Romana Tomc: Ne razumem, kako so lahko nekateri poslanci tako slepi ali politično šalabajzerski (2. del)

V prvem delu intervjuja z Romano Tomc, ki smo ga objavili včeraj, smo spregovorili o dogajanju v Evropski ljudski stranki, vodilni kandidatki, peticiji in razstavi o povojnih pobojih v Evropskem parlamentu ter uspehih preteklega mandata.

Nedavno je bil sprejet pakt o migracijah. Šlo je za 10 dokumentov, o katerih se je glasovalo ločeno, hkrati pa je pakt obveljal le, če so bili sprejeti vsi dokumenti. Sprejeti so bili, čeprav je šlo po nekod precej na tesno. Sami ste podprli tri od desetih. Zakaj?

Drži. Poslušam, kaj zdaj govorijo moji konkurenti na evropskih volitvah. Ta populizem se mi zdi škodljiv. Nekateri celo mislijo, da je migrantski pakt en dosje, ki ga podpreš ali pa ne. Gre za različne stvari. Z nekaterimi se strinjam, zato sem tudi tri od njih podprla.

Gre za dosjeje, ki govorijo o tem, da je treba skrbneje nadzorovati naše meje, pospešiti postopke in povečati pregled nad tem, kdo prihaja v Evropo. Potrebujemo hitrejše postopke in treba je začeti problem množičnih migracij reševati, še preden ljudje pridejo sem, kjer se preverja, kdo lahko pride in kdo ne. Nič nimam proti legalnim migracijam, sem pa ostra nasprotnica ilegalnih migracij.

Poleg množice dobrih stvari pa je bila zame rdeča linija obvezno solidarno prerazporejanje ilegalnih migrantov. Obvezna solidarnostna prerazporeditev zame ne obstaja, je izmišljena. Če je nekaj solidarno, gre za pomoč, če pa je nekaj obvezno, je pa obvezno, to dvoje ne gre skupaj.

Države na zunanji Schengenski meji so to dolžne varovati in so odgovorne, da do ilegalnih migracij ne prihaja. S prerazporejanjem ilegalnih migrantov jih po moji oceni odvezujemo tega varovanja meje, ker vedo, da vedno imajo rešitev, da lahko migrante, če jih imajo preveč, razporedijo po drugih državah. To se mi zdi nepravično.

Da je bil pakt sprejet, je bilo treba sprejeti vseh 10 dokumentov. Sicer bi padel. Ste vedeli, da bo glasov dovolj in je bilo vaše glasovanje proti pri sedmih dosjejih le stvar prestiža, ali ste bili pripravljeni tvegati, da celoten paket pade zato, ker ga vi niste v celoti podprli?

Bila sem pripravljena to tvegati. Znano je, kakšno je moje stališče, in kar je bilo sprejeto, po moji oceni ni dobro. V celoti ni dobro. V resnici sta bila problematična prva dva dosjeja, ki sta bila na meji sprejemanja. Pakt je visel na nitki. Šlo je za hud političen dogovor.

Da pojasnim malo ozadja. Vsi francoski poslanci, ne glede na politično skupino, so se vzdržali glasovanja. Kolegi iz Italije, iz stranke Giorgie Meloni pa so glasovali ZA. Če bi se držali dogovora in bi Italijani glasovali proti, Francozi pa se ne bi vzdržali, potem bi pakt padel.

Sama se strinjam z marsikatero potezo italijanske premierke, ki so ji v začetku očitali, da je praktično fašistka. Ona vodi zelo dobro politiko za Italijo in italijo postavlja v ospredje. To je tudi razlog, da so podprli migrantski pakt, ker se zavedajo, da je Italija tista država, ki bo potrebovala pomoč.

Bi bilo torej bolje, da bi pakt padel? Bi bilo bolje, da se podamo na volitve brez tega pakta?

Po moji oceni bi bilo bolje, da bi padel. Tisti, ki nastopajo populistično pred vsakim glasovanjem so strašili z neko floskulo, da če tega zdaj ne sprejmemo, ne bomo nikoli in bo vse razpadlo, ne bo mogoče živeti naprej.

Evropska ljudska stranka se je zelo trudila za sprejetje pakta …

Veliko je bilo pri nas takih, ki imajo interes, da se zadeva sprejme.

