Romana Tomc: Evropski kolegi so se zabavali ob neumnosti glede referenduma o Natu

Intervju: Romana Tomc, evropska poslanka

Naše leve kolege je lahko sram, da niso premogli toliko empatije, da bi glasovali za to, da se v Sloveniji zagotovi dostojen pokop nedolžno pomorjenih med drugo svetovno vojno in po njej, je v pogovoru za Domovino poudarila poslanka Evropske ljudske stranke in pobudnica resolucije o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji Romana Tomc. Vlogi slovenske oblasti, ki se na evropskem parketu z nekaterimi potezami prav trudi, da bi nas postavila na obrobje, ne pripisuje prav velikega pomena. Nasprotno. Ko je slovenski premier Robert Golob predlagal referendum o izstopu iz Nata, nas po besedah Tomčeve niso resno jemali, pač pa so se »zabavali ob tej neumnosti,« pravi evropska poslanka.

Ga. Tomc, poletje je, ste že bili na dopustu? In kako ga navadno preživljate?

Malo je morja, malo je planinarjenja. Zadnji teden dopusta vedno preživim doma, v Sloveniji. Ponavadi so to enodnevni izleti, nekje do tam, do kamor sežejo gozdovi, oziroma malo nad gozdno mejo. Klini mi niso blizu, se ne počutim dobro. Ravno včeraj sem bila na Grmadi; simpatičen vrh, ura in tričetrt v eno smer. Najbrž kdo zmore tudi hitreje, ampak visoke temperature tudi naredijo svoje, tako da za te vročinske razmere niti ni bilo tako slabo. Sicer pa je narava mojega dela taka, da sem veliko odsotna od doma, zato nimam pretirane želje, da bi se še zdaj, ko imam priložnost biti doma, odpravila na kakšna daljša potovanja.

V Evropskem parlamentu ste že dvanajsto leto, a politično pot ste začeli pri SDS, kjer ste podpredsednica. Kako bi opisali vlogo stranke v slovenskem prostoru, ko gre za desno sredino?

Smo stranka z dolgo zgodovino in razvejano strukturo. Imamo jasno postavljene vrednote, ki jim sledimo. Preživeli smo dobre in slabše čase, vendar smo obstali kljub vsem napadom in poskusom, s katerimi so nas želeli pospraviti na rob političnega prostora in zamajati našo enotnost. To nas je še okrepilo. V časih, ko nove stranke nastajajo kot gobe po dežju in enako hitro nekatere tudi izginejo, predstavljamo zanesljiv in trden steber demokracije. Ljudje vedo, kaj lahko pričakujejo od nas. Imamo rezultate. Ne dajemo praznih obljub.

Nekateri nam očitajo, da smo preveč desni, drugi nasprotno, da smo preveč levi. Zanimivo je, koliko se ukvarjajo z nami. Če bi bili marginalni, se ne bi. Dejstvo je, da smo s svojim programom in načinom dela največja desnosredinska stranka, ki ima poleg svoje zgodovine, na katero smo ponosni, tudi prihodnost. V teh časih, ko vlada velika negotovost, je stabilnost zelo pomembna.

Dejstvo je, da je SDS s svojim programom in načinom dela največja desnosredinska stranka, ki ima poleg svoje zgodovine, na katero smo ponosni, tudi prihodnost.

Sta ravno ta stabilnost in tradicija stranke med razlogi, da gre SDS nasprotnemu polu politike tako v nos?

Zagotovo. Naša stranka predstavlja grožnjo vsem tistim, ki svoje osebne interese ali pa interese lobijev, ki stojijo za njimi, postavljajo pred interes Slovenije kot celote. Tega je v Sloveniji veliko na različnih področjih.

A tudi SDS ima neke povezave v poslovnem svetu. Zakaj je v tem pogledu drugačna?

