Reševalec v rudniku: Vsem nam je težko, naredili smo vse, kar je bilo v naši moči

V ponedeljek 20. januarja je v velenjskem premogovniku prišlo do tragedije, ki je vzela tri življenja. Po vdoru mulja in vode na odkopu v jami Preloge so trije rudarji ostali zasuti s 30 metri mulja – reševanje je potekalo celo noč. Aleksander Judež, Dejan Črep in Mitja Stropnik nesreče žal niso preživeli, čeprav so se reševalne rudarske ekipe borile do zadnjega. Pogovarjali smo se s Simonom Dobajem, enem izmed 80 reševalcev, ki so pomagali pri reševanju kameratov. »Najtežje je tistim, ki so svoje kamerate dejansko našli. In tistim, ki so z njimi tisti popoldan v drugi izmeni delali,« nam je povedal.

Simon Dobaj je svojo poklicno pot pričel leta 1989, ko se je zaposlil kot strojni tehnik, v letu 1995 pa je opravil izpit za jamskega reševalca in od takrat naprej je bil član jamske reševalne čete. V svoji karieri v skupini Premogovnik Velenje je opravljal različne funkcije, zdaj je tehnični vodja jamskega transporta in logistike. »Uvedel sem veliko mlajših. To je lepa zgodba. V jami drži rek vsi za enega, eden za vse. Če gre za delo ali pomoč, stopijo vsi skupaj. Še takrat, ko sem se zaposlil, so bili rudarji tako složni, da ko so enemu pomagali plato gradit, so šli potem še drugemu, tretjemu. Kolegialnost, da je ni. Ko so šli na pivo, so pa tudi vsi skupaj šli na pivo. To še sedaj velja. Morda je tempo življenja drugačen, da tega ni več toliko. A generalno, ko stopijo skupaj, tega ščita ne moreš zlomiti,« nam je povedal o močni kolegialnosti med rudarji.

V 30-letnem obdobju, odkar je Dobaj član jamske reševalne čete, so imeli v premogovniku dve smrtni žrtvi, ki ju je povzročila nepredvidljiva narava. »Toda takrat je bilo drugače. Ni bila sprožena celotna reševalna četa. Ni bilo tako, da smo vedeli, da so smrtne žrtve in da se je do njih treba dokopati ročno,« je priznal, da je bilo to tudi zanj zelo stresno. Ne tisti dan, niti ne drugi dan, ko so nadaljevali z iskanjem. »Prišlo je za mano,« je Dobaj povedal, da je psihološka pomoč, ki jo je s pomočjo Uprave RS za zaščito in reševanje ponudil premogovnik, izjemno dobrodošla, udeležil se je je tudi sam. »Ko daš nekaj iz sebe, je veliko lažje. To je bila skupinska seansa in moram reči, da mi je pomagala. Vsaj trenutno,« je Dobaj priznal in dodal, da mu bo znova težko.

V petek je potekala žalna seja, v soboto in nedeljo sledijo še pogrebi. »Žalostno, ampak to je življenje in potrebno bo iti naprej. Smolo so imeli, narava je pokazala svojo temno stran. Jama kot taka je nepredvidljiva, toda vsako delo ima svoje nevarnosti, pa naj bo to na cesti, v industriji, kjerkoli. Vsem nam je težko, ampak generalno smo naredili vse, kar je bilo v naši moči. Žal se je zgodilo, kar se je zgodilo, poti nazaj ni,« je dejal.

Ponedeljek zvečer, 12 minut čez devetnajsto uro

V ponedeljek zvečer, 12 minut čez devetnajsto uro, je Dobaju zazvonil telefon klic dežurnega, pomislil je, da je zopet mesečno preverjanje odzivnosti za reševalce. A zaslišal je besedo »akcija« in brez pomisleka se je takoj odpravil proti Premogovniku Velenje. »Misli so me spreletele, kaj se dogaja, poklical sem kolega, če kaj vesta. Eden mi je povedal, da je udarilo blato na odkopu CD4J in da se ni vsem uspelo umakniti,« je Dobaj opisal, kako se je pričelo reševanje kameratov. »Ob prihodu do dežurnega premogovnika sem izvedel nekaj podrobnosti in da je pogrešan nadzornik Čarli. Kmalu za tem, pa da so pogrešani trije. Od vodstva reševanja sva s kolegom dobila nalogo, da v začasni bazi v jami organizirava koordinacijski štab med vodstvom reševanja in ekipami v jami,« nam je Dobaj povedal, da o tem, da jih ne bodo našli živih, ni noben razmišljal.