Sama vendarle mislim, da je jutri nov dan in še vedno do sedaj se je izkazalo, da če neka rešitev ni bila sprejeta, smo naslednji dan našli novo, boljšo. Podobno so govorili pred petimi in sedmimi leti, že leta 2015, ko je bil prvi migrantski val. Takrat je bilo rečeno, da če ne bo sprejeto, bo pa katastrofa. Pa je zdajšnji dogovor mnogo boljši, kot tisti, ki so bili na mizi takrat.

Če bi naredili še en poskus popravka, bo morda zadevo še izboljšali in bi bili lahko še bolj zadovoljni. Sama verjamem, da bi našli še boljšo rešitev.

Kako razumete prizadevanja za vpis splava v evropske pogodbe? Nedavno se je za to zavzel Evropski parlament.

To je katastrofa. Sama sem bila v manjšini proti temu.

To je bila skrbno izbrana in politično nastrojena pobuda leve strani pred evropskimi volitvami. Samo 163 od 705 poslancev je bilo proti. To je zame katastrofa.

Vprašanje vpisa pravice do splava v evropske pogodbe absolutno presega vse, kar smo dogovorjeni na evropski ravni. Tega vprašanja se na evropski ravni namreč ne ureja, saj velja načelo subsidiarnosti. To pomeni, da vsaka država to področje ureja tako, kot sama misli, da je najbolj prav.

Evropske države se med politikami močno razlikujemo, na tem področju pa še posebej. Kar je za nekatere povsem normalno, je za druge povsem nesprejemljivo. Siliti nekoga tako, da zdaj nekaj postane evropska norma, je v nasprotju z vsemi načeli Evropske unije. To je politični napad na desnico.

Vsako stvar, o kateri glasujemo in je ključna, v celoti preberem. Prebrala sem vse dosjeje migrantskega pakta in to glede splava. Notri med drugim piše, da lahko zanosijo ženske in druge osebe. Si morete predstavljati, da so poslanci ali tako slepi ali pa tako politično šalabajzerski oz. sploh ne vem, kako bi temu rekla, da lahko nekaj takega podprejo.

Ko glasuješ, je vedno kompromis, ker ti morda v  dokumentu ni všeč čisto vse. Ampak so stvari, ki jih lahko sprejmeš, tudi če ti niso všeč. So pa stvari, ki jih absolutno ne moreš sprejeti, tudi če je vse ostalo v dokumentu dobro. No, v tem primeru je tudi vse ostalo v dokumentu slabo.

Več pristojnosti evropskim institucijam ali več suverenosti evropskih držav?

Zagovarjam Evropsko unijo, ki mora biti močna. Močna pa je samo, če bo imela močne države. Sem nasprotnica federalne ureditve. Ne želim nekakšnih Združenih držav Evrope, sem pa za to, da skupaj urejamo področja, ki so nam skupna.

Katera so ta področja?

Notranji trg nam je prinesel ogromno prednosti. Potem skupno varovanje zunanjih meja. Nekatere rešitve so boljše, če jih uredimo enotno, na evropski ravni in smo zaradi tega močnejši. Ne želim pa rahljati meje subsidiarnosti, da bi države izgubile svojo suverenost in bi nam Bruselj ukazoval na čisto vseh področjih.

Skupna zunanja politika?

Jo podpiram. Zunanje politike Evropske unije praktično ni. Redko kdo sploh ve, kdo je naš visoki predstavnik za zunanjo politiko. Zunanja politika Evrope je zelo neenotna. EU da neki odziv, potem pa voditelji držav podajo še svoje. Macron je tak voditelj, ki zelo rad izstopa. Nemčija bi imela svojo zunanjo politiko, Francija svojo, Španija svojo.

Skupen glas bi nam koristil. V svetu bi tudi več pomenili. Potem verjetno ne bi Ursule von der Leyen posedli na neki stolček za zraven, medtem ko so ostali voditelji v foteljih, kot je to naredil Erdogan.

Kaj pa skupna obrambna politika? Evropska vojska?

Da. Absolutno. Tudi to je področje, kjer smo šibki. Kaj pa je Slovenija brez skupne obrambe? Mislim, da je sicer do tja še daleč. K sreči imamo Nato, ki nekaj pomeni, in hvala bogu smo njegovi člani. Kljub temu sem za to, da na ravni Evropske unije začnemo razmišljati, kako se bomo zaščitili sami.

Lahko se zgodi, da pride kak politik, ki nam Natovo pomoč tudi malce odtegne, kaj bomo pa potem? Moramo biti obrambno pripravljeni.