Nikoli nisem pristajala na floskule »politiki so vsi enaki«. To ljudem prodajajo tisti, ki bi radi izničili pomen politike. V demokraciji je tako, da so politiki izvoljeni predstavniki ljudstva. Ljudje bi morali zelo pazljivo izbirati politike, ki jih bodo zastopali. Če pa jih uspete prepričati, da med politiki ni razlik, ker so vsi enaki, in pri tem celo ciljate na to, da so vsi enako pokvarjeni, potem je ljudem vseeno. Negativna selekcija in njene posledice so samo še vprašanje časa. Dokler bom v politiki, se bom trudila dokazati, da nismo vsi enaki.

Glede povezav s poslovnim svetom. Seveda so, ampak niso vse povezave prepovedane, vprašljive ali sporne. Politika določa pogoje za delovanje poslovnega sveta. Gre za vprašanje, ali politika določa pogoje, ki bodo vsem poslovnim subjektom omogočili enake možnosti, da se izkažejo s svojo sposobnostjo. Da ne bo dajala prednosti svojim izbrancem in jim omogočala ekstra dobičkov, ki se nato prelivajo nazaj v politiko.

Naj ob tem spomnim na področje nabav v zdravstvu. SDS je, ko smo bili v vladi, želela narediti red. Sprejeli smo zakon, ki bi določal referenčne cene. Vemo, da se na tem področju dogaja marsikaj, da se stvari preplačujejo. Če se ne bi, bi več denarja ostalo za ljudi, ki bi dobili več storitev in prišli hitreje do zdravnika. Vlada Roberta Goloba je to takoj ukinila. Zakaj? Tudi na drugih področjih, v gradbenem sektorju, energetiki in še marsikje denar odteka. Aneksi, afere, sporni razpisi so stalnica aktualne koalicije.

Naša vlada je znižala davke, odpravila številne birokratske ovire in s tem omogočila vsem ljudem, da dobijo višje plače. Vsa podjetja smo razbremenili nepotrebne administracije. Javni razpisi so bili pod drobnogledom nadzornih institucij, z denarjem davkoplačevalcev se je delalo veliko bolj skrbno. Zavedali smo se, da moramo spodbuditi gospodarstvo, da bo uspešno, saj bo s tem prispevalo tudi več v proračun, kar bo na koncu pripeljalo do tega, da bomo vsi na boljšem. In smo spet nazaj pri prvotnem – nismo vsi politiki enaki.

Nikoli nisem pristajala na floskule »politiki so vsi enaki«. To ljudem prodajajo tisti, ki bi radi izničili pomen politike.

Omenili ste področji zdravstva in vse višjih davkov. Menite, da gre za pragmatično politiko ali za hranjenje lobijev, ki jih omenjate?

Zagotovo je vlada pod velikim pritiskom lobijev, ki so najbrž tisti, ki v resnici vodijo državo. Oni potrebujejo vodljive politike. Kot rečeno, ne gre le za zdravstveni lobi, ampak za precej širše področje. Kar pa zadeva davke – proračun je treba napolniti, če želite veliko trošiti. In ta vlada troši izjemno veliko.

Mimogrede, v Evropskem parlamentu se pogovarjamo o pomembnih političnih dogodkih v državah članicah in med te pomembne dogodke seveda spadajo tudi volitve. Ko sem ob rezultatih zadnjih volitev in ob zmagi stranke Svoboda kolegom poskušala razložiti, kdo je ta stranka, sem imela precej težav.

Nekako ne morejo razumeti, da lahko v neki demokratični evropski državi volitve prepričljivo dobi stranka, ki je nastala nekaj mesecev pred tem. Seveda se povsod pojavljajo novi politični akterji, ki morda celo v prvem poskusu presežejo parlamentarni prag, meteorski vzpon in zmaga neke nove, popolnoma neuveljavljene politične stranke pa je po oceni mojih kolegov izjemno čudna. Pravijo, da je možna le s pomočjo dobro organiziranih lobijev, veliko denarja in podpore večine medijev. Kombinacija teh treh sestavin dela čudeže. Mediji lahko nekoga povzdignejo v višave in drugega uničijo. Nekoga naredijo lepšega, kot je, in drugemu prilepijo kakšne etikete, da ga očrnijo. Denar je pa tako ali tako sveta vladar, pravijo.

