Rusija 2018 nam bo ostala v spominu
Embed from Getty Images
Najprej o državi gostiteljici. Rusi so se izkazali v vseh pogledih. Ste kaj drugega pričakovali? Niso si smeli privoščiti niti najmanjšega spodrsljaja in to jim je uspelo. Novinarji so bili zadovoljni z razmerami za delo, celo rusko neznanje angleščine jih ni pretirano motilo. Sem in tja je kdo pokomentiral drugačne navade in velike razlike med posameznimi prizorišči. A to so bila bolj opažanja ruske folklore, ki so morda celo dobrodošla.
Navijači iz tujine so bili v veliki večini navdušeni nad ruskim gostoljubjem, po katerem ravno ne slovijo. Kdo ve, kako je ruskim organizatorjem uspelo pričarati podobo odprtega in zaupljivega naroda. Rusi so navadno sumničavi in ob prvem stiku s tujci precej osorni. Morda se tudi to spreminja, predvsem v evropskem delu države in še najbolj v obeh največjih mestih.
K popolni izkušnji turnirja je še dodatno prispeval uspeh domače reprezentance. Z uvrstitvijo v četrtfinale so gostitelji precej presegli pričakovanja. Strokovnjaki jim pred prvenstvom niso dajali veliko možnosti za preboj v izločilne boje. V osmini finala so izločili Španijo in se do zadnjega borili s Hrvaško. Si predstavljate, kako drugače bi se lahko stvari obrnile!
Pa je šla naprej Hrvaška in prišla do zgodovinskega uspeha. Pridružila se je 12 izbranim reprezentancam, ki so do zdaj igrale v finalu.
Tam so Hrvati sicer res igrali pogumno, a bili za dva gola krivi sami, take napake pa se proti najmočnejšim tekmecem kaznujejo dvojno. Francija je zmagala povsem zasluženo in tipično hrvaška užaljenost ob dosojeni – verjetno odločilni – enajstmetrovki, nikakor ni na mestu.
Drži pa, da je tudi Hrvaška do finala prišla zasluženo. Moštvo je bilo izjemno dobro sestavljeno, igralci, ki imajo v svojih klubih odločilne vloge, so se podredili ekipni taktiki in že v skupinskem delu prikazali, da je treba z njimi resno računati.
Poleg tega so imeli v Ivanu Rakitiču in Luki Modriču dva izmed najboljših igralcev ta trenutek. Modrič je po slavju v ligi prvakov in finalu svetovnega prvenstva resen kandidat za zlato žogo, ki jo podelijo najboljšemu igralcu v koledarskem letu.
Ni čudno, da smo evforiji pri sosedih podlegli tudi Slovenci, predvsem tisti, ki imajo s Hrvaško sorodstvene ali kakšne druge vezi. Sam sem zanje pesti stiskal s stisnjenimi zobmi, tako kot ne bi s prav posebnim zadovoljstvom navijal za kateregakoli od naših sosedov.
Sem pa z zanimanjem spremljal nenavadno situacijo, v kateri so se ljubitelji Hrvaške in oboževalci skupne države znašli ob epohalnem sprejemu v Zagrebu. Težko je hkrati sovražiti Thompsona in ljubiti Modriča, težko je navijati za Hrvaško, pa ob tem spregledati, da so Lijepa li si, Geni kameni in podobne pesmi, del navijaške, če ne kar kulturne, folklore naših sosedov.
Nogomet, ki smo ga gledali v Rusiji, je bil z eno besedo – nepredvidljiv. Padel je nov rekord avtogolov. Rekordno je bilo tudi število zadetkov s prostih strelov, enajstmetrovk in drugih prekinitev.
Zadnje lahko pripišemo novi tehnologiji VAR, ki je sodnikom omogočala vpogled v že končane situacije. Število napak se je verjetno na ta način zmanjšalo, zaenkrat je najbolj moteča nepredvidljivost in nedoslednost uporabe. Med kladivom in nakovalom se je znašel tudi slovenski sodnik Damir Skomina in morda ga je prav napaka v osmini finala stala sojenja v finalu.
Sicer pa je skupni imenovalec hitra igra, ki jo pooseblja najboljši mladi igralec prvenstva Kylian Mbappe. Nogometaši nove dobe bodo hitri in spretni kot Messi ter visoki in atletski kot Ronaldo.
Tudi rezultati so bili presenetljivi. Polfinale je minil brez južnoameričanov, Nemčija se je poslovila v skupini, Japonska in Švedska sta bili prijetno presenečenje izločilnih bojev.