Ukrajina. Bi morala Evropa poslat vojake na pomoč v boju proti Rusiji?

Svojih vojakov imamo sorazmerno malo. Mislim, da je prav, da Ukrajini pomagamo, kot ji zmoremo. Sem pa nekoliko zadržana glede pošiljanja vojske, torej naših ljudi na bojna polja. To mi ni všeč.

Sem pa od vsega začetka podpirala vse ukrepe Evropske unije za pomoč Ukrajini. Od večjih finančnih ukrepov do drugih načinov pomoči. Menim, da je bila Evropska unija prepočasna. Ukrepe smo sprejemali počasi, enega za drugim. Če bi vse sprejeli v prvem mesecu po napadu Rusije, mislim, da bi bil njihov učinek večji.

Tako pa smo sprejeli 12 ali 13 paketov sankcij in šele v zadnjem paketu smo prepovedali uvoz diamantov. Ne razumem, kako je mogoče, da so diamanti prišli šele v zadnji paket. Očitno ima kdo od tega korist in igra s figo v žepu.

Mnoge države Ukrajino podpirajo samo deklarativno, ko pa je treba kaj narediti, pomoč umanjka. Macron je v začetku veliko telefoniral Putinu in se šel nekega posrednika. Potem je počasi podprl Ukrajino. Dejansko pa je bila finančna pomoč Francije Ukrajini zelo majhna.

Demografijo izpostavljate kot pomembno vprašanje. Kaj bi morala Evropa narediti na tem področju? Višati rodnost ali staviti na priseljevanje ter kako to izvesti?

Demografija je eden ključnih problemov prihodnosti. Imamo smolo, da Evropa pada iz ene krize v drugo, iz ekonomske v migrantsko, nato v covid in ukrajinsko-izraelsko. Ne vem, kakšne vse krize nas še čakajo in jih sproti rešujemo.

Fokus Evrope je usmerjen v kratkoročne krize, v ozadju pa se nam dogaja demografija. Zdi se nam, da ni tako nujna, ampak ravno to je tema, ki je ni mogoče hitro rešiti. Davke lahko hitro popravite, pri demografiji pa preteče ena generacija, preden se kaj obrne.

Jaz po svojih močeh opozarjam na to. Na ravni skupine smo sprejeli tudi razne manifeste, kjer se trudim, da vsaj kakšen odstavek namenimo demografiji. Takrat se vsi strinjajo, da je to pomembno, sicer pa nihče ne misli na to.

Treba je krepiti družinsko politiko in delovati na vseh področjih, razmišljati tudi, kako dobiti kadre od zunaj. V tem primeru seveda govorimo o legalnih migracijah. Najpomembnejše pa je spodbujanje družinskega življenja. Ker lahko povečamo otroške dodatke in sprejmemo finančne ukrepe, ampak obrniti je treba tudi razmišljanje v glavah. Dokler bomo na družbeni ravni mnenja, da je imeti pet otrok nazadnjaško in pomeni pošiljanje žensk za štedilnik, kar seveda ne drži, ne bomo ničesar dosegli. Šele ko spremenimo to razmišljanje, lahko popravimo katastrofalno demografsko sliko.

S temi številkami se ukvarjam že tri desetletja in so neizprosne. Mi že danes vemo, koliko 30-letnikov bomo imeli čez trideset let. Takrat bodo v Evropski uniji živelo le še 4 odstotki svetovnega prebivalstva. Mi pa se obnašamo na nekaterih področjih, kot je zeleni prehod, kot da smo največji na svetu in je vse odvisno od nas.

Te 4 odstotke je treba imeti pred očmi tudi, ko govorimo o drugih politikah.

Kakšen zeleni prehod je za vas dober oz. sprejemljiv?

Obilica zakonov, ki jih imamo o varovanju in obnovi narave, so čista katastrofa. Kmetom dobesedno predpisujemo, kje lahko kmetujejo in kje ne. Zeleni prehod mora biti po pameti.

Mi ves čas zahtevamo, da se pri vsakem zakonskem predlogu predloži tudi ocena učinkov na ljudi, gospodarstvo in kmetijstvo. To je najbolj normalno. Ampak za gospodarstvo tega nikoli nismo dobili.

Mi smo na pamet sprejemali teh 55 odstotkov v Fit for 55 zelenem prehodu. To je bila stvar pogajanj. Eni so rekli 40, drugi 60, pa je nastala 55, ko je ravno lepa številka. To je zame povsem neodgovorno. Mi bi morali najprej vedeti, kaj kakšen ukrep pomeni. To pomeni ukrepanje po pameti.

