Propagandni stroj emigracijskega islamizma

Pred trinajstimi leti sem se v eni od modernih kavarn v Džidi pogovarjal s članom savdske obveščevalne službe Mabahith, ki je podobna egiptovskemu Mukhabaratu. Gospod je bil veteran boja proti islamistični grožnji, ki sta jo takrat predstavljala Al Kaida in Muslimanska bratovščina. Gospod, imenujmo ga Rami, mi je takrat naravnost povedal, da medtem ko so oni več ali manj uspešno zajezili (beri: očistili) islamistično grožnjo v Savdski Arabiji, se čudijo, zakaj zahodne države jemljejo islamistične grožnje s takšno lahkoto. Poudaril je, da ne glede na vlogo Savdske Arabije kot varuha svetih mest Meke in Medine ne bi nikoli dopustili, da bi islamizem kot ideologija verskega nasilja prevladal v njihovi domači državi.

G. Rami je seveda vedel, o čem govori – Savdska Arabija je bila prizorišče tako centra radikalnega verskega ekstremizma kot žarišča terorističnih napadov. Potrebovali so najmanj desetletje po 9/11, da so državo očistili skrajnežev.

Ob srebanju savdske bele kave, ki je prijetno dišala po kardamomu, klinčkih in žafranu, je poudaril, da dvomi o resnosti evropskih varnostnih agencij pri pregonu terorizma in ekstremizma. Savdska bela kava nima mleka, ampak dobi svetlejši ton barve zaradi rahlega praženja, kar poudari mešanico kave in začimb ter doda ekstra kofeinski udarec. Prijetna glasba je zapolnila kavarno. Farid al Atrash, nekdanji nesojeni ljubimec kraljice Nariman, druge žene egiptovskega kralja Faruka I., poje o ljubezni, ki je kot sveča zapolnila njegovo življenje, toda njegove solze so jo ugasnile. Naročiva si Om Ali oziroma 'Alijevo mater', ki je vsaj po mojem mnenju ena najboljših egipčanskih sladic. Potem se obrne k meni in reče: »Propagande, ki jo imate v prid esktremnim islamističnim organizacijam, mi ne bi nikoli dopustili!«

Res je, Savdska Arabija marsičesa ne bi dopustila, kar je sicer temeljna razlika med liberalnimi demokracijami in avtokracijami, sem odgovoril. G. Rami se strinja, da sta sistema neprimerljiva, toda nerazumno je dopuščanje svobode delovanja in propagande tistim organizacijam, ki v temelju rušijo ravno ta sistem in želijo vzpostaviti vse tisto, kar je diametralno nasprotno liberalnim demokracijam. Imel je prav, kajti vprašajmo se, ali dovoljujemo promocijo nacističnih organizacij.

Podtalne islamistične organizacije

V zadnjih dveh desetletjih lahko opažamo porast islamizma po Evropi, od Berlina do Londona, od Malmöja do Barcelone in tudi v naši bližini, recimo italijanskem Tržiču. Vedno več zakritih žensk vidimo celo na slovenskih ulicah! Po angleških mestih se sprehajajo šeriatske patrulje, ki 'opozarjajo' grešnike, ki se držijo za roke, pijejo pivo, ali Bog ne daj, se celo poljubljajo. Švedska mesta so postala prestolnice posilstev, v Veliki Britaniji so tolpe Pakistancev množično posiljevale mladoletnice, podobne zgodbe pa lahko slišimo iz Rima, Barcelone in drugih mest. Španska, katalonska in italijanska policija so v marcu aretirale skupaj 11 džihadistov iz organizacije Tehreek-e-Labbaik Pakistan (TLP), ki so imeli seznam ljudi, ki so jih želeli obglaviti. Džihadisti so v duhu boja proti nevernikom želeli sprožiti povračilne ukrepe, kot veleva tradicija, z glavami bogoskruniteljev. Celotna druščina je v Španiji živela legalno z družinami kot zahodnjaki, kajti to muslimanom dovoljuje pojem takije. Koran dovoljuje prikrivanje oziroma podtalno prakticiranje lastne vere in tradicije ter navidezno drugačno življenje, takrat ko je vera ogrožena (življenje pod tiranijo) ali ko gre za uveljavljanje verskih ciljev (širjenje vere). Znamenit primer je Taleb Abdulmohsen, savdski šiit, ki je leta 2024 zapeljal z avtom v množico med božičnim sejmom v Magdeburgu. Abdulmohsen je leta dajal vtis integriranosti in nasprotnika islama ter javno kritiziral vero, medtem ko je skrbno načrtoval džihadistični napad. Edini, ki so nemško policijo in organe opozarjali na neskladnosti, so bili nekdanji muslimani in njihova društva v Nemčiji, ki pa jih redkokdo povpraša za mnenje. Takija je postala eno izmed taktičnih orožij islamistov proti Zahodu.