Prav mogoče je, da se bomo čez leta prvenstva v Rusiji spominjali z nostalgijo in mlajšim razlagali: »Takrat je nogomet še nekaj veljal in imel nekaj smisla«. Ena najbolj romantičnih (in stalnih) tradicij svetovnega prvenstva je njegov tekmovalni sistem, ki se je skozi desetletja bolj malo spreminjal. Sistem z 32 ekipami in osmimi skupinami, je pač najbolj smiseln, najbolj preprost in tudi najbolj pravičen.
Že naslednje prvenstvo bo gostila Katar, ki z nogometno tradicijo nima nobene zveze. Prvenstvo bodo izvedli na stadionih, ki bodo med seboj oddaljeni le nekaj kilometrov, vmes pa bodo navijaške cone.
Če ne tam pa nas zagotovo čez osem let v Severni Ameriki čaka sistem z 48 reprezentancami in 16 skupinami po tri. Za vas ne vem, za mene to pomeni vrnitev v daljno preteklost, preden je nogomet postal globalna igra. To bo tudi zdaj, a v povsem drugem, finančnem smislu
Najprej o državi gostiteljici. Rusi so se izkazali v vseh pogledih. Ste kaj drugega pričakovali? Niso si smeli privoščiti niti najmanjšega spodrsljaja in to jim je uspelo. Novinarji so bili zadovoljni z razmerami za delo, celo rusko neznanje angleščine jih ni pretirano motilo. Sem in tja je kdo pokomentiral drugačne navade in velike razlike med posameznimi prizorišči. A to so bila bolj opažanja ruske folklore, ki so morda celo dobrodošla.
Navijači iz tujine so bili v veliki večini navdušeni nad ruskim gostoljubjem, po katerem ravno ne slovijo. Kdo ve, kako je ruskim organizatorjem uspelo pričarati podobo odprtega in zaupljivega naroda. Rusi so navadno sumničavi in ob prvem stiku s tujci precej osorni. Morda se tudi to spreminja, predvsem v evropskem delu države in še najbolj v obeh največjih mestih.
K popolni izkušnji turnirja je še dodatno prispeval uspeh domače reprezentance. Z uvrstitvijo v četrtfinale so gostitelji precej presegli pričakovanja. Strokovnjaki jim pred prvenstvom niso dajali veliko možnosti za preboj v izločilne boje. V osmini finala so izločili Španijo in se do zadnjega borili s Hrvaško. Si predstavljate, kako drugače bi se lahko stvari obrnile!
Težko je hkrati sovražiti Thompsona in ljubiti Modriča, težko je navijati za Hrvaško, pa ob tem spregledati, da so Lijepa li si, Geni kameni in podobne pesmi, del navijaške, če ne kar kulturne, folklore naših sosedov.
Kockasto poletje
Pa je šla naprej Hrvaška in prišla do zgodovinskega uspeha. Pridružila se je 12 izbranim reprezentancam, ki so do zdaj igrale v finalu.
Tam so Hrvati sicer res igrali pogumno, a bili za dva gola krivi sami, take napake pa se proti najmočnejšim tekmecem kaznujejo dvojno. Francija je zmagala povsem zasluženo in tipično hrvaška užaljenost ob dosojeni – verjetno odločilni – enajstmetrovki, nikakor ni na mestu.
Drži pa, da je tudi Hrvaška do finala prišla zasluženo. Moštvo je bilo izjemno dobro sestavljeno, igralci, ki imajo v svojih klubih odločilne vloge, so se podredili ekipni taktiki in že v skupinskem delu prikazali, da je treba z njimi resno računati.
Poleg tega so imeli v Ivanu Rakitiču in Luki Modriču dva izmed najboljših igralcev ta trenutek. Modrič je po slavju v ligi prvakov in finalu svetovnega prvenstva resen kandidat za zlato žogo, ki jo podelijo najboljšemu igralcu v koledarskem letu.
Ni čudno, da smo evforiji pri sosedih podlegli tudi Slovenci, predvsem tisti, ki imajo s Hrvaško sorodstvene ali kakšne druge vezi. Sam sem zanje pesti stiskal s stisnjenimi zobmi, tako kot ne bi s prav posebnim zadovoljstvom navijal za kateregakoli od naših sosedov.
