Psihoterapevti: samo glas v podporo zakona je pravi glas za ljudi v hudih stiskah

Dan pred predvidenim glasovanjem o predlogu zakona, so psihoterapevti in predstavniki pacientov na okrogli mizi poudarili, da je ureditev tega področja nujna tudi zato, da bodo osebe s težavami v duševnem zdravju lahko dostopale do storitev, ki so jim bile do sedaj večinoma nedostopne. V Državnem zboru je medtem potekala druga obravnava, koalicijske stranke so vložile nekaj dopolnil. »Če bo ta zakon vzpostavil red, je vreden naših glasov,« je zatrdila poslanka Iva Dimic (NSi) in izpostavila dolge čakalne vrste.

Po tem, ko se je obravnava predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti julija začasno prekinila, se je v tem tednu ponovno vrnil v državnozborske klopi. Koalicija je medtem pripravila še štiri amandmaje – po enem izmed njih naj bi možnost akreditacije za akademsko pot izobraževanja za pet let imeli le javni programi, po tem obdobju pa tudi zasebne fakultete.

Do tega amandmaja je prišlo po tem, ko so koalicijske stranke ocenile, da se je nova vloga nekdanje državne sekretarke v kabinetu zdravstvene ministrice porajala v celotnem postopku priprave zakona. Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, ki je koordinirala oblikovanje predloga zakona, je namreč sporočila, da bo postala dekanja fakultete za psihoterapijo na Novi univerzi, ki je še v nastajanju. Dernovškova je zatrdila, da sama navzkrižja interesov ne vidi, s svojim delom na ministrstvu je prenehala.

V stranki SD so se posledično takrat odločili, da umaknejo svojo podporo predlogu zakonu, obravnava pa se je zamaknila na jesen.

Tudi psihoterapija rešuje življenja

V sredo (22. 10.), dan pred predvidenim glasovanjem o Zakonu o psihoterapevtski dejavnosti v Državnem zboru je potekala okrogla miza z naslovom »Tudi psihoterapija rešuje življenja«, ki so jo organizirale organizacije pacientov in psihoterapevtov.

Na tiskovni konferenci so predstavniki uporabnikov in predstavniki psihoterapevtske stroke opozorili na hude krivice in stiske ljudi, ki so žrtve predolgih čakalnih vrst, kar pomeni, da psihoterapija ostaja privilegij bogatejših. Predstavniki pacientov in psihoterapevtov so poslance pozvali, naj predvolilni čas ne bo čas praznih obljub, ampak priložnost za izkazovanje skrbi za najranljivejše, ki so v hudih stiskah. Menijo, da je samo glas v podporo zakona pravi glas za ljudi v hudih stiskah, glas vzdržanja ali nasprotovanja pa pomeni ohranitev popolnega nereda, cehovskega monopola in glas proti ljudem in proti psihoterapevtski stroki.

»Poslanci imajo prvič možnost, da so del zgodovinskega prelomnega trenutka in prvič po 20 letih javno pokažejo, da jim je mar za trpeče in najbolj ranljive,« so zatrdili in opozorili pripadnike drugih strok, da v teh alarmantnih časih ne bi smelo biti več prostora za prerivanja in napade, ampak da je ob številnih grozljivih statistikah prišel čas za sodelovanje, povezanost in pristno skrb za sočloveka.

Predsednica SKZP Ksenja Kos je prebrala izjavo, ki jo na Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo (SKZP) ponavljajo ves čas – poudarila je, da jim ta boj ni jasen že od samega začetka. Poudarila je, da je treba psihoterapijo obravnavati kot samostojno znanstveno vedo in kot samostojen poklic. Po njenih pričakovanjih bodo z zakonom postavljeni jasni kriteriji za strokovno delo psihoterapevtov, psihoterapija kot dejavnost bo prvič dobila pravni okvir. Obetajo si tudi jasna pravila glede delovanja psihoterapevtske zbornice kot krovne organizacije, ki naj bi skrbela za ustrezne pogoje za razvoj psihoterapije. Hkrati bodo s pomočjo registra uporabniki vedeli, na koga se lahko obrnejo za strokovno in etično psihoterapevtsko pomoč.

