Kemično orožje in megla laži: kako Rusija prikriva vojne zločine

Avtor: Petro Beshta

V demokratičnih družbah, kot sta slovenska ali ukrajinska, smo navajeni, da so različna mnenja temelj zdrave razprave. Verjamemo, da se resnica rodi v dialogu. Danes pa se soočamo s pojavom, ki se zgolj pretvarja, da je »alternativno mnenje«, v resnici pa je skrbno zasnovano državno orodje. Govorimo o ruski dezinformaciji.

To ni zgolj »drugačen pogled« na dogodke. Gre za državni sistem, katerega cilj je zabrisati mejo med resnico in lažjo, da bi prikril zločine in se izognil odgovornosti. 

Propaganda kot del vojaškega proračuna 

Pomembno je razumeti, da mediji, kot so RT, Sputnik ali TASS, niso novinarstvo v evropskem pomenu besede. So pod neposrednim nadzorom Kremlja in financirani iz državnega proračuna. Po predlogu proračuna za leto 2026 je Kremelj za državne medije, televizijske kanale in spletno propagando namenil 146,3 milijarde rubljev (1,7–1,8 milijarde ameriških dolarjev), kar je skoraj 28 odstotkov več kot leta 2021. Po nekaterih ocenah je od začetka obsežne vojne proti Ukrajini Rusija za državno propagando porabila skoraj 500 milijard rubljev (približno 6 milijard ameriških dolarjev). Ruska zakonodaja je z uvedbo kazenske odgovornosti za kakršnokoli kritiko vojske dejansko uničila neodvisne medije. 

Izjave ruskih uradnikov ali diplomatov so del centralizirane informacijske kampanje. Njihov namen je ustvariti »informacijsko meglo«, v kateri je vsak dokaz vojnega zločina označen kot »inscenacija«, »provokacija« ali »rusofobija«. 

Mediji, kot so RT, Sputnik ali TASS, niso novinarstvo v evropskem pomenu besede. So pod neposrednim nadzorom Kremlja in financirani iz državnega proračuna. 

Primer: zanikanje očitnega 

Svet je videl grozote Buče in uničenje Mariupola. Ta dejstva so dokumentirali OZN, OVSE in Mednarodno kazensko sodišče (MKS). 

Leta 2023 je MKS izdal naloge za prijetje najvišjega vodstva Ruske federacije zaradi nezakonite deportacije ukrajinskih otrok – uradno priznanega vojnega zločina. 

Kljub temu ruska propaganda še naprej trdi, da »ni nedvoumnih dokazov«. To je klasična taktika: če dejstva ne moreš ovreči, zasej dvom o možnosti spoznanja resnice. Vrhunec cinizma je bila gradnja novega gledališča na ruševinah mariupolskega gledališča – dejansko na kosteh stotin ukrajinskih otrok – in predstavljanje tega kot velike zmage ter obnove »boljše« prihodnosti. 

Kemično orožje in dvojna merila 

Eden najbolj ciničnih primerov dezinformacij je povezan s Konvencijo o prepovedi kemičnega orožja (KPKO). Od februarja 2023 je bilo dokumentiranih 12.016 primerov ruske uporabe streliva z nevarnimi kemičnimi snovmi. To ni naključje, temveč del državne politike: ruski vojaški priročniki takšne nezakonite metode opisujejo kot »nov način priprave položajev«. 

Medtem ko ruske tovarne proizvajajo prepovedane granate, njihovi diplomati v Haagu na mednarodnih forumih širijo dezinformacije in blokirajo preiskave. 

Posebej skrb vzbujajoča je namerna uporaba kemičnega streliva (vključno s sredstvi za obvladovanje nemirov, kot sta CS in CN) za »izganjanje« ukrajinskih branilcev iz zaprtih položajev, nato pa njihovo obstreljevanje z neposrednim ognjem. Čeprav je takšna praksa očitna in zavestna kršitev tako črke kot duha KPKO, Rusija to ne le izvaja, temveč tudi odkrito opisuje v svojih vojaških priročnikih. 

V letih 2024–2025 je Ruska federacija razširila uporabo nevarnih kemičnih snovi z uvedbo modificiranih brezpilotnih letalnikov tipa Molniya-2, ki lahko prenašajo granate RG-Vo na razdalje 40–80 kilometrov, kar dodatno povečuje tveganje tudi za civilno prebivalstvo. 

Kršitve Ruske federacije niso domneve, temveč ugotovljena dejstva, potrjena s tremi poročili OPCW (18. november 2024; 14. februar 2025; 20. junij 2025) ter s skupno izjavo 55 držav, sprejeto 27. novembra 2025 na 30. zasedanju držav pogodbenic KPKO. 

Od februarja 2023 je bilo dokumentiranih 12.016 primerov ruske uporabe streliva z nevarnimi kemičnimi snovmi. 

Kaj je »whataboutizem« in zakaj je nevaren? 

Verjetno ste že slišali vprašanje: »Kaj pa dejanja drugih držav v preteklosti?« Ta pristop se imenuje »whataboutizem«. Njegov namen je preusmeriti pozornost s konkretnega agresorja na abstraktne napake drugih ter ustvariti vtis, da so »vsi krivi«, zato nihče ne bi smel odgovarjati. 

Toda mednarodno pravo ne deluje tako. Zločin ene strani ne opravičuje zločina druge. Vsak agresor mora nositi lastno odgovornost. 

Kritičen odnos do virov informacij in nezaupanje do propagande avtoritarnih režimov ni vprašanje ideologije, temveč zaščita skupne demokracije.  

Nimamo pravice, da se utrudimo od resnice. Kajti legitimizacija nekaznovanosti enega agresorja je signal, da lahko agresija nadaljuje svojo pot po Evropi. 

(D239: 35)