V Evropskem parlamentu ne morejo razumeti, da lahko v neki demokratični evropski državi volitve prepričljivo dobi stranka, ki je nastala nekaj mesecev pred tem.

Mediji objavijo, kar želijo, na primer tudi to, kdo se bo poročil. Predsednik vlade Robert Golob in njegova partnerka Tina Gaber najavljata poroko.

Želim jima vse lepo v zakonu. Upam, da odločitev prihaja iz srca, čeprav se je težko znebiti vtisa, da je to premišljena piarovska poteza, s katero se želijo prikriti slabi rezultati Golobove vlade. Ni pa nobene potrebe, da bi se cela Slovenija ukvarjala s tem dogodkom.

Govorili ste o lobijih, nevladnih organizacijah in vračanju uslug.

O vračanju uslug in tudi o ustvarjanju razmer, da se določeni lobiji ohranijo. Seveda lobijem ustreza, da vlada nekdo, s katerim lahko na takšen ali drugačen način manipulirajo. Ne želijo si, da kdorkoli posega v njihov prostor in jim kvari načrte. Njih ne skrbi, kako bodo živeli upokojenci, kako bomo mladim zagotovili priložnost, da ustvarijo družino, oni skrbijo izključno za lastne koristi.

Med seboj se velikokrat ne marajo, vendar med njimi najbrž obstaja nek nenapisan kodeks o nenapadanju. Pustijo si prostor. Eni obvladujejo medije, drugi ceste, tretji zdravstvo, četrti nekaj drugega. Ne želijo si, da pride kdo, ki bi jim njihov poslovni model pokvaril. Zato je SDS z Janezom Janšo zanje grožnja.

Robert Golob jim očitno ustreza, ker je ranljiv. Nad glavo mu visi veliko zadev, ki ga lahko stanejo politične kariere. Tega se zaveda, zato je zanj zelo pomembno, da še naprej obdrži tudi vpliv na institucije, ki bi lahko sprožile postopke, zaradi katerih bi se lahko znašel tudi v zaporu. Mislim, da ga to zelo skrbi.

Robertu Golobu nad glavo visi veliko zadev, ki ga lahko stanejo politične kariere. Tega se zaveda, zato je zanj zelo pomembno, da še naprej obdrži tudi vpliv na institucije, ki bi lahko sprožile postopke, zaradi katerih bi se lahko znašel tudi v zaporu.

Mislite?

Se mi zdi, da bi ga moralo.

A ne deluje ravno zaskrbljen.

Očitno je dober igralec, da teh skrbi ne pokaže. Včasih vendarle kakšne geste in izjave dajejo slutiti, da je živčnost precejšnja.

Kaj pa njegova verodostojnost in teža v evropskih krogih?

Moj občutek je, da Robert Golob nima kakšne posebne teže v evropskih krogih, prav tako ne ministri njegove vlade. Vprašanje je, kaj v resnici povedo za zaprtimi vrati bruseljskih dvoran. Javnost izve le to, kar kasneje povedo dvema slovenskima mikrofonoma. Drugi mediji kasneje iz tega naredijo zgodbo o uspehu.

Takšen primer je bil tudi v primeru razprave o obrambnih izdatkih, kajne?

Ja, to je bila precej bizarna zgodba, ki je na koncu eskalirala do te mere, da smo celo v Evropskem parlamentu poslušali, kako slovenski premier predlaga referendum o izstopu iz Nata. Saj nas niso resno jemali, bolj kot to so se zabavali ob tej neumnosti. Kdo pri zdravi politični pameti v teh časih lahko predlaga kaj takega? To je bil največkrat slišan komentar mojih kolegov v parlamentu. Bojim se, da je kredibilnost vlade v mednarodnih krogih na zelo nizki ravni. Z nekaterimi potezami pa se predstavniki vlade še posebej trudijo, da bi nas postavili povsem na obrobje.

Torej so nastopi Goloba po vašem mnenju bolj ali manj namenjeni potrebam notranje politike. Podobno kot v primeru odnosa aktualne vlade do Izraela.