Sem pa z zanimanjem spremljal nenavadno situacijo, v kateri so se ljubitelji Hrvaške in oboževalci skupne države znašli ob epohalnem sprejemu v Zagrebu. Težko je hkrati sovražiti Thompsona in ljubiti Modriča, težko je navijati za Hrvaško, pa ob tem spregledati, da so Lijepa li si, Geni kameni in podobne pesmi, del navijaške, če ne kar kulturne, folklore naših sosedov.
Nogometaši nove dobe bodo hitri in spretni kot Messi ter visoki in atletski kot Ronaldo.
NeVARna tehnologija
Nogomet, ki smo ga gledali v Rusiji, je bil z eno besedo – nepredvidljiv. Padel je nov rekord avtogolov. Rekordno je bilo tudi število zadetkov s prostih strelov, enajstmetrovk in drugih prekinitev.
Zadnje lahko pripišemo novi tehnologiji VAR, ki je sodnikom omogočala vpogled v že končane situacije. Število napak se je verjetno na ta način zmanjšalo, zaenkrat je najbolj moteča nepredvidljivost in nedoslednost uporabe. Med kladivom in nakovalom se je znašel tudi slovenski sodnik Damir Skomina in morda ga je prav napaka v osmini finala stala sojenja v finalu.
Sicer pa je skupni imenovalec hitra igra, ki jo pooseblja najboljši mladi igralec prvenstva Kylian Mbappe. Nogometaši nove dobe bodo hitri in spretni kot Messi ter visoki in atletski kot Ronaldo.
Tudi rezultati so bili presenetljivi. Polfinale je minil brez južnoameričanov, Nemčija se je poslovila v skupini, Japonska in Švedska sta bili prijetno presenečenje izločilnih bojev.
Zadnje romantično prvenstvo
Prav mogoče je, da se bomo čez leta prvenstva v Rusiji spominjali z nostalgijo in mlajšim razlagali: »Takrat je nogomet še nekaj veljal in imel nekaj smisla«. Ena najbolj romantičnih (in stalnih) tradicij svetovnega prvenstva je njegov tekmovalni sistem, ki se je skozi desetletja bolj malo spreminjal. Sistem z 32 ekipami in osmimi skupinami, je pač najbolj smiseln, najbolj preprost in tudi najbolj pravičen.
Že naslednje prvenstvo bo gostila Katar, ki z nogometno tradicijo nima nobene zveze. Prvenstvo bodo izvedli na stadionih, ki bodo med seboj oddaljeni le nekaj kilometrov, vmes pa bodo navijaške cone.
Če ne tam pa nas zagotovo čez osem let v Severni Ameriki čaka sistem z 48 reprezentancami in 16 skupinami po tri. Za vas ne vem, za mene to pomeni vrnitev v daljno preteklost, preden je nogomet postal globalna igra. To bo tudi zdaj, a v povsem drugem, finančnem smislu
Zadnje objave
Alpski kvintet muzicira že šestdeset let
19. 4. 2026 ob 14:30
Spomladanska vrtna solata
19. 4. 2026 ob 12:00
[Duhovna misel] Dve poti spoznavanja Boga
19. 4. 2026 ob 6:00
[Nov posnetek] »Greš lepo na občino, pa vržeš bombo«
18. 4. 2026 ob 23:48
Jurij Vodovnik: Veselje moje vse je preč, ne morem se pomagat več ...
18. 4. 2026 ob 19:32
Križi s križankarstvom
18. 4. 2026 ob 17:00
Ekskluzivno za naročnike
Alpski kvintet muzicira že šestdeset let
19. 4. 2026 ob 14:30
Spomladanska vrtna solata
19. 4. 2026 ob 12:00
Jurij Vodovnik: Veselje moje vse je preč, ne morem se pomagat več ...
18. 4. 2026 ob 19:32
Prihajajoči dogodki
APR
20
APR
21
Pot vere – srečanja za odrasle
19:00 - 21:00
APR
22
Predstavitev monografije: Med tradicijo in moderno
11:00 - 12:00
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 247: Šolski sistem ustvarja družbo
15. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 246: Inovacije se redko rodijo v coni udobja
8. 4. 2026 ob 6:16
Domovina št. 245: Droni so postali orodje upanja
1. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 244: Volitve 2026 – Slovenija je izbrala
25. 3. 2026 ob 6:10
1 komentar
Kraševka
Katar ima denar, beguncev pa ne sprejema.
Verjamem, da bo tam za NOGOMETAŠE bolje kot v Rusiji.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.