Koran dovoljuje prikrivanje oziroma podtalno prakticiranje lastne vere in tradicije ter navidezno drugačno življenje, takrat ko je vera ogrožena.

Ravno tukaj je treba odgovoriti na zelo pomembno vprašanje. Če toleriramo politični islamizem, ki zagovarja šeriatsko pravo, krčenje pravic žensk, poročanje z mladoletnicami, smrtne kazni za spolne deviacije itd., ali bi potemtakem evropske institucije dovolile in tolerirale neemigrantska gibanja s podobnimi navadami? Če poenostavim: ali bi nevladne organizacije, varuhi pravic, policija, sodišča in politika tolerirali krščansko ali sekularno društvo iz Slovenije, ki bi se zavzemalo za pravico do spolnosti z mladoletnimi osebami, prepoved svobodnega gibanja žensk, zagovarjalo pretepanje neposlušnih soprog in obglavljenje tistih, ki kritizirajo njihovo društvo? Predstavljajte si, da bi nekdanji nadškof Rode v Domovini dajal navodila za pretepanje žena in kako poročiti devetletnico!? Za tiste, ki ste v dvomih – medijska propaganda islamistov počne ravno to. Obrazložitve koranskega verza 4:34, ki govori, kako disciplinirati ženo, so pogoste. Ravno v tem verzu se izpostavi inferiornost ženske v primerjavi z moškim; ženska je nebogljen subjekt, nad katerim ima moški popolno avtoriteto. Ko ženska ni zmožna popolne podreditve moškemu, ima moški pravico do fizične discipline v primeru, da strogo opozorilo in ločeno spanje nista zalegla. Kako tepsti ženo, je tako del pripovedne tradicije o načinu življenja Mohameda (hadis) in v Mohamedovi avtobiografiji (sira).

Po angleških mestih se sprehajajo šeriatske patrulje, ki 'opozarjajo' grešnike, ki se držijo za roke, pijejo pivo, ali Bog ne daj, se celo poljubljajo. Švedska mesta so postala prestolnice posilstev, v Veliki Britaniji pa so tolpe Pakistancev množično posiljevale mladoletnice.

Skrivno poročilo francoskih obveščevalnih služb

Končno je v maju 2025 prišlo na dan eksplozivno poročilo francoskih varnostnih služb o nevarnosti islamizma in kako se je islamizem preko Muslimanske bratovščine in drugih islamističnih organizacij na skrivaj zakoreninil v francoske sekularne institucije. Poročilo navaja, da islamizem ogroža temelje francoske države, zato je predsednik Macron zahteval, da vlada nujno sprejme ukrepe za zajezitev širjenja podtalnega islamizma. Poročilo kot glavnega krivca navaja Federacijo francoskih muslimanov, ki je dejansko podružnica Muslimanske bratovščine. Ta organizacija vodi 207 mošej in molilnic ter upravlja 280 društev in 28 šol. Organizacija si prizadeva za radikalizacijo muslimanov, zahteva spremembo družbenih norm, kjer se upošteva striktno šeriatsko pravo. Islamisti razumejo, da je šeriatsko pravo nad francoskim pravom in ustavo, zato ni nenavadno, da so v omenjenih šolah že sedemletnice pokrite s črno abajo. Naj omenim, da je šla Evropa tako daleč, da jo pred nevarnostjo islamizma opozarjajo Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Egipt.

Evropa je šla tako daleč, da jo pred nevarnostjo islamizma opozarjajo Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Egipt.