Seveda pa dajmo vzpodbuditi gospodarstvo, da več inovira. Potem bodo akcije takšne, ki bodo povzročile manj škode okolju. Ampak ne moremo pa kar nečesa naložiti gospodarstvu, da zaradi tega postane nekonkurenčno in ga zadušimo.

Tudi električna mobilnost je super, samo ne moremo z glavo skozi zid in najprej predpisati, koliko sončnih panelov bomo imeli, potem se pa sprašujemo, kje bomo dobili surovine zanje. Ne podpiram norih politik, podpiram pa čistejše okolje, napredek in inovacije.

Energetska neodvisnost Evrope – na kakšen način bi jo zagotovili?

Na tem področju imamo različne vire. Vse vire gre izkoristiti. Tako obnovljive – sonce, voda, veter, pa tudi jedrsko energijo. Vse to moramo izkoristiti, da pridemo do energetske neodvisnosti. Evropa je glede tega dovolj bogata z viri, da lahko postane neodvisna.

Tudi Slovenija mislim, da bi lahko bila samooskrbna, se mi pa zdi, da se vse premika zelo počasi. Zdaj se odločamo, ali bomo imeli referendum, čas teče, izgovorov je veliko. Pa pravijo, da ne vemo, koliko bo to stalo, pa da nimamo nobene ocene, kot da smo edini, ki bi gradili jedrsko elektrarno. Dajmo vprašat druge, kako to gradijo. To so samo poceni izgovori, ki ustrezajo vladi z Robertom Golobom na čelu.

On pa, če malo populistično rečem, navija za trgovce z energijo, tem pa najbolj ustreza, če lahko trgujejo, samooskrba pa škoduje njihovim dobičkom.

Enotna kmetijska politika po vašem mnenju še deluje? Kako pomagati evropskemu kmetu, ki je zadnje mesece precej na ulicah?

Enotna kmetijska politika šepa, a še deluje. To je bila ena prvih velikih skupnih politik EU, ki je dala res dobre rezultate. Nastala je, ko smo se zavedali, da nam lahko tudi zmanjka hrane v Evropi, zdaj pa se zdi, da smo na te čase pozabili. V času debelih krav se rado pozabi, kaj je bil nekoč problem, in zdaj kmeta privijamo.

Pomembno je tudi, da v skupni kmetijski politiki slovenskega kmeta ne primerjamo s francoskim ali nizozemskim. Naše največje kmetije so primerljive z njihovimi manjšimi. Skupna politika mora imeti v mislih kmete vseh velikosti. Izpolnjevanje vseh obrazcev je za velikanske kmetije, ki imajo svoj računovodski servis, nekaj povsem drugega kot za majhnega kmeta iz Slovenije.

Minimalna plača na evropski ravni, da ali ne?

Jaz sem jo podprla. Mnogi so me zaradi tega kritizirali. Sem za, ampak takšno, kot smo jo sprejeli. Ne gre za to, da bi bila ista višina veljavna v celotni Evropi, ker se zavedamo, da je v Bolgariji 300 evrov, v Luksemburgu pa 2.300 in da so te razlike precejšnje.

Prav je, da ima vsaka država na neki način za to poskrbljeno. Puščamo pa vrata odprta, na kakšen način. Švedska nima zakona o minimalni plači, ima pa dobre socialne partnerje, ki so sposobni doseči dogovor drugače kot naši. Tam minimalno plačo uravnavajo s kolektivnimi pogodbami, kar je tudi v redu.

Pri nas to pač ureja zakon, višino pa dialog med socialnimi partnerji, ki je žal pogosto dialog med vlado in sindikati.

Na kaj se boste osredotočili v tednih do evropskih volitev? Kje bo fokus kampanje?

To, o čemer sem govorila že pet let, delam. Nič drugače ne bom delala zdaj v zadnjem letu. Kjer bom imela možnost, bom ljudem povedala, kakšna so moja stališča, saj je bistveno, da ljudje vedo, kaj lahko pričakujejo, če glasujejo zame.

Se še kdaj vidite v slovenski politiki?

To pa ne vem. Moja politična pot gre vedno tako, da nisem delala ciljev, kje želim biti čez tri leta in tega tudi zdaj ne počnem. Sproti se prilagajam situaciji in med tem, kar mi življenje prinese izbiram, kam od tod naprej bo šla moja pot.