Stališče, ki ga je zavzela slovenska vlada do Izraela, je za Slovenijo škodljivo. Ravno te dni se je zelo ostro odzvala tudi izraelska politika. Ministrica Tanja Fajon očitno išče pozornost. To so točke za domače politične potrebe. Nihče ne zanika, da so razmere v Gazi katastrofalne in da je vsako življenje, ki ugasne, preveč. Vendar to ne opravičuje soliranja vlade pri ukrepih zoper Izrael in tudi ne enostranskega prikazovanja situacije.

Mnenje stroke upoštevajo samo takrat, ko to ustreza njihovi politični agendi. Posebej glede pomoči pri samomoru in uporabe marihuane stroka opozarja na številne nevarnosti.

Ko gre za zakonodajo, so takšnim notranjepolitičnim ciljem verjetno namenjeni zakoni o pomoči pri samomoru, o oplojevanju z biomedicinsko pomočjo, o kajenju marihuane. Gre za del neke širše strategije pridobivanja volivcev ali želi vlada s tem čim več ljudi narediti odvisnih? Pa ne samo od substanc, ampak od države.

Mislim, da je to precej načrtno. Mnenje stroke upoštevajo samo takrat, ko to ustreza njihovi politični agendi. Posebej glede pomoči pri samomoru in uporabe marihuane stroka opozarja na številne nevarnosti.

Zdi se, da je njihov namen narediti čim več ljudi odvisnih od države. Zelo pretkano. Jasno je, da so tisti, ki jim je obljubljena visoka socialna pomoč, četudi so sami sposobni za delo ali če dobijo neke subvencije, naklonjeni temu, da volijo oblast, ki jim to omogoča. Stremeti bi morali k temu, da ustvarimo pogoje, da lahko vsakdo zasluži dovolj, da si sam omogoči dostojen standard. Nekateri zmorejo več, zato naj bodo tudi bolj nagrajeni v smislu višje plače. Enakost ne vodi k napredku, še posebej ne, če je to enakost v revščini. Slovenija je ena najbolj egalitarnih držav, kar zadeva razlike v plačilu za delo.

Enakost ne vodi k napredku, še posebej ne, če je to enakost v revščini. Slovenija je ena najbolj egalitarnih držav, kar zadeva razlike v plačilu za delo.

In vlada se s tem hvali.

Točno to. Žal pa je to zelo slabo znamenje. Verjamem, da to dobro ve tudi vlada. Nikakor jih ne podcenjujem, da tega ne bi razumeli. Ravno zaradi tega je zavajanje ljudi, da je to hvalevreden dosežek, na katerega naj bi bili ponosni, še toliko bolj sprevrženo. Vendar so ljudje nepoučeni, nekateri ne razumejo, drugih ne zanima, veliko jih samo površno prebere kakšen naslov v medijih, ne da bi razmislili, kaj to zares pomeni.

Ta površinskost in čustvene reakcije namesto racionalnega razmisleka odločajo tudi na volitvah. Če bi na volitvah ravnali racionalno, če bi morda prebrali eno stran programa neke stranke, če bi bolj pozorno poslušali, če bi se sami prepričali, kaj je res in kaj ne, in ne bi slepo verjeli reklamam, bi bil izid volitev precej drugačen. Ker pa se ljudje odločajo čustveno, je bolj kot kredibilnost in sposobnost posameznika pomembno, kako je bil kdo oblečen na zadnjem soočenju in kaj so o njem napisali rumeni mediji.

Zdi se, da resnica ni dejavnik. Pojem je do tolikšne mere razvrednoten, da se nekaterim laž niti ne zdi več problematična.

Žal je naš premier eden najboljših primerov tega, kar pravite. Na začetku smo se nekateri še bali izgovoriti, da laže. Gre namreč za resno obtožbo, ki politika v urejenih in demokratičnih državah stane politične kariere. Vendar ne v Sloveniji. Namesto da bi rekli bobu bob, smo rekli, da to, kar pravi premier, ne ustreza resnici oziroma ne drži. Ampak zdaj je postalo jasno, da ne gre za nič drugega kot za laži in da je bil premier na njih ujet že velikokrat.

