na strankarsko članstvo, je, da so naveličani resigniranega malodušja, ki se je zadnja leta razpaslo med desnimi politiki in volivci. Dovolj imajo miselnega vzorca, v katerem je na eni strani vsemogočni rdeči zmaj, ki iz murgelskega brloga drži Slovenijo v krempljih, na drugi strani pa uboga žrtev, ki se zveri upira po svojih močeh. Četudi je do neke mere res tako, oziroma velja, da je slovenska levica iz zgodovinskih razlogov na večini ključnih področij v premoči nad desno sredino, pa je večno igranje žrtve in samozadostno smiljenje samemu sebi kaj slaba tolažilna strategija.

Da se lahko s spretnostjo, inovacijo, domišljijo, izkoriščanjem lastnih prednosti in nasprotnikovih slabosti, predvsem pa trdim in discipliniranim delom premaga hegemona, neredko dokazujejo slovenski športniki. Zakaj tega ne bi zmogli tudi desnosredinski politiki, je miselnost omenjene mlajše generacije.

Četudi velja, da je slovenska levica iz zgodovinskih razlogov na večini ključnih področij v premoči nad desno sredino, pa je večno igranje žrtve in samozadostno smiljenje samemu sebi kaj slaba tolažilna strategija.

Priložnost zamujena ...

Izkazuje pa se, da se razlikujejo v ideji, kako, oziroma predvsem s kom to doseči. Matej Tonin si je zamislil, da bi se v jedru enako razmišljujoča »mlajša garda«, ki zdaj vodi NSi in SLS ter se gradi okoli Platforme sodelovanja, skupaj izmerila na evropskih volitvah. Nekateri mu pri tem očitajo neiskrenost in morda je s projektom do partnerjev in nato v javnost res prišel z vnaprejšnjim prepričanjem, da bo zavrnjen. Če je tako, se, kot vidimo, ni motil. Ampak četudi je kak svoj partikularni cilj s tem dosegel, je ideje vendarle škoda, da je bila po hitrem postopku izrabljena in zavržena.

Potencial ideje skupnega nastopa nove generacije desne sredine, ki je, čakajoč na svoj trenutek, večinoma že izven let, v katerih so njeni predhodniki osamosvajali Slovenijo, presega zgolj uspeh na volitvah v evropski parlament. Predvsem bi bil to odličen, v vseh pogledih ne predrag eksperiment, v kolikšni meri je volilni prostor na sredini in desno od nje zrel za miselni preskok iz vloge tarnajoče žrtve v samozavestnejšo vlogo protagonista. Ter seveda, ali je v samostojni Sloveniji zrasla generacija, sposobna volivce prepričati, da je sama lahko nosilec tovrstne protagonistične, s frustracijami preteklosti manj obremenjene politike.

Predvsem bi bil to odličen, v vseh pogledih ne predrag eksperiment, v kolikšni meri je volilni prostor na sredini in desno od nje zrel za miselni preskok iz vloge tarnajoče žrtve v samozavestnejšo vlogo protagonista 

Iz naukov morebitnega uspeha ali neuspeha na volitvah 2024 bi se lahko naučili mnogo koristnega za izjemno pomembne volitve 2026, ko bo šlo za to, ali bodo Slovenci Golobovim še naprej dopuščali uničevati državo na račun "biznisiranja" v energetiki. Lahko bi se, z ne prehudimi posledicami za Slovenijo, nenazadnje naučili tudi, da skupaj ne gre, če takšno povezovanje ne bi obrodilo sadov.

Priložnost za takšen eksperiment, ki bi, četudi ne naredil preboja, odgovoril na nekaj pomembnih vprašanj, se zdaj zdi zamujen. Anže Logar ostaja na svojem, z nejasno idejo, na kakšen način se sploh osamosvojiti od Janše. Da zna to biti še kako boleče, ta čas doživljajo ravno njegovi nesojeni partnerji v NSi in morda je ravno zato še posebej previden.

Ali bosta preostali stranki, ki pa ju še vedno druži skupna krščansko-demokratska podstat, vsaj na tej skušali zgraditi pozitivno zgodbo, pa bomo še videli. Obeti se sicer ne zdijo najboljši.

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
21
Jakobov sejem
08:00 - 14:00