Različne oblike socializma kot poskus nadomestne religije - a nobena uspešna

Privzeta profilna slika
Gostujoči avtor

Če naše, evropsko izročilo (s tem pa tudi tradicije, obnašanje, vrednote, morala in etika), temelji predvsem na krščanstvu, pomeni, da je religija, pa naj bo to katoliška, pravoslavna ali protestantska, pomemben del našega življenja.


Čeprav organizirana religija vedno ne zna ponuditi odgovorov ali rešitev za krizo smisla, in se še naprej obnaša kot socialna, kulturna  pa tudi politična institucija, je še vedno del nas in živi skupaj z nami. Skupaj z religijo pa se je skozi stoletja generiral nek sistem pravil, ki je vrednote, moralo in etiko kot sprejemljivi »red« ali »model« uredil v obliki tega kar sedaj poznamo pod imenom zakonodaja.


 

Vendar pa, če se vrnemo na religijo, tudi ona se je prilagajala in oblikovala skozi stoletja (razen trdih cerkvenih dogem o katerih se pravzaprav ne razpravlja, enostavno so tu in zdaj) in je, ne glede na svoje pomanjkljivosti, vedno imela  neko skrivno privlačnost za množice. Človeštvo rabi nek religiozni impulz in organizirana religija ga jim je skozi svoje ceremoniale in mistiko tudi nudila. In vse zgodnje oblike socializma (socializem sovjetskega tipa, nacionalsocializem, italijanski fašizem…), ki so v zgodnjih dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja prišle tako ali drugače na oblast so se tega zavedale.


Tako je Lenin, kot izredno ostroumen manipulator, z globokim razumevanjem za potrebe psihe, svoj sitem prilagodil človeškim religioznim impulzom ali potrebam. Iz boljševizma je hotel narediti sekularno religijo, ki bi izpolnjevala človeško potrebo po smislu.


Stalin je njegove ideje še nadgradil. Kot versko izobražen (šolal se je na semenišču), se ni naučil le prepoznati verski impulz ampak tudi to, kako ga prepoznati, aktivirati in tudi, kako z njim manipulirati. V ceremonije partije je vnesel kopije liturgije oziroma kopije verskih obredov, Leninu je namenil po njegovi smrti status svetnika (romanje k Leninovem mavzoleju je dvignil na raven čaščenja krščanskih relikvij), partijo je začela obdajati neka mistika  in sprejem v partijo je bil v bistvu prav tako nek religiozen obred. S tem je hotel sovjetskemu komunizmu kot eni od oblik socializma dati status religije.


Podobno se je godilo v 30. letih prejšnjega stoletja, ko so nacionalsocialisti na čelu s Hitlerjem v Nemčiji na svojih shodih uporabljali  ogromno najstarejših tehnik religije, natančno premišljene obrede, ritmična ponavljanja, retoriko, barvo in svetlobo. Vse je bilo premišljeno, zvito inscenirana gledališka predstava, ki je prisotne vodila naravnost v ekstazo. Žarometi, prapori, nočna ura, rituali ... Vse pa preračunano in  s cerkveno pompoznostjo, ki je vodila v množično histerijo, ki je v svojem jedru bila verska strast in je povzročala neke vrste mistično doživetje. Vendar pa nacionalsocializem ni prevzel le pritiklin religije, hotel je sam postati religija (povzeto po knjigi Mesijanska zapuščina, M. Baighet).


In zakaj to pišem? Zato, ker sem bil tudi sam del takih dogajanj in manipulacij. Tudi komunistična partija bivše Jugoslavije ni bila imuna na sovjetske vzore, s tem, da jih je še izpopolnila. Ravno tako kot v takratni Sovjetski Zvezi je prevzela cel kup liturgije in jo priredila po svoje. Prvo sveto obhajilo je zamenjal sprejem v pionirčke, kjer smo prejeli rdeče rutice in kape z zvezdo in seveda ponavljali pionirsko zaobljubo v »svečanem« okolju, birmo pa je nadomestil sprejem med mladince. Vse pa je potekalo v domala liturgičnem vzdušju. Vendar pa, če so cerkveni zakramenti neka vrsta družinske svečanosti, ki združuje tudi širšo družino in utrjuje družinske vezi, pa so bile družinske vezi ob sprejetju v pionirje ali mladince popolnoma pretrgane, starše in sorodstvo je nadomestila država.


Velikonočno liturgijo, kot najpomembnejši krščanski obred je nadomestila »maša«, ki je vsako leto potekala na stadionu JNA – Titova štafeta, ko je Tito, v vlogi, ki je združevala funkcijo vladarja in velikega duhovnika, prevzel štafeto, ki je so jo mladinci prinesli na stadion. Pompoznosti, ki je vladala na stadionu, se ne bi na svojih strankarskih shodih v Nurnbergu sramoval niti Hitler.


Vsi diktatorji, okoli katerih se je gradil kult osebnosti, so v hoteli ali pa so v danem trenutku celo združevali tako posvetno kot kvazi religiozno oblast, dejansko so bili neki faraoni nove dobe.


V modernih družbah je religija, torej cerkev ločena od države, čeprav goji tudi splošne državljanske vrednote. V nekaterih država je ta ločitev izrazitejša, v nekaterih zelo tanka (seveda je tu potrebno izvzeti muslimanske države, kjer je šerija, versko pravo hkrati tudi državno pravo), nikjer več pa se ne združujeta tako posvetna kot religiozna oblast pod eno streho, tako kot je želel socializem v tridesetih letih prejšnjega stoletja  in v tem je podoben fundamentalističnemu islamu, hoteli so tako tvojo denarnico kot dušo.


Vendar pa so vse oblike socializma (kot religije) nudile le začasne, provizorične rešitve. Socializem je religija materializma in kot tak na dolgi rok ne more preživeti, saj ne nudi nekaj trajnejšega. Človeška potreba po smislu rabi nekaj več, ne le začasno rešitev ekonomskih ali socialnih vprašanj. Človek išče odgovore na nedoumljiva vprašanja, kot so čas, smrt, osamljenost … In ravno na ta vprašanja nobena od oblik socializma kot nadomestna religija ne najde odgovorov oziroma jih kot materialistična religija niti ne išče, zato tudi ni dorasla človekovim notranjim potrebam.


Najdejo pa se posamezniki, predvsem jugonostalgiki (žal jih ni malo), ki danes objokujejo zlate čase socializma, ker jim nekaj manjka. Čeprav se deklarirajo kot ateisti, pa objokujejo dobo, ki je nudila, sicer nezavedno, pa vendar neko obliko državne religije. Pogrešajo Jugoslavijo in maršala, njihova kriza smisla se samo poglablja. Zato delajo vse, da bi ti koristoljubneži, ki iz lastnih, sebičnih vzrokov (sicer v imenu delavskega razreda in raznih manjšin, v resnici pa gre samo za denar) propagirajo socializem, znova prišli na oblast. In v boju za oblast (ter denar) je vse dovoljeno. In že smo znova pri Lukacsu ter njegovih zvestih sledilcih.


Avtor komentarja je dr. Štefan Šumah.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Male neumnosti velikega socializma (1/12): Če nimaš dobrega avta, nisi pravi fant
  • 09. 01. 2026
V New Yorku izvolili prvega muslimanskega župana v zgodovini
  • 06. 11. 2025
Male neumnosti velikega socializma (6/12): Župniki, največji reakcionarni elementi družbe
  • 26. 02. 2026