A ne zgodi se nič. Ljudje so ta način delovanja enostavno začeli sprejemati kot nekaj normalnega. Včasih je celo slišati opravičila, češ: »Pa saj vemo, da je tak.« Veliko odgovornost za to, da naš volilni prostor ne prepoznava več, kaj je dopustno in kaj ne, kaj je resnica in kaj laž, imajo mediji. Glede na to, kakšno je stanje v slovenskih medijih, pa lahko z gotovostjo trdim, da nas na tem področju čaka še veliko dela.

Veliko odgovornost za to, da naš volilni prostor ne prepoznava več, kaj je dopustno in kaj ne, kaj je resnica in kaj laž, imajo mediji.

Njihova vloga bo v prihodnjih mesecih toliko bolj izpostavljena, saj se bližajo parlamentarne volitve. Poleg aktualnih vladnih in opozicijskih strank se pojavljajo novi igralci. Kako vidite vlogo Anžeta Logarja kot nekoč vplivnega člana vaše stranke na eni strani in Vladimirja Prebiliča, ki naj bi predstavljal alternativo Robertu Golobu?

Mislim, da se na levi strani obeta hud boj za prevladujoč položaj. Postopki na protikorupcijski komisiji (zoper Roberta Goloba, op. a.) kažejo na to, da dokončne odločitve levega zakulisja o tem, kdo bo prvi favorit leve strani, še ni. Vladimir Prebilič se trenutno še drži v ozadju, morda sedi na bregu reke in čaka, da bo koga pripeljalo mimo. Zagotovo so njegove ambicije večje od tega, kot da bi postal eden od ministrov v Golobovi vladi.

Za desno stran pa si seveda želim, da bi nam uspelo najti skupni jezik in bi se povezali. Za tiste, ki delimo skupne vrednote, to ne bi smelo biti pretežko. Tudi v evropskem prostoru vidim, da zna desnica najti skupni jezik, ko je treba. Povezovanje in sodelovanje je tudi edina možnost, da desnica na koncu, ko se bo sestavljala vlada, dobi dovolj veliko večino, ki bo omogočila, da bo Slovenija v nekaj letih zadihala, kot je treba.

Verjamem v to, da bo SDS na volitvah dosegla dober rezultat in da bo najmočnejša stranka na desni. To pomeni tudi veliko odgovornost. Upam, da bo tudi Nova Slovenija našla dobro vodstvo, in želim si, da bo pripravljenost na sodelovanje večja, kot je bila doslej. Za izključevanje ni prostora.

Naj spomnim, da je SDS stranka povezovanja. Nikoli nismo izključevali možnosti, da se povežemo s strankami, s katerimi bi lahko uresničili svoj program. To smo ne nazadnje dokazali večkrat. Tako bo tudi tokrat, če bomo dobili mandat za sestavo vlade. Pa naj gre za Novo Slovenijo, stranko Anžeta Logarja ali katerokoli drugo stranko. Pomembno je, da bomo skupaj delali za Slovenijo in da se bomo lahko uskladili o nekaterih ključnih ciljih, od katerih ne odstopamo. Jasno pa je, da bomo o svoji organizaciji, vodstvu, programu in načinu delovanja odločali sami.

Povezovanje in sodelovanje je edina možnost, da desnica na koncu, ko se bo sestavljala vlada, dobi dovolj veliko večino, ki bo omogočila, da bo Slovenija v nekaj letih zadihala, kot je treba.

Ko smo pri povezovanju: na evropski ravni se je desnica poenotila okoli osrednje teme vašega aktualnega mandata. Gre seveda za v Evropskem parlamentu sprejeto resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Na drugi strani pa se je na levi strani sprožil cel mehanizem, ki naj bi preprečil sprejetje resolucije. Kako ste dojemali to dogajanje?

