Rušenje in postavljanje spomenikov: ko Kolumba, Roosevelta in Churchilla zamenja Lenin

Ena izmed značilnosti aktualnih protestov v Zahodni Evropi in ZDA je tudi znašanje nad spomeniki. Protestniki so se znesli nad spomeniki, ki po njihovem mnenju predstavljajo belsko nadvlado in zatiranje temnopoltih, pa tudi avtohtonih prebivalcev Amerike in na splošno vseh ne-belih ljudi.



Samoimenovani antifašisti so se v imenu preganjanja rasizma spravili na spomenike Roberta Edwarda Leeja, Edwarda Colstona in belgijskega kralja Leopolda II., pa tudi Krištofa Kolumba, Roberta Baden Powella in Winstona Churchila.

»Mirni protestniki«, ki se s kladivi spravljajo nad spomenike, spominjajo na džihadiste islamske države, ki so se spravili na umetnine v Muzeju v Mosulu ali antično mesto Palmira ali pa nasilne revolucionarje.

Revolucija vselej briše zgodovino

No, glede na retoriko, ki jo uporabljajo, je navezava na revolucije sicer jasna, ampak kot državljane civiliziranega sveta bi nas ob takšnih prizorih moralo začeti skrbeti. Vandalizem nad spomeniki, pa naj bodo posvečeni komurkoli, je pač dejanje neciviliziranega barbarstva.

In le to nas ne bo naredilo bolj humanih in vključujočih. Ta pot vodi samo v večje barbarstvo, kjer pa se najbolj brutalno uveljavi zakon močnejšega, nadvlade in zatiranja šibkejših.

S spomenikom izkažemo spoštovanje, čast. Trge tudi demokratičnih mest še danes krasijo ali kazijo nekateri sporni spomeniki. A je tudi pri teh potrebno osebnost presojati kot celoto in jo umestiti v zgodovinski čas. Če karikiram, nekdo, ki se je boril zoper suženjstvo vendar v danem zgodovinskem kontekstu temnopoltih ni štel za povsem enakovrednih ljudi, je lahko še vedno junak boja proti suženjstvu. In si kot tak zasluži spomenik. Česar pa ne moremo trditi za ljudi sedanjega časa z enakim prepričanjem.

Sporni in nesporni spomeniki

Glede belgijskega kralja Leopolda II. lahko rečem, da je zgodovinsko gledano izjemno sporna osebnost, saj je s svojo politiko v belgijski koloniji Kongo povzročil preko deset milijonov žrtev ter ogromno število pohabljenih. Odločitev belgijskih oblasti, da ga odstranijo, podpiram tudi sam.

Osebnost generala Konfederacije Roberta E. Leeja in trgovca s sužnji Edwarda Colstona poznam premalo, ampak že kratek pregled življenja Leeja pove, da je bil vsaj pomemben vojaški strateg in ne nujno zloben. Primernost njunih spomenikov je vsekakor stvar debate.

A popolno nerazumevanje zgodovine kažejo odstranitve ali oskrunitve nekaterih drugih spomenikov. Tudi to v resnici ni nič presenetljivega, saj revolucionarji radi mislijo, da se je zgodovina začela z njimi in skušajo zabrisati večino sledi zgodovine, ostanek pa povsem prikrojiti svojim parcialnim ciljem ter mitom in legendam, ki jih širijo za upravičenje svoje revolucije.

Winstonu Churchillu tako denimo očitajo rasistična prepričanja v njegovem zgodnejšem delovanju. Hkrati pa pozabljajo, da je bil eden največjih in resničnih »antifašistov«, kar jih je poznal svet, v boju proti Hitlerju. Njegovo vodenje svobodnih sil v boju proti nacizmu je to, kar slavijo njegovi spomeniki, ne glede na morebitno politično nekorektno mnenje o drugih rasah, ki ga je treba razumeti tudi v kontekstu časa.

Krištofa Kolumba slavimo zaradi njegovega poguma, drznosti ter inovativnosti pri iskanju nove poti v Indijo. Drži, da je odkritje Amerike pomenilo tudi začetek ropanja in ubijanja domorodcev, a bodimo toliko iskreni, da priznamo, da Kolumb ni šel v Ameriko z namenom, da bi ropal in pobijal. Za New Yorške oblasti je zdaj sporen tudi že kip prvega ameriškega Nobelovega nagrajenca za mir, Theodoreja Roosevelta, ker sta ob njem upodobljena črnec in indijanec.