»Pridejo prve ekipe in povedo, da je vse zalito. Nočem razmišljati. Ko greš v akcijo, greš z namenom, da boš ljudi rešil. Adrenalin dela, nič ne razmišljaš, greš na polno, ker veš, da so notri kamerati, pri tem pa je potrebno paziti, da se reševalnim ekipam karkoli ne zgodi. Veš, da jih je treba čim prej rešiti. V jami je vse zalilo, pesek, blato, vse se je vsulo. Prisoten je bil metan, ogljikov dioksid in glede na to, kje so jih kamerati nazadnje videli, smo vedeli, da ni več rešitve, da jih reši zgolj čudež.« Dobaj je poslušal pretresljivo zgodbo kameratov, ki se jim je uspelo rešiti, toda njegove misli so morale ostati zbrane za nadaljevanje iskanja.

»Dejansko bo med vsemi nami še nekaj časa prisoten rahel strah. Morda še bolj pri tistih, ki delajo na tem odkopu. Sam sem sicer le dvakrat do trikrat na teden v jami, oni pa so vpeti vsak dan v triizmenskem ciklusu po osem ur. Definitivno je prisoten strah pri večini rudarjev. Ni to kar tako,« je Dobaj povedal ter dopolnil, da bo proces trajal nekaj časa, psihološka pomoč bo dlje časa na voljo. Vsak posameznik se bo moral odločiti zase, kaj bo naredil: »bo ostal v premogovniku ali bo to delo pustil, tega ne morem prejudicirat. Je pa vsekakor meni lažje, ker grem konec leta v penzijo,« je dejal Dobaj in poudaril, da mu ni žal, da je v tem poklicu. Tradicija rudarstva je v njem, rudarji so bili tudi njegovi predniki, oče, dedi … Mesto Velenje je mlado mesto, zgradili so ga rudarji s svojimi rokami, po končanem delu v rudniku,  z udarniškim delom in samoprispevki so napravili zgodbo Velenja, mu je pripovedoval oče. »Če odmislimo slabe trenutke, je ekipni duh vedno prisoten. Bilo mi je lepo teh 34 let. Ni bilo vse vedno bleščeče, a vsako težavo smo zmeraj rešili. Vrhunsko mi je bilo.«

Vsega je bilo konec v štirih sekundah

V rudnik je po ocenah vdrlo od 500 do 700 kubičnih metrov materiala. Na odkopu je bilo tedaj skupno štirinajst rudarjev, enemu se je uspelo rešiti v zadnjem trenutku.

Predsednik sindikata Premogovnika Velenje Simon Lamot je za Delo povedal, da je bilo vsega konec v štirih sekundah: »Zabobnelo je, luči so ugasnile. Tu ni bilo rešitve.« V ponedeljek se je začel izredni inšpekcijski nadzor, ki bo pokazal, kaj se je v jami zgodilo, a po besedah ministra za naravne vire in prostor Jožeta Novaka postopek lahko traja več tednov. V premogovniku so po poročanju Dela poudarili, da varnost tam ni nikoli trpela ter da nesreče ni bilo mogoče predvideti. »Rudarji se zavedamo, da smo dolžni poskrbeti za svojce preminulih sodelavcev. V časih, ko je dolgoročna prihodnost rudarstva negotova, obstaja bojazen, da bi otroci preminulih lahko ostali brez ustrezne podpore v letih šolanja in začetku samostojnega življenja. S tem namenom organiziramo nekakšno obliko skrbniških skladov, ki bodo omogočali dolgoročno pomoč,« sta v sporočilu zapisala sindikat in svet delavcev Premogovnika Velenje. Rudarji bodo prispevali prostovoljne prispevke, s katerimi bodo omilili začetno finančno stisko treh družin.