Francosko poročilo sicer ni osamljeno, kajti glavne evropske obveščevalne službe obravnavajo islamistične organizacije kot aktivno grožnjo evropskemu načinu življenja. V osnovi je glavnina islamističnih organizacij povezana preko Federacije islamskih organizacij Evrope (FIOE/CEM) ter Foruma islamske mladine in študentskih organizacij (FEMYSO). Vse organizacije znotraj obeh zvez so del načrta za uveljavitev ciljev islamizma, od šolstva, organizacij, društev, vse do civilne uprave. Četudi te organizacije zaenkrat ne sodelujejo v terorističnih aktivnostih, dajejo zatočišče tistim, ki so bili v terorističnih aktivnostih udeleženi, ali pa jih s promocijo ekstremizma spodbujajo. Najbolj problematično je spodbujanje protizahodnega sentimenta, nasprotovanje osnovnim ustavnim pravicam, kar je vidno v velikem sovraštvu do določenih skupin, recimo Judov in gejev. Največje orožje omenjenih organizacij pa je izum islamofobije, ki jo zelo uspešno uporabljajo za utišanje kritikov islamizma. Francoska SCRT, belgijska Sûreté de l'État, nizozemska AIVD, nemška BfV in druge varnostne agencije v Evropi so prišle do enakih zaključkov.

Težava interpretacije korana

Načeloma Korana ne moremo interpretirati drugače, kot se interpretira sam – sura 5:3 pravi, da je islam popolna religija; sura 3:7 pravi, da lahko verze v popolnosti interpretira le Bog, torej ne človek; sura 11:1 govori o knjigi brez napak v svoji modrosti in jasnosti; kot pika na i pa sura 2:2:16 zanika človeško zmožnost interpretacije Korana. Zaključimo lahko, da je Koran popolna in nezmotljiva knjiga, čeprav ne moremo zanikati, da je bilo v zgodovini islama polno različnih interpretacij in šol, ki so na različne načine interpretirale Koran. Od gibanja Mu'tazilov, ki je v svojem pristopu reinterpretacije Korana slednjega dojemalo kot ravnovesje med vero in razumom, vse do Hanbalijevega gibanja, ki je zagovarjalo striktno interpretacijo naukov. Gibanje Mu'tazilov nam je v 8. in 9. stoletju dalo cvetočo dobo islamskega sveta. To je bil čas, ki je prinesel znanost in izume ter je tako zelo presegel Evropo, da so evropski učenjaki romali v učne centre Bagdada, Damaska, Kaira in Cordobe. To se je končalo s prihodom seldžuških Turkov, ki so se bolj ogreli za Hanbalijevo šolo dobesedne interpretacije Korana in hadisov. Hanbali je vroča roba vse do danes, ko je njegovo šolo na veliko oživil El-Wahab, s propadom turškega kalifata pa je njegove nauke posvojil Hasan al-Bana ob ustanovitvi Muslimanske bratovščine. Hanbalijevi nauki so danes temelj islamističnih in džihadističnih organizacij, kot so Islamska država, Al Kaida, Hamas, Islamski džihad itd.

Največje orožje omenjenih organizacij je izum islamofobije, ki jo zelo uspešno uporabljajo za utišanje kritikov islamizma.

Propagandni ustroj Muslimanske bratovščine je izjemen. Nastala je v času egiptovske kraljevine, takoj po propadu turškega kalifata leta 1924. Hasan al-Bana je takoj nasprotoval kraljevini, ki jo je videl kot neislamsko ter prozahodno, zato je takoj začel z načrtovanjem islamske revolucije. Toda verjel je, da revolucija ne sme biti hitra, ampak mora osvojiti vse pore ljudi. Zato je Muslimanska bratovščina s taktičnim premikom svojih kadrov v šolstvo, mošeje, politične stranke, vojsko, univerze itd. udejanjila perfektno takijo. Z distribucijo denarja revnim, zagovarjanjem socialno šibkih, protikolonializmom ter nasprotovanjem judovski državi v britanskem mandatu Palestine so v dobrem desetletju pridobili pol milijona članov. Imeli so pisatelje, politike, verske voditelje, sindikaliste, učitelje, ki so pridobili izjemen vpliv. Tudi atentat na al-Bana, ki ga je izvršila ilegalna egiptovska Železna garda, ni spremenil toka zgodovine.