In Robert Baden Powell je bil morda skozi današnje oči res general »okupatorske« vojske v južni Afriki, a se je izkazal tako s pogumom kot z iznajdljivostjo ter tako premagal bistveno številčnejšo vojsko, ki mu je stala nasproti. Še pomembneje pa je, da je vojaško izkušnjo iz Južne Afrike spremenil v priročnik za fante, ki je osnova za skavtsko gibanje, ki pomaga odraščati v boljše ljudi milijonom fantov in deklet po svetu.

Bomo uničili tudi piramide in kolosej, ki predstavljata simbol praktično najbolj antičnega zatiranja in suženjstva, kar ju pozna svet?

Tudi sporni spomeniki so spomeniki nekega časa, spadajo v muzej, ne v reko

Ko se tako lotevamo odstranjevanja spomenikov, je pomembno, da na zadevo pogledamo celostno in ne le skozi oči ozke ideologije. Je bila torej oseba ali ideja, ki ji je spomenik namenjen, dobra in junaška, ali pokvarjena in zločinska? Je očitek upravičen tudi, če se postavimo v tedanji zgodovinski kontekst?

In če je, je odgovor uničenje? Bomo uničili tudi piramide in kolosej, ki predstavljata simbol praktično najbolj antičnega zatiranja in suženjstva, kar ju pozna svet? Vsak spomenik predstavlja določen zgodovinski opomnik in uničevanje pomeni zanikanje in brisanje zgodovine, kar je najboljša garancija, da jo bomo znova ponovili.

Zato spomenikov ne uničujemo, ampak take, ki nimajo mesta na trgih, kjer slavimo resnične heroje, spravimo v muzej, da služijo vpogledu nekega preteklega časa in v opomnik na dogodke, ki so se tedaj zgodili.

Budimpešta je s svojih ulic po demokratizaciji odstranila veliko večino spomenikov sovjetskega časa. Če bi si jih radi ogledali, jih najdete v parku na obrobju mesta. Madžari so s tem dali jasno vedeti, da ne slavijo Stalina, Lenina in lokalnih komunističnih zločincev, vendar spomenikov niso razbili, ampak so jih spravili v opomin prihodnjim rodovom.

Spomeniki sporni samo, če slavijo pobijanje "napačnih"

V Sloveniji do te točke demokratične misli še nismo prišli. Pred Cankarjevim domom imamo še vedno spomenik Borisu Kidriču, pred državnim zborom spomenik revoluciji, na poti povprečnega slovenskega dijaka od doma do srednje šole pa se nahaja približno 10 spomenikov z rdečo zvezdo, večina njih posvečenih komunističnim klavcem in revolucionarjem.

In če ste mislili, da bomo v navalu čiščenja mest in spravljanja spomenikov, ki ne sodijo na javne kraje končno počistili s Titom, Kidričem in Kardeljem in jih spravili v muzej, njihove ulice in trge pa poimenovali po osebah in dogodkih, ki si to v resnici zaslužijo, ste se krepko zmotili. Preimenovanje Titove ceste v cesto osamosvojitve Slovenije v Radencih je ravno v teh dneh pospremljena s hudimi kritikami, napovedujejo ji celo referendum. V imenovanje Titove ceste v Ljubljani je moralo tedaj poseči Ustavno sodišče.

Ideološko "pravim" zatiralcem pa se postavlja celo nove spomenike

Iz Nemčije pa je prišla celo novica, da so v mestu Gelsenkirchen postavili spomenik Vladimirju Iljiču Leninu. Kip je sicer na zasebnem zemljišču postavila Marksistično-Leninistična stranka, njena predsednica pa je ob tem povedala. »Lenin je bil pred svojim časom, mislec svetovnega zgodovinskega pomena, zgodnji borec za svobodo in demokracijo.« K čemur je dodala celo: "Čas za spomenike rasistom, antisemitom, fašistom, antikomunistom in drugim relikvijam preteklosti je očitno minil."

Ko gre za ideologijo, je lahko komunistični revolucionar in človek odgovoren za poboje milijonov »borec za svobodo in demokracijo«. Nekako takšno demokracijo, kot jo je Rusiji prinesel Lenin, skušajo zahodu zdaj prek maske boja za pravice temnopoltih prinesti skrunilci spomenikov Winstona Churchila. Nekateri Rusi so tedaj nasedli, da gre za delavske pravice. Ni bilo treba, da jih je bilo 50 %, boljševiki so revolucijo izvedli po tem, ko so na volitvah zbrali dobro petino glasov.

Brisanje in prirejanje zgodovine je lahko zelo nevarno početje. Ne nasedajmo mu.

Posnetek komentarja Petra Meršeta