Ocenila je, da zakon sicer še ni optimalen, mogoče in možne so izboljšave, ki se jih v prihodnje psihoterapevti tudi nadejajo. Zakon je namreč v dveh letih razprav in različnih pritiskov z vseh strani doživel številne spremembe in prilagoditve. Kljub temu tudi SKZP močno podpira sprejem zakona, saj predstavlja prvi in nujen korak na poti k celovitemu urejanju psihoterapevtskega poklica in stroke. Nasprotniki zakona po njenem mnenju psihoterapijo razumejo preozko in jo umeščajo izključno v svoj okvir. »Psihoterapija je širša, interdisciplinarna in avtonomna veda, ki temelji na znanstvenih pristopih in etičnih smernicah,« je opozorila. 

Saša Poljak Lukek je spomnila, da Teološka fakulteta že vrsto let v okviru akreditiranih študijskih programov izobražuje za področje psihoterapije. Zakon ocenjujejo kot nujen in pričakovan korak k sistemski ureditvi področja, ki je ključen za varovanje in krepitev duševnega zdravja v Sloveniji. Izpostavila je, da predlog zakona psihoterapijo regulira kot zdravstveno dejavnost – kar je z vidika zaščite klientov dobro. Vse rešitve so sicer ugodne, tudi Teološka fakulteta bo morala dodatno prilagoditi študijske programe in okrepiti nekatere kompetence njihovih študentov.

»V Sloveniji smo na Teološki fakulteti edini, ki smo znanstveno in akademsko razvijali to področje zadnjih dvajset let. Tako da lahko z gotovostjo trdimo, da psihoterapija, ki jo izvajamo ustrezno usposobljeni strokovnjaki, ki nismo nujno klinični psihologi in psihiatri, temelji na znanstveno preverjenih pristopih in so dokazano učinkoviti ter etično utemeljeni,« je poudarila profesorica in izpostavila, da učinkoviti odgovori na izzive sodobne družbe zahtevajo sodelovanje – in to sodelovanje vseh strok. Dejala je, da zakona ne gre razumeti kot vdora nekvalificiranega kadra v zdravstvo, kar jim očitajo nekateri. Poklice v zdravstvenem okolju namreč urejajo tudi drugi pravilniki. Zakon ocenjujejo kot povečanje varnosti za uporabnike, ker bo jasno določil standardizirane pogoje za usposobljenost psihoterapevtov, nadzor nad delom in etična merila prakse.

Psihiater in psihoterapevt Miran Možina (SFU Ljubljana) je povedal zgodbo, ki je povezana z Avstrijo. Ko je končal študij medicine, je bilo za vse zdravnike priporočeno, naj gredo v tujino, naj se učijo iz tujih držav, kjer so boljše prakse. Hodil je na kongrese in spoznal ljudi, ki so v Avstriji dosegli, da je bil zakon tam sprejet leta 1990. Avstrijski in tudi nemški zgled po njegovih besedah kažeta, kako zakonska ureditev psihoterapije kot samostojnega poklica izboljša dostopnost in kvaliteto psihoterapevtskih storitev.

Danes je v Avstriji registriranih čez 13 tisoč psihoterapevtov. »Je to kogarkoli ogrozilo? Ne, tudi Avstrija potrebuje še več psihiatrov, več psihologov,« je povedal in dodal, da potrebe rastejo, zakon v Avstriji pa je prinesel tudi to, da se vse več javnih sredstev namenja za to, da lahko vse večje število ljudi dobi brezplačne psihoterapevtske storitve.