Izjemen propagandni ustroj – popolna takija

Muslimanska bratovščina je razpredla lovke po celem svetu. Eden izmed ciljev je bil strmoglavljenje avtokratov v arabskem svetu, na primer v Egiptu, Savdski Arabiji, Siriji in Libanonu. Ti projekti so se izkazali za neuspešne in z resnimi posledicami za člane bratovščine, ki so se merili v desettisočih mrtvih. V osemdesetih se je Muslimanska bratovščina preusmerila na ostali svet in s tem na Zahod, kjer so si zadali enak cilj kot al-Bana v Egiptu – podtalno delovanje in prikrita infiltracija v sekularne institucije, zato so napisali dokument La Iha al-Dakhilija (interni pravilnik), ki je ta pravila natančno opredelil. Mešanica splošno poimenovanih združenj, kot na primer Združenje muslimanov Francije, ali pa ustanavljanje dobrodelnih organizacij, najbolj znana je britanska Islamic Relief, je islamističnim združenjem dalo legitimnost. V resnici pa gre za največje financerje evropskega islamizma. Šlo je tako daleč, da je Islamic Relief dobila celo kraljevo odlikovanje, kar je popoln absurd.

Drugi korak so glasniki organizacije v opravi reformatorjev, uglednih pisateljev, profesorjev in celo zahodnjakov. Tak je na primer Tarik Ramadan, ki se je v glavnem postavljal v vlogo integriranega filozofa in pisatelja ter samooklicanega reformatorja. Toda elegantno oblečeni predavatelj in pisatelj je sin hčere Hasana al-Bane in voditelja Muslimanske bratovščine Saida Ramadana, ki prikrito nasprotuje zahodnemu načinu življenja, se naslanja na namišljeno islamofobijo ter poskuša zagovarjati islamiste in džihadiste, kjer je le mogoče. Ti ljudje so se v Evropo tako infiltrirali, da Velika Britanija sprejema zakon o islamofobiji, vpliv imajo na sodne odločitve, ki se tretirajo v sklopu rasizma. V nekaterih državah, na primer v Nemčiji, Veliki Britaniji in na Švedskem, poslanci odkrito zagovarjajo šeriatsko pravo. Ravno to prikrito delovanje je povzročilo, da so ljudje prešli od nesprejemanja islamizma do tolerance.

Mešanica splošno poimenovanih združenj, kot na primer Združenje muslimanov Francije, ali pa ustanavljanje dobrodelnih organizacij, najbolj znana je britanska Islamic Relief, je islamističnim združenjem dalo legitimnost. V resnici pa gre za največje financerje evropskega islamizma.

Tretji korak pa je združitev z zavezniki, ki so sicer na videz nasprotniki, toda v duhu takije potrebni za dosego cilja. Na eni strani je levica, ki je najbolj posvojila islamistične organizacije. Skupaj so se našli v boju proti Zahodu, kapitalizmu, boju za socialno pravičnost in Palestino. To lahko dnevno opazujemo na univerzah, ulicah in v parlamentih, kjer skrajni islamisti ter skrajna levica skupaj uresničujejo cilje, vsak za svojo revolucijo. Verjetno se ne zavedajo, da bo v primeru uspeha ene ali druge revolucije prišlo do končnega spopada med njima, tako kot med iransko revolucijo, ko je dal Homeini pobiti približno 20.000 komunistov in socialistov. Po drugi strani pa imamo skrajno desnico, ki v svoji ljubezni do avtoritarnih režimov, kot je Putinov ali Šijev, gladko sprejema denar iz Katarja. Vsekakor pa vse tri skrajnosti druži neizmerno sovraštvo do Judov.

Na koncu se nam poraja vprašanje, ali nam bo uspelo premagati to grožnjo. To je predvsem odvisno od vladajočih politik, ki naj bi imele dovolj poguma, da ne skočijo v zrak vsakič, ko kakšen nevladnik začne neupravičeno kričati o rasizmu in raznih fobijah. Toda vseeno se vprašajmo, zakaj so Egipt, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati, Bahrajn, Sirija, Libija ter mnoge druge muslimanske države razglasile Muslimansko bratovščino za teroristično organizacijo. Do kakšne tragedije mora priti v Evropi, da bo storila enako?

(D208: 23–25)