Postopek je bil resnično zahteven, trajal je kar dve leti. Na koncu je marsikdo videl samo glasovanje, ki je bilo dokaj prepričljivo, čeprav so v nekaterih medijih z zapisi, kot npr. »tesna večina«, skušali zmanjšati pomen. Bistvena za ta rezultat pa je bila enotna podpora Evropske ljudske stranke.

V času pred glasovanjem sem govorila z ogromno kolegi, ki sem jim pojasnjevala vsebino resolucije. Marsikdo namreč ne prebere vseh dokumentov, o katerih se glasuje, ker jih je preprosto preveč, in upošteva le mnenje in priporočila svoje politične skupine. Prepričana sem, da mnogi na levici sploh niso vedeli, o čem glasujejo.

Najbrž resolucije ne bi bilo mogoče izpeljati, če ne bi imela ves čas popolne podpore predsedstva naše politične skupine. To je bila velika moč, ki je za seboj potegnila tudi druge desne politične skupine. Seveda brez zapletov ni šlo. Pojavljalo se je veliko dezinformacij, ki so prihajale z levega političnega pola. To je povzročilo tudi nekoliko zmede pri evropskih konservativcih, vendar sem to nevarnost pravočasno zaznala in jo tudi odpravila.

Pričakovala sem velik odpor liberalcev, socialistov in levice, zato me njihovi poskusi, da bi uničili resolucijo, niso presenetili. Bila sem pripravljena na vse napade, a kot rečeno, so mi kolegi iz predsedstva stali ob strani, prav tako predsednik Evropske ljudske stranke Manfred Weber in predsednica parlamenta Roberta Metsola.

Mislim, da je naše leve kolege lahko sram, da niso premogli toliko empatije, da bi glasovali za to, da se v Sloveniji zagotovi dostojen pokop nedolžno pomorjenih med drugo svetovno vojno in po njej. Zelo sem bila razočarana tudi nad odzivom predsednice naše države.

Naše leve kolege je lahko sram, da niso premogli toliko empatije, da bi glasovali za to, da se v Sloveniji zagotovi dostojen pokop nedolžno pomorjenih med drugo svetovno vojno in po njej.

Pa levi evropski poslanci iz Slovenije?

Ne bi izgubljala besed. Tudi oni niso razočarali. Ob tem, da so se ves čas trudili z dezinformacijami zmesti ostale poslance, so na koncu tudi glasovali proti resoluciji.

V Sloveniji iste politične skupine še vedno nočejo izdati niti mrliških listov pomorjenih. Na evropskem parketu pa očitno uporabljajo druge metode. Na kakšen način so skušali zmesti poslance?

Res žalostno. Manipulacije, s katerimi so skušali preprečiti glasovanje, so zajemale vse vrste trikov. Med drugim so zavlačevali pogajanja, ki so potekala na tehnični ravni, in to z namenom, da se izognejo glasovanju pred poletjem. Če bi se to zgodilo, resolucija najbrž nikoli več ne bi bila umeščena na dnevni red. Vložili so res veliko energije, da bi pokopali resnico. Vendar jim ni uspelo. Resnica je zmagala!

Predsednik odbora za peticije, poljski poslanec Bogdan Rzonca, je bil med pogajanji pred težko nalogo, saj ni bil vajen takšnega manipulativnega ravnanja. Večkrat me je vprašal, ali lahko sprejmejo kakšen kompromis, da bi postopek vendarle izpeljali s soglasjem. Ves čas sva bila na zvezi. Na levi strani seveda niso imeli nobenega namena sprejeti kompromisa, to je bil le del taktike zavlačevanja. Na koncu je bilo sprejeto besedilo, za katero lahko rečem, da je izjemno močno. V njem so vsa glavna sporočila, ki smo jih želeli posredovati.

Socialistom je spodletel tudi zadnji poizkus, s katerim so skušali celo na samem plenarnem zasedanju, tik pred glasovanjem, doseči umik točke z dnevnega reda.  

Socialistom je spodletel tudi zadnji poizkus, s katerim so skušali celo na samem plenarnem zasedanju, tik pred glasovanjem, doseči umik točke z dnevnega reda. 