Povedal je tudi, da so z Univerzo Sigmunda Freuda v Slovenijo prinesli novost – možnost neposrednega direktnega študija takoj po maturi. V okviru tega najzahtevnejšega programa je možno v petih letih dobiti potrebna znanja in opraviti dovolj prakse, ki zadošča kriterijem za samostojen poklic. Po njegovih besedah sicer še nihče ni končal njihove fakultete v petih letih, najhitreje v sedmih. »Upam da boste podprli zakon o psihoterapiji, ki bo uveljavil samostojen poklic in omogočil tudi razvijanje akademskega izobraževanja,« je pozval Možina.

Psihiatri in psihologi predlogu zakona še vedno nasprotujejo

Psihiatri, klinični psihologi, pedagoški strokovnjaki in predstavniki v zdravstvu priznanih psihoterapevtskih metod predlogu zakona še vedno nasprotujejo. Pred dnevi so na novinarski konferenci ponovno opozorili, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Po njihovem mnenju bi tak zakon zmanjšal varnost pacientov, povzročil strokovno zmedo in omogočil vstop neustrezno usposobljenih izvajalcev v zdravstveni sistem.

»Zakon enači svetovanje v stiski in psihoterapijo kot zdravljenje duševnih motenj. Kompetence terapevtov izven zdravstva in strokovnjakov, ki izvajajo psihoterapijo v zdravstvu, so različne. Brez ustrezne diagnostike ni ustrezne terapije, posledice napačne obravnave pa so lahko tudi usodne,« je dejala Ana Brečko Ožura, članica Razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo pri MZ.

Specialistka otroške in mladostniške psihiatrije Urša Mrevlje Lozar je ocenila, da je ideja o izboljšanju dostopnosti psihološke pomoči sicer nujna in dobrodošla, a trenutni predlog to dostopnost v resnici zmanjšuje. »Predstavnik ZZZS je na Odboru za zdravstvo (24. 6. 2025) jasno povedal, da v zdravstveni blagajni ni sredstev za 20–40 novih timov, kot jih predvideva zakon. To pomeni, da bo treba denar vzeti obstoječim programom, torej bodo otroci, mladostniki in ljudje z duševnimi motnjami dobili manj pomoči, ne več,« je opozorila in predlagala, da se v zdravstvu zaposli dodatne pedopsihiatre in klinične psihologe ter da se v socialnem varstvu uredi dostopno in brezplačno svetovanje za ljudi v življenjskih stiskah.  

Predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije Sana Čoderl Dobnik je opozorila, da bi zakon v tej obliki omogočil vstop oseb brez kliničnih izkušenj v zdravstveni sistem, kar je po njenih besedah strokovno in etično nesprejemljivo. Izpostavila je, da zakonu nasprotujejo vse ključne zdravstvene institucije, med njimi UKC Ljubljana, UKC Maribor, Onkološki inštitut, URI Soča, Psihiatrične bolnišnice, Center za duševno zdravje otrok, mladostnikov in odraslih ter vse tri slovenske univerze, kjer delujejo oddelki za psihologijo.

Dekanja Pedagoške fakultete UL Karmen Pižorn je opomnila, da šole niso zdravstvene ustanove, njihovo poslanstvo je izobraževanje, ne zdravljenje. Psihoterapija po njenih besedah zahteva zasebnost, nevtralnost in zaupnost, torej pogoje, ki jih šolski prostor ne more zagotavljati. Vse sodelujoče strokovnjakinje so se strinjale, da je potrebno ustaviti sprejem trenutnega predloga zakona, vzpostaviti jasno ločnico med svetovanjem v stiskah in psihoterapevtskim zdravljenjem, v zakon vključiti stroko in z njo oblikovati rešitve, ki bodo varne, etične in učinkovite, zagotoviti sistemsko financiranje specializacij in zaposlitev strokovnjakov v zdravstvu in urediti dostopno svetovanje v okviru socialnega varstva za vse, ki so v življenjskih stiskah.