Kako kot pobudnica peticije danes s časovne distance dojemate sprejem te resolucije? Pa vlogo dr. Mitje Ferenca, ki je že na odboru za peticije imel govor, ki je premaknil tudi marsikoga na levi.

Neskončno sem mu hvaležna. Veliko delo je naredil. Prvotno besedilo peticije je pripravila moja ekipa. Ker peticije poslanec ne more vložiti, sem prosila dr. Mitjo Ferenca kot izjemno avtoriteto na tem področju, da prevzame pobudo. Nekoliko mi je bilo nerodno, ko sem ga prvič klicala in povedala svojo željo, saj ga nisem osebno poznala, vendar je bil brez omahovanja takoj pripravljen pomagati.

Poslali smo mu pripravljeno besedilo, ki ga je nekoliko dopolnil, nato pa se je začel postopek z uradno vlogo. Sledilo je zbiranje podpisov, ki je bilo naporno in dolgotrajno, saj je bilo mogoče peticijo podpisati le elektronsko, kar je bil za mnoge zelo zahteven tehnični izziv.

V predpisanem času smo zbrali dovolj, pa ne samo dovolj, ampak največ podpisov v letu 2023. Zadostno število podpisov je namreč pogoj, da se peticija uvrsti na sejo pristojnega odbora.

Prva razprava je bila februarja 2024. Na njej je dr. Ferenc evropskim poslancem predstavil situacijo, svoj nastop pa podprl tudi s slikovnim gradivom. Mislim, da je kolege najbolj presenetil njegov čustven, spravljiv in dostojanstven nagovor, ob katerem so ostali brez besed in v šoku.

Vlada se na poziv odbora, da pojasni, zakaj je ukinila dan spomina, ni odzvala v predpisanem roku, zato je sledila druga seja odbora, na kateri sem predlagala, da se pripravi resolucija. Predlog je bil sprejet in postopek priprave resolucije se je začel.

Čeprav se je v teh dveh letih veliko dogajalo, so slovenski mediji zelo skromno poročali o tem. Med izjemami, ki so ves čas pozorno spremljale postopek in poročale, je bila tudi Domovina. Iskrena hvala.

No, nazadnje se tudi drugi mediji niso mogli izogniti poročanju o resoluciji.

To je le prevelika in preveč pomembna stvar, da bi jo čisto prezrli.

Kaj lahko sprejem resolucije pomeni za slovenski prostor? Kratkoročno, glede na odzive, ki so relativizirali njen pomen, verjetno ne prav veliko. Pa na srednji ali dolgi rok?

Mislim, da je to zgodovinska prelomnica. Pravzaprav še nikoli, odkar je Slovenija članica EU, v Evropskem parlamentu ni bilo tako močnega sporočila in toliko razprave o razmerah v Sloveniji. Žal je moralo priti tako daleč, da je o tej temni plati naše zgodovine razpravljal tudi Evropski parlament. Ne bi bilo treba, če bi bile žrtve dostojno pokopane, spomin nanje pa ohranjen.

Resolucija je najmočnejše orodje, kar ga ima Evropski parlament. Vendar pa Evropski parlament ne more vrniti dneva spomina in ne more zagotoviti dostojnega pokopa. To lahko naredimo le sami, doma. In k temu nas ta resolucija poziva. Ko je bila resolucija sprejeta, sem čutila veliko zadoščenje. Še več kot to pa mi pomeni, ko me sem ter tja na cesti ustavi kakšen gospod ali gospa, stisne roko in se mi zahvali za resolucijo. To daje smisel mojemu delu.

Če me vprašate, kaj pričakujem, moram pošteno priznati, da nisem preveč optimistična. Od te vlade ali od katerekoli leve vlade ne pričakujem ničesar. Žal. Ko bo desna opcija z naslednjimi volitvami prišla na oblast, pa bo to ena prvih stvari, ki smo jih dolžni narediti, jih želimo narediti in jih bomo naredili.

(